Jedro

Sklep o vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini na podlagi sporazuma strank v obliki notarskega zapisa, v katerem je dolžnik pristal na njegovo neposredno izvršljivost, je sklep o zavarovanju (in ne zemljiškoknjižni sklep). Zastavna pravica in s tem ločitvena pravica, upoštevna v postopku prisilne poravnave, nastane šele z vknjižbo, ne pa že s sklenitvijo sporazuma v obliki notarskega zapisa.

Predlog za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini na podlagi sporazuma strank v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa mora sodišče zavrniti, če se je pred izdajo sklepa o zavarovanju začel proti dolžniku postopek prisilne poravnave, tudi če je bil vložen že pred začetkom postopka prisilne poravnave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99, v nadaljevanju ZPPSL) zavrnilo predlog upnika za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini na podlagi sporazuma strank, ker se je pred odločitvijo o predlogu zoper dolžnika začel postopek prisilne poravnave.

Pritožbeno sodišče je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep sodišča druge stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 36. člen v zvezi s 1. odstavkom 131. člena ZPPSL, nista pa uporabili 5., 20., 21. in 46. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 33/95, v nadaljevanju ZZK) v zvezi z 250. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje spremeni, ugodi pritožbi upnika in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da dovoli predlagano zavarovanje denarne terjatve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 250. člena ZIZ lahko upnik predlaga zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini ali premičnini za zavarovanje denarne terjatve, ki izvira iz notarskega zapisa, v katerem je dolžnik pristal na njegovo neposredno izvršljivost. Na podlagi takega notarskega zapisa je upnik v obravnavani zadevi predlagal zavarovanje na določeni nepremičnini. Izvršilno sodišče o takem predlogu odloči s sklepom iz 1. odstavka 251. člena ZIZ. S tem sklepom odloči o vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. Glede na določbo 2. odstavka 251. člena v zvezi s 1. odstavkom 244. člena ZIZ pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z vknjižbo. Šele v tem trenutku (in ne že s sklenitvijo sporazuma v obliki notarskega zapisa, kot zmotno trdi zahteva za varstvo zakonitosti) pridobi upnik ločitveno pravico, na katero po določbi 2. odstavka 60. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka, razen če je bila pridobljena v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave (enako določa za primer stečajnega postopka 1. odstavek 131. člena ZPPSL, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti).

V 4. odstavku 251. člena ZIZ je predpisano, da ima sklep o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini iz 1. odstavka 251. člena ZIZ naravo sklepa o zavarovanju. Iz tega razloga za odločitev o predlogu za zavarovanje ne pridejo v poštev določbe ZZK, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, in ni mogoče govoriti o tem, da je predlog upnika v obravnavanem primeru predlog za izdajo sklepa po 20. členu ZZK. Notarski zapis o sklenitvi sporazuma o zavarovanju terjatve je namreč samo podlaga za izdajo sklepa o zavarovanju po 1. odstavku 251. člena ZIZ, ne pa neposredna podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega sklepa po 20. členu ZZK.

Po določbi 1. odstavka 36. člena ZPPSL pa od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje.