Jedro

Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker poseben zakon v zvezi z odgovornostjo navedenih organov ni bil sprejet, je sodna praksa sprejela stališče, da se v zvezi s pravico do povračila škode v takšnih primerih uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika, ki opredeljuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno dolžni plačati prvotožeči stranki znesek 670.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2004 dalje do plačila in drugotožeči stranki znesek 189.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2004 dalje do plačila (točka I) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.425,83 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II).

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upravna enota K. je kršila postopek izdaje uporabnega dovoljenja družbi V.A. d.o.o., ki je bila investitor gradnje poslovnega stanovanjskega objekta v K.. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja, vendar ga upravna enota ni hotela izdati, zato je tožeči stranki nastala škoda. Ker uporabno dovoljenje ni bilo izdano, tožeča stranka gradbenega objekta ni mogla uporabljati in z njim razpolagati v pravnem prometu, zato je nastala škoda. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožba izpodbija sodbo, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožeče stranke, vendar pritožba opredeljeno ne pojasni, v čem bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno, če bi bili dokazi izvedeni. Pritožba ne navede, katerih dokazov tožeče stranke sodišče prve stopnje ni izvedlo in kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Navedeni niso tudi razlogi, zaradi katerih tožeča stranka na navedeno opustitev ni opozorila sodišča prve stopnje na zadnji glavni obravnavi (primerjaj prvi odstavek 286. b člena ZPP), zato so pritožbeni razlogi v tem delu neutemeljeni. Na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem ga je tožeča stranka izpodbijala s pritožbo.

Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave RS). Ker poseben zakon v zvezi z odgovornostjo navedenih organov ni bil sprejet, je sodna praksa sprejela stališče, da se v zvezi s pravico do povračila škode v takšnih primerih uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (2), ki opredeljuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo (glej člene: 131. in 164. - 185. OZ). Tožena stranka je odškodninsko odgovorna, če se dokaže, da je ravnala protipravno (nedopustno), če je tožeči stranki nastala škoda, če je škoda v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke in če je dokazana krivda tožene stranke.

Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi Ministrstvo za okolje in prostor ravnalo protipravno, glede Upravne enote K. pa tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi številnih nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti na poslovno stanovanjskem objektu, ki jih je bilo treba odpraviti (glej pripombe zdravstvene inšpektorice, predstavnika A. plina, predstavnika K. K., Inšpektorata za okolje, upravnega organa v zvezi z predložitvijo projektne dokumentacije (3)), upravno dovoljenje investitorju ni bilo izdano. Tožeča stranka ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od srede leta 2001 ni več sodelovala v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja, ker je pooblastila za pridobitev uporabnega dovoljenja enega od stanovalcev in da se je nadaljnji postopek pridobitve dovoljenj zavlekel iz razloga, ker je novi pooblaščenec prosil za podaljšanje rokov za odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti na objektu in za predložitev ustrezne dokumentacije (4). Iz navedenih razlogov so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi bila dovozna cesta edina ovira pri pridobitvi uporabnega dovoljenja, bi bilo takšno dovoljenje tožeči stranki izdano v letu 2002, ker pa je bilo treba odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti na objektu, je bilo uporabno dovoljenje izdano nekaj let po vložitvi predloga oziroma šele takrat, ko so bile te nepravilnosti odpravljene. Toženi stranki zato ni moč očitati protipravnega (nedopustnega) ravnanja pri izdaji uporabnega dovoljenja, saj je (predvsem) tožeča stranka s svojimi ravnanji povzročila zastoje pri izdaji uporabnega dovoljenja, obstajale pa so tudi druge objektivne okoliščine (pritožba župana zoper odločbo upravne enote), ki izključujejo krivdno ravnanje tožene stranke.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo, s tem pa je bil zavrnjen tudi predlog tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) Podrobneje o tem glej sodbo prvega sodišča stran 13 in 14. (4) Podrobneje v tem glej sodbo prvega sodišča stran 14 in 15.