Jedro

Za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo morata biti v skladu s 270. členom ZIZ izpolnjena dva pogoja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o zavarovanju z začasno odredbo Z 16/2021 z dne 28. 1. 2021 razveljavilo, razveljavilo že opravljena dejanja in predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo (1. točka izreka), v zemljiški knjigi je pri nepremičninah parc. št. 376, 377, 378/1, 378/7, 383/1, 383/2, 385, 387/3, 387/5, 388/1, 388/2, 389 in 417/1, vse k.o. ... last dolžnika do 1/3 celote izbrisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, vknjiženo na podlagi sklepa Z 16/2021 z dne 28. 1. 2021 (2. točka izreka), odločilo je, da mora upnik dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške tega ugovornega postopka v znesku 216,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka) in da upnik sam trpi svoje stroške tega postopka (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik po pooblaščencu in uvodoma uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je v postopku izvršbe smiselno uporabiti na podlagi 239. in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poudarja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe nedvomno izpostavil in tudi dokazal konkretne okoliščine, ki kažejo na ravnanje dolžnika v smeri, da upnik svoje terjatve ne bo mogel unovčiti. Upnik je izkazal, da je dolžnik od izdaje sklepa o izvršbi 3. 11. 2020 do 21. 1. 2021, to je v to je v roku dveh mesecev, prodal svoj solastniški delež na dveh nepremičninah, ki so bile tudi predmet sklepa o izvršbi in na katerih je upnik izvajal gradbena dela, ki jih dolžnik ni poravnal. Hkrati je navajal, da je dolžnik nameraval prodati tudi druge nepremičnine, na katerih je upnik izvajal gradbena dela, saj je prodajo oglaševal preko nepremičninske agencije G. d.o.o., s čimer je izkazoval namen dolžnika, da z odtujevanjem vsega svojega nepremičnega premoženja, upniku prepreči uveljavitev njegove terjatve. Poudarja, da je upnik v predlogu za začasno odredbo opozoril na to, da se dolžnik izmika plačilu terjatve tudi s tem, da uradno kupnina za prodajo njegovega solastnega deleža ne bo nakazana na njegov račun, temveč na račun ene izmed solastnic, kar jasno kaže na namen dolžnika, da je želel prikriti prihodek iz naslova kupnine. V kolikor dolžnik ne bi imel namena skrivanja svojega premoženja, bi glede na delež, ki mu je pripadal pri prodaji nepremičnin na parc. št. 387/1 - izbris (novi parc. št. 387/3, 387/4), 387/2 - izbris (novi parc. št. 387/5, 387/6), kupec moral kupnino plačati na transakcijski račun dolžnika. Kupnina pa je bila nakazana na račun Z. V., s čimer je izrecno soglašal tudi dolžnik, kar jasno izhaja iz Aneksa št. 1 k Prodajni pogodbi z dne 19. 2. 2021 in Prodajne pogodbe, ki se je v času vložitve predloga hranila pri nepremičninski agenciji G. d.o.o. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal, da sodišče opravi poizvedbo glede prodaje nepremičnin pri agenciji G. d.o.o. ter pridobi kupoprodajno pogodbo za zgoraj citirane nepremičnine, iz katere bi sodišče lahko razbralo, da je dolžnik s tem, ko je soglašal, da se njegov del kupnine nakaže na drug račun, konkretno nakazal, da se izogiba pridobitvi kupnine ravno zato, da upnik ne bi mogel svoje terjatve unovčiti. Upnik je tako navedel konkretne okoliščine in konkretna ravnanja dolžnika, zato zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal subjektivnega elementa začasne odredbe, ni utemeljen. Tekom postopka se je sicer res izkazalo, da je zavarovalnica d.d. umaknila predlog za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah dolžnika, ker je kupec G. D. del kupnine nakazal direktno zavarovalnici d.d., ki je nato posledično umaknila predlog za zavarovanje zaradi poplačila svoje terjatve. Upnik je v predlogu izpostavil dejstvo, ki je bilo razvidno iz vpogleda v zemljiško knjigo, pri čemer niti ni tako pomembno, da je bila vpisana hipoteka v višini 65.000,00 EUR, temveč dejstvo, da je zavarovalnica d.d. kot upnik morala sprožiti postopek zavarovanja zaradi plačila 3.468,78 EUR s pripadki, ki jih dolžnik prav tako ni prostovoljno poravnal, temveč jih je poravnal šele, ko je bil v to prisiljen, pri čemer je terjatev poravnal neposredno kupec in ne dolžnik. Iz tega jasno izhaja, da dolžnik ni zmogel plačati skoraj 4-krat nižje terjatve, kot jo v tem postopku uveljavlja upnik, kar konkretno kaže na to, da upnik brez zavarovanja svoje terjatve nikoli ne bi oziroma ne bo prišel do poplačila. Upnik poudarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno presodilo dejansko stanje in povsem prezrlo dejstvo, da tudi ta postopek zavarovanja, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod Z 75/2020 kaže na to, da dolžnik prodaja svoje nepremičnine, da bi pokril prejšnje dolgove, hkrati pa bi z odtujevanjem in skrivanjem premoženja preprečil, da bi upnik v konkretnem primeru prišel do poplačila svoje terjatve. Neutemeljen pa je tudi zaključek sodišča, da dolžnikovo opiranje sklepu o izvršbi ne izkazuje namena, da se dolžnik poskuša izogniti plačilu. Upnik je namreč namen izigravanja dolžnika utemeljeval na vsebini ugovora in ne na dejstvu, da je dolžnik vložil ugovor. Vsebina ugovora nedvomno kaže na sprenevedanje dolžnika in na izmikanje plačilu, nenazadnje je dolžnik s tem, ko je dovolil nakazilo dela kupnine na TRR upnika v višini 2.000,00 EUR, zaradi česar je upnik delno umaknil predlog za izdajo začasne odredbe, priznal, da terjatev upnika obstaja in da so dela bila opravljena. Navedba dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da dolžnik računa ni prejel in da ne ve, kaj je upnik sploh zaračunal, konkretno kaže na namen dolžnika, da se želi izogniti plačilu terjatve. Končno izpostavlja, da je izkazal vsaj tri konkretna ravnanja dolžnika, ki kažejo na nevarnost, da bo zaradi odtujevanja nepremičnega premoženja uveljavitev upnikove terjatve onemogočena, in sicer nakazilo kupnine, ki bi morala pripadati dolžniku na TRR tretje osebe, neplačilo 4-krat nižje terjatve, kot jo v tem postopku uveljavlja upnik, pri čemer je moral tudi drugi upnik zavarovalnica d.d. svojo terjatev uveljavljati preko postopka zavarovanja in sprenevedanje dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da ne ve, kaj predstavlja terjatev upnika ter da računa ni prejel. Vse navedeno poleg dejstva, da je dolžnik že prodal nekaj svojih nepremičnin in da namerava prodati tudi druge nepremičnine konkretno kaže na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Upnik je tako izkazal tudi subjektivni element oziroma pogoj za izdajo začasne odredbe, zato je sklep sodišča napačen in zmoten. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da zavrne ugovor zoper začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške vložene pritožbe.

3. Dolžnik je po pooblaščenki odgovoril na pritožbo in v odgovoru nasprotoval pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzemal za zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o zavarovanju z začasno odredbo razveljavilo, razveljavilo je že opravljena dejanja in zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe; v zemljiški knjigi je pri dolžniku solastnih nepremičninah izbrisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve.

6. Za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo morata biti v skladu s 270. členom ZIZ izpolnjena dva pogoja. Najprej mora sodišče s stopnjo verjetnosti ugotoviti obstoj upnikove terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Obstoj tega pogoja je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo in posledično ugovor dolžnika v tem delu zavrnilo kot neutemeljenega. Sodišče prve stopnje pa je presodilo za utemeljen ugovor dolžnika, da upnik ni izkazal drugega pogoja za zavarovanje z začasno odredbo, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

7. Pravilno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti podano subjektivno delovanje dolžnika, ki izhaja iz njegovega razpolaganja z lastnim premoženjem. Subjektivna nevarnost je podana takrat, ko je zaradi dolžnikovega ravnanja pričakovati razloge za ogroženo uveljavitev terjatve.

8. Upnik pravilno pritožbeno izpostavlja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je dolžnik od izdaje sklepa o izvršbi do vložitve predloga za začasno odredbo že prodal svoja solastniška deleža na dveh nepremičninah, ki sta bili predmet sklepa o izvršbi in na katerih je upnik izvajal gradbena dela, in da kupnina od prodaje ne bo nakazana na dolžnikov TRR, ampak na račun tretje osebe. Prav tako drži, da je upnik pred sodiščem prve stopnje zatrjeval tudi, da dolžnik prodaja tudi ostale nepremičnine, na katerih je upnik izvajal gradbena dela in da je prodajo nepremičnin oglaševal preko nepremičninske agencije. Za podane trditve pa je upnik predlagal tudi dokaze.

9. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da bi zatrjevana ravnanja dolžnika lahko predstavljala subjektivno nevarnost za uveljavitev upnikove terjatve. Povzete trditve upnika, da je dolžnik v roku dveh mesecev od izdaje sklepa o izvršbi že prodal solastniška deleža na dveh nepremičninah, da kupnina od prodaje ne bo nakazana na dolžnikov račun, ampak na račun tretje osebe in da dolžnik hkrati namerava prodati tudi solastne deleže drugih nepremičnin, bi kazale na konkretno nevarnost, da bo zaradi takšnega dolžnikovega ravnanja uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Vendar pa izpostavljenih trditev upnika sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni presojalo in jih ni ugotavljalo, čeprav jih je povzelo. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izkazano, da bi dolžnik že odtujil svoje nepremično premoženje, vendar pa se ob tem do povzetih trditev upnika o že odtujenih nepremičninah v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo.

10. Upnik v pritožbi prvič navaja, da dolžnik ni zmogel plačati zastavni upnici zavarovalnici d.d. štirikrat manjše terjatve, kot jo v tem postopku uveljavlja upnik, ker da je to terjatev neposredno poravnal kupec nepremičnin, kar vse kaže na to, da dolžnik prodaja svoje nepremičnine, da bi pokril svoje prejšnje dolgove. Ker upnik ni navedel nobenega razloga, čemu teh dejstev ni navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za nedopustne pritožbene novote v skladu s 337. členom v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih moralo utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi vse pomembne okoliščine in upošteva trditve in predložene dokaze obeh strank. V kolikor bo presodilo, da ugovor ni utemeljen tudi glede pogoja verjetno izkazane nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve, se bo moralo opredeliti še do ugovornih navedb dolžnika, ki jih je podal zoper 2. in 3. točko sklepa o zavarovanju z dne 28. 1. 2021 in odločiti o predlogu upnika za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe, ki ga je upnik podal v vlogi z dne 26. 2. 2021. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ.