Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljice spornih računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.

Podan je tudi subjektivni element na strani tožnika. Gre namreč za neobičajno poslovno prakso, kljub tožnikovemu zatrjevanju, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku za obdobje april, junij in julij 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 4.808,76 EUR (točka I. izreka); odmerjen davek in obresti morajo biti plačane v roku 30 dni od vročite odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obrestmi in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka); zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Davčni organ je opravil nadzor davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2008. Dne 26. 10. 2007 je bil tožniku vročen sklep o obnovi postopka pri tožniku. Davčni urad Celje je prejel 19. 8. 2010 od Policijske uprave Ljubljana dopis št. 2311-392/07-31 (3E325-02), v katerem so navedeni podatki, ki predstavljajo nova dejstva glede na razpoložljive podatke in posledične ugotovitve v že izdani odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) pri tožniku št. DT 0610-365/2008-7-040715 z dne 9. 1. 2009, ki je postala dokončna oz. pravnomočna. Navedeno vpliva na ugotovitve v izdani odločbi, zato je bil DIN začet 11. 10. 2010 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 28. 10. 2010. Nanj je tožnik podal pripombe, razvidne iz strani od 7 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odgovori davčnega organa pa so razvidni iz strani 10 in 11. Tožnik je v knjigo prejetih računov vpisal tudi 3 račune dobavitelja A. d.o.o., in sicer: račun št. 06/07 z dne 30. 4. 2007 v znesku 9.018,00 EUR za izvršena dela za mesec april na objektu Radomlje – 1350 ur po 6,68 EUR; račun št. 7/07 z dne 31. 5. 2007 v znesku 9.478,07 EUR, s katerim so bila zaračunana gradbena dela za mesec maj na objektu Supermarket Šmarje – 1421 ur po 6,67 EUR in račun št. 27/07 z dne 31. 7. 2007 v znesku 5.547,74 EUR, s katerim so bila zaračunana izvršena dela za mesec julij na objektu Supermarket Šmarje – 830,5 ur po 6,68 EUR (v nadaljevanju sporni računi). Tožnik je na podlagi navedenih računov uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Pri družbi A. d.o.o. je davčni organ opravil DIN, v katerem je bilo ugotovljeno, da družba ne razpolaga z materialnimi in s kadrovskimi pogoji, da bi lahko dobavo blaga oz. storitev po spornih računih tudi opravila. Odgovorna oseba te družbe ni bila dosegljiva in tudi poslovna dokumentacija ni bila predložena. Na strani 3 in 4 so navedeni objektivni elementi, iz katerih izhaja, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“. Tožnik je v davčnem postopku predložil tudi „delovno poročilo za dela na objektu v Supermarket Štraus“, ki se nanaša na računa št. 7/2007 in 27/07. V citiranem poročilu so navedena imena in priimki delavcev ter dnevni razvid opravljenih ur na posameznika na objektu za mesec junij in julij 2007. Vendar nobena od navedenih oseb ni bila zaposlena v družbi A. d.o.o. Tudi ni izkazano, da bi družba A. d.o.o. najemala delavce za različna gradbena dela na deloviščih. Iz dinamike prilivov in odlivov na TRR družbe A. d.o.o. v obdobju maj – julij 2007 ne izhaja, da bi družba sklepala podizvajalske pogodbe. Glede na navedeno, je bilo v postopku ugotovljeno, da so sporni računi fiktivni. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino 17. člena in 21. člena Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – št. 77/388/EGS ter sodbe SEU št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva). Na podlagi spornih računov v skladu z določbo a) točke 1. odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV-1) prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Nov obračun DDV za obravnavano obračunsko obdobje pa je razviden iz strani 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnik uveljavljal pravico od odbitka vstopnega DDV na podlagi 3 računov, ki jih je izstavila družba A. d.o.o. in sicer z dne 30. 4. 2007, 31. 5. 2007 in 31. 7. 2007. Računi so vsebinsko pomanjkljivi in ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev. Na računih je zgolj pavšalno navedeno: „Izvršena dela za mesec april na objektu Stanovanjski objekt Radomlje“ ali pa: „Gradbena dela za mesec maj na objektu Supermarket Šmarje“ oz. „Izvršena dela za mesec julij na objektu Supermarket Šmarje“. Za opredelitev zaračunanih storitev pa takšen opis ne zadošča. Sporni računi se ne sklicujejo na pogodbo ali pa na druge priloge. Iz spornih računov tudi ni mogoče razbrati, katere storitve so zaračunane in v kakšnem obsegu. Pritožbeni organ navaja določbe 67. člena in 81. člena do 84. člena ZDDV-1. Na podlagi 82. člena ZDDV-1 mora račun vsebovati dovolj podroben opis vrste opravljenih storitev in njeno količino, da se izključi kakršenkoli dvom o tem, kakšna storitev je bila opravljena in v kakšni količini. Tožnik pa ni izkazal, da mu je družba A. d.o.o. izvedla storitve, ki naj bi bile predmet spornih računov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Ugovor, da bi moral davčni organ dokazati, da naj bi zaračunane storitve opravila druga oseba, je neutemeljen. Na podlagi 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2) je dokazno breme v davčnem postopku na davčnem zavezancu. Sam prejeti račun pa ni zadosten dokaz o dobavi blaga oz. izvedbi storitev. Za potrebe uveljavljanja odbitka od vstopnega DDV bi moral tožnik ob vsebinsko popolnem računu razpolagati tudi z drugimi listinami, iz katerih bi bilo razvidno, da je prav družba A. d.o.o. opravila sporne storitve (kot so ponudba, predračun, naročilnica, gradbeni dnevnik, knjiga obračunskih izmer, zapisnik o prevzemu). Tožnik pa takšnih listin ni predložil. Predložena delovna poročila so listine, ki jih sestavlja tožnik sam in ne gre za poročila izvajalca o opravljenem delu. Na njih tudi ni podpisa izvajalca. Opravljenih storitev družbe A. d.o.o. tudi ne dokazuje predložena pogodba in sporazum o varnosti in zdravju pri delu na skupnem delovišču ter popis del z oceno stroškov. Pogodba predvideva začasne in končne situacije, ki jih bo izvajalec predložil v potrditev do petega dne v mesecu in tudi končno situacijo, ki se bo sestavila v 30 dneh po dokončanju del. Vendar pa tožnik takih listin in knjige obračunskih izmer ni predložil. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja določbo 1. odstavka 31. člena ZDavP-2 in Slovenskih računovodski standardov (Uradni listi RS, št. 118/05, 10/06, 58/06 in 112/06, v nadaljevanju SRS) in sicer SRS 21. Dokumentacije o spornih dobavah davčni organ ni uspel pridobiti pri družbi A. d.o.o, ki je izdajala sporne račune, niso pa tudi izkazane s strani tožnika. Tako tožnik ni izkazal, da izpolnjuje pogoje iz a) točke 3. odstavka 63. člena ZDDV-1. Glede na navedeno prvostopenjskemu davčnemu organu ni bilo potrebno ugotavljati ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Neutemeljen je tudi ugovor, da lahko davčnemu zavezancu, ki je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, samo sodišče lahko odreče pravico do odbitka vstopnega DDV. Zmotno je tudi mnenje glede pogojenosti nepriznavanja odbitka vstopnega DDV s pravnomočno odločbo v kazenskem postopku oz. postopku o prekršku. Pritožbeni organ se tudi strinja, da gre za nenavaden način poslovanja tožnika z družbo A. d.o.o., saj ni podane nobene medsebojne korespondence. Tožnik je izvajal gradbena dela brez poslovnih listin, kar pa ni običajno za poslovno prakso in tako ni ravnal s skrbnosti dobrega gospodarstvenika. V nadaljevanju davčni organ navaja sodbo SEU št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva).

Tožnik se z odločbo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je bil pri družbi A. d.o.o. opravljen davčni inšpekcijski nadzor, vendar tožnik ni mogel vedeti in tudi ni bil seznanjen z rezultatih tega postopka. Prav tako ni bil seznanjen z nepravilnostmi vodenja računovodstva te družbe. Šele v letu 2010 je bila podana zakonska možnost za pridobivanje informacij o poslovnih partnerjih preko davčne uprave. V letih 2007 ali 2008 pa to ni bilo mogoče. Tožnik meni, da je ugotovitev davčnega organa, da gre za fiktivne listine, napačna. Davčni organ izhaja iz napačnega izhodišča ko trdi, da bi davčni zavezanec moral vedeti oz. moral preveriti, s kom posluje. Davčni organ meni, da glede na to, da je A. d.o.o. zaposloval le enega delavca in ni sklepal podizvajalskih pogodb, zaračunanih del tudi ni mogel opraviti. Ugotovitev davčnega organa, da je bil obseg denarnega prometa na TRR prevelik glede na število zaposlenih oseb, ne zdrži strokovne presoje. Davčni organ lahko odloča le po veljavnih predpisih. V danem primeru pa ni nobene podlage za odločanje na podlagi indicev. Davčna uprava bi morala ustrezno ukrepati in družbi A. d.o.o. takoj odvzeti ID številke za DDV, ne pa da skuša davčno breme prevaliti na prejemnika računov. Tožnik je imel edini interes, da prejme gradbene storitve in da so te izvedene kvalitetno in v dogovorjenih rokih. S kakšnimi delovnimi sredstvi gradbene storitve opravlja družba A. d.o.o. pa je za tožnika nepomembno. Nemogoče je tudi preveriti ali so zaposlene osebe v družbi A. d.o.o. z delovnimi izkušnjami.

Davčni organ ne more postavljati subjektivnih meril, kako naj bi poslovali davčni zavezanci. Preverjanje poslovnih partnerjev, ki jih terja davčni organ, ne zahteva določba 6. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in spremembe, v nadaljevanju OZ), ki predpisuje skrbnost v poslovnih zadevah. Nesporno je, da kupec ni dolžan in me more ugotavljati ali nadzirati, ali bo prodajalec plačal DDV. Pomembno je, da bo plačal tiste storitve in dobave, ki so bile dejansko opravljene. Med tožnikom in A. d.o.o. je bila za gradbena dela na večstanovanjskemu objektu Radomlje in Šmarje pri Jelšah sklenjena pogodba št. 104/IDO2/07, ki je bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank. Pogodbeni stranki pa sta sklenili tudi Sporazum o varnosti in zdravju pri delu na skupnem delovišču. Tožnik je predložil tudi izjavo prokurista družbe A. d.o.o. B.B., ki je bil ves čas dosegljiv v Republiki Sloveniji. Tožnik je že v davčnem postopku pojasnil potek gradbenih del na objektu Šmarje pri Jelšah po spornih računih. Dela na navedenem objektu sta izvajali družbi C. d.o.o. in A. Družbi sta za opravljanje del najemali iste delavce, kar ni nič neobičajnega. Število delavcev po posameznih mesecih pa je bilo različno. Tožnik je predložil delovno poročilo za maj, junij in julij 2007. Tožnik meni, da so sporni računi, delovna poročila in pogodba verodostojne knjigovodske listine, ki izpolnjujejo pogoje iz SRS 21. Priloge spornih računov so delovna poročila, ki jih je sestavljal in podpisal C.C., ki je tekoče vodil in nadziral prisotnost delavcev na gradbišču, odobril pa jih je D.D., ki je odgovorna oseba tožnika. Iz pogodbe je razvidno, kakšna je bila dejanska vloga pogodbenih strank. V 3. členu pogodbe je določena vrednost celotnih gradbenih del. Posamični računi pa pomenijo le del izvedenih gradbenih storitev s strani družbe A. d.o.o. V danem primeru je mogoče preveriti, da so bile zaračunane gradbene storitve tudi izvedene in da so bila gradbena dela na obeh objektih tudi uspešno zaključena. Vsa zaračunana dela sta izvedli družbi C. d.o.o. in A. d.o.o. Tožnik pa ne more odgovarjati za ravnanje drugih pravnih oseb. Tožnik ugovarja ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezen posel ter se sklicuje na 3. odstavek 74. člena ZDavP-2, na podlagi katerega takšni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Pri tem pa davčni organ ne pojasni, kateri je pravi davčni posel, če meni, da je sporni posel prikrit pravni posel. Glede sodbe SEU št. C-439/04 in C-440/04 pa meni, da v Republiki Slovenijo niso formalni pravni vir. V skladu z ZDavP-2 in Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je potrebno ravnati v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, sodna praksa pa ima vlogo pri odločanju le takrat, ko gre za vprašanje pravilne razlage materialnih predpisov. V nadaljevanju navaja vsebino 62. člena in 63. člena ZDDV-1 in meni, da se citirana sodba SEU ne nanaša na obravnavani primer, saj ne gre za davčni vrtiljak, ampak za vprašanje izterjave neplačanega DDV od družbe A. d.o.o. V nadaljevanju tožnik razlaga pojem „goljufije“ in navaja 147. člen Ustave Republike Slovenije. Opozarja tudi na domnevo nedolžnosti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljice spornih računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU (primer Axel Kittel v zadevi št. C-439/04 in C 440/04 (združeni zadevi).

Po mnenju sodišča je podan tudi subjektivni element na strani tožnika. Gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo davčnega organa, na podlagi katere temelji pravilen zaključek, da so sporni računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni. Navedeno izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Pravilno je tudi sklepanje davčnega organa, da družba A. d.o.o. kot izdajateljica spornih računov ni imela realnih možnosti oz. potencialov za izvedbo zaračunanih storitev. Tako tožniku ni mogla izvesti zaračunanih storitev, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani družbe A. d.o.o. kot izdajateljici spornih računov niti na strani tožnika. Sicer pa tudi po presoji sodišča ni dvoma, da je izdajateljica računov „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na spornih računih izkazanega in dolgovanega DDV ni plačala. Iz razkritih podatkov v navzkrižni kontroli pri družbi A. d.o.o. je bilo razvidno, da ni imela zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme, ter ni dokazil o izvedbi konkretnih storitev. Tožnik pa tudi ni vodil poslovnih listin v skladu z določili Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in spremembe). Dejanska izvedba gradbenih storitev se namreč lahko izkaže le z verodostojnimi listinami kot so: gradbeni dnevniki, knjige obračunskih izmer, začasne in končne situacije, obračuni opravljenih del ter primopredajni zapisniki. Iz spornih računov in predložene dokumentacije pa tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti, kdo je dela, zaračunana s temi računi, tudi dejansko opravil. Tako se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami davčnega organa, da na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče nesporno ugotoviti, da so bile storitve zaračunane s spornimi računi opravljene prav s strani družbe A. d.o.o., ki je te račune izdala. Sodišče pa tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, ki na podlagi 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje.

Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da je šlo za njej opravljene storitve s družbe A. d.o.o., zato tudi ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Tudi iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV (C - 342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. dejanska izvedba storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve.

Ob vseh okoliščinah, ki so pojasnjene v predmetni zadevi, bi po presoji sodišča tožnik že ob skrbnosti dobrega gospodarja (torej povprečni skrbnosti) moral ugotoviti, da gre za fiktiven posel. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da v letu 2007, na katerega se nanašajo sporni račun, še ni bila poznana problematika „missing tradejev“.

Pravilne so tudi ugotovitve drugostopenjskega organa o pomanjkljivostih spornih računov glede na določbe ZDDV-1 o obveznih sestavinah računa, ki predstavlja podlago za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz spornih računov in predloženih pogodb ter ostale dokumentacije pa tudi po presoji sodišča ni razviden natančen opis del oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahteva 82. člen ZDDV-1 oz. ni mogoče ugotoviti, kako se je ugotovila količina opravljenega dela in oblikovala cena.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da je bilo v postopku kršeno načelo materialne resnice, ker davčni organ ni izkazal, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Iz vseh pojasnjenih okoliščin skupaj (vsaka okoliščina je v izpodbijani odločitvi podrobno obrazložena) je tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je tudi dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, imel je možnost podati pripombe na zapisnik in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanaša na izdajatelja spornih računov. Tožnik je bil s temi okoliščinami tudi seznanjen, zato očitek, da ni mogel sodelovati v tem postopku, ni utemeljen.

Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da je davčni organ odgovoren za izterjavo davkov in da tožnik ne more odgovarjati, če družba A. d.o.o. svojih davčnih obveznosti ne izpolnjuje. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ pa je bila, da je bila z odločbo davčnega organa takšnim družbam odvzeta ID številka takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja. Tako ni utemeljen očitek tožnika, da davčni organ zoper „missing traderje“ ni ukrepal. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske Unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije.

Izpodbijana odločba vsebuje vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. členom ZUP. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je prav družba A. d.o.o. izvedla tožniku storitve, zaračunane s spornimi računi. V tožbi tožnik zatrjuje, da so storitve bile opravljene, kar sicer ni sporno in na odločitev ne vpliva. Okoliščine, da so bile storitve, navedene na spornih računih, opravljene prav s strani izdajateljice računov, pa tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Glede na navedeno po mnenju sodišča tožniku davčni organ utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz a) točke 1. odstavka 62. člena in 63. člena ZDDV-1 po spornih računih, saj tožnik ni izkazal njemu opravljen promet blaga.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.