Jedro

Da je bila meja med nepremičninami urejena s pravnomočnim sklepom sodišča sta v navedbah zatrjevala sama predlagatelja ter kot v dokaz predlagala vpogled v ta sklep, ki sta ga kot dokaz k predlogu tudi priložila. Iz takšnih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dokaza tudi sprejelo, pa implicitno izhaja, da je bila meja, urejena v tem sodnem postopku, tudi označena z mejnimi znamenji, saj je to nujna zahteva za v takšnem postopku urejane meje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja in nasprotna udeleženca sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 12. 2020 zavrnilo predlog predlagateljev, da se za potrebe uporabe njune solastne nepremičnine z ID znakom X 601 preko nasprotnima udeležencema solastne nepremičnine z ID znakom X 596 določi nujna pot za hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili, ki poteka od stika občinske poti na nepremičnini z ID znakom X 1446/3 z nepremičnino z ID znakom X 596 v dolžini 55 metrov in širini cca 2,5 metra, kot je označena v elaboratu izvedenca B. N. z dne 6. 3. 2017 z oražno in rumeno barvo in je skica sestavni del sklepa.

2. Predlagatelja sta v pritožbah uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP1 ter predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi, predlogu predlagateljev za določitev nujne poti pa ugodi, podredno, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbah sta zatrjevala, da so podane bistvene kršitve določb postopka, saj izpodbijani sklep ne vsebuje dokaznega sklepa in zato ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje odločilo, katerih ni upoštevalo in katerih ni izvedlo. Zato je izpodbijan sklep nepreverljiv in ne vsebuje vseh bistvenih sestavin, kot jih določa 324. člen ZPP. Predlagateljema ni znano, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila meja med nepremičnino z ID znakom X 1446/2 in X 596 urejena s pravnomočnim sklepom tukajšnjega sodišča N 28/2012 z dne 13. 9. 2013, saj tega noben udeleženec ni predložil kot dokaz. Predlagateljema tudi ni znano, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je nepremičnina z ID znakom x 1446/2 (javno dobro) v naravi označena z mejnimi znamenji in na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da ureditev poti po nepremičnini z ID znakom x 1446/2 ni stroškovno pretirana. Ocena stroškov ureditve poti po tej parceli na spada v strokovno znanje sodišča, saj to ni strokovnjak gradbene stroke. Prav tako sklep nima dokaznega sklepa, je nepreverljiv in je tako podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je glede parcele x 1446/2, ki leži med nepremičnino predlagateljev in javno cesto in dejstva, da pri tej parceli obstoji zaznamba javnega dobra, zaključilo, da ima nepremičnina predlagateljev povezavo z javno cesto preko te parcele. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi ni relevanten podatek. Iz zemljiške knjige pa tudi ne izhaja velikost parcel in s tem možnost njene dejanske uporabe. Meja med parcelo 601 in parcelo 1446/2 se je zaradi slabega pravdanja O. C. prestavila za cca 3 metre v javno dobro. Zato se je ta nepremičnina zmanjšala v tolikšnem obsegu, da na njej ni mogoče več izvajati javnega dobra, kot se je to pred spremembo te meje. Kot izhaja iz skice izvedenca N. širina tega javnega dobra ne omogoča vožnje. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da javno dobro ne more ponikniti. Predlagatelja zato po tej nepremičnini kot javnem dobru ne moreta dostopati do svoje nepremičnine. Edini dostop je možen le po utrjeni makadamski poti, ki sedaj poteka po nepremičnini nasprotnih udeležencev. Predlagatelja tudi ne moreta dostopati do svoje nepremičnine preko parcele 604, saj v naravi dostop po tej ni mogoč (brežina). Za zaključek, ali je možen dostop do predlagateljeve nepremičnine po nepremičnini 1446/2, ki je javno dobro, bi sodišče moralo preveriti velikost – širino te nepremičnine, kar pa ni storilo. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, tega ali je potna povezava povezana z nesorazmernimi stroški, sploh ni ugotavljalo. Takšen zaključek bi lahko podalo šele, če bi ugotovilo, kolikšni so stroški ureditve poti in kolikšna je korist za nepremičnino, ki služi za potno povezavo. Nepreverljive in zmotne so tudi ugotovitve sodišča, da svet, po katerem teče utrjena pot, ni raven in so brežine ob straneh. V kolikor bi sodišče opravilo ogled, bi lahko ugotovilo, da utrjena makadamska pot na nepremičnini nasprotnih udeležencev omogoča dostop z osebnim avtomobilom do nepremičnine predlagateljev, od tej poti levo in desno pa sta brežini, po katerih brez večjih gradbenih posegov ni mogoče utrditi poti, da bi bila ta prevozna z motornimi vozili. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da imata predlagatelja neposredno potno zvezo z nepremičnino, ki je javno dobro in brez izvedbe kakršnegakoli dokaza tudi zaključilo, da so stroški ureditve poti po javnem dobru nesorazmerni od koristi nepremičnine, ki sedaj služi kot potna povezava.

3. Nasprotna udeleženca sta v odgovorih na pritožbi zatrjevala neutemeljenost pritožbenih očitkov in predlagala zavrnitev pritožb. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo in zahtevala njuno povrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res ni posebej zapisalo dokaznega sklepa, je pa izrecno navedlo zahtevke predlagateljev in nasprotnih udeležencev ter njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze, ki so jih udeleženci v zvezi s temi predlagali in ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo ter se tako do njih opredelilo, navedlo pa je tudi pravno podlago, na katero je izpodbijano odločitev oprlo. Izpodbijani sklep torej vsebuje tisto, kar nalaga četrti odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP. Za svoj zaključek o neizpolnjenosti pogojev za določitev po predlagateljih določno opredeljene nujne poti preko nepremičnine nasprotnih udeležencev, ker niso izpolnjeni materialni pogoji iz 88. člena SPZ, je sodišče prve stopnje navedlo vsa odločilna dejstva, da se ta lahko preveri. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

6. Da je bila meja med nepremičninami z ID znakom x 1446/2 in ID znakom x 596 urejena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Celju N 58/2012 (sodišče prve stopnje je sicer očitno pomotno zapisalo N 28/2012) z dne 13. 9. 2013, sta v navedbah pod točko II predloga zatrjevala sama predlagatelja ter kot v dokaz svojih takšnih navedb predlagala vpogled v ta sklep, ki sta ga kot dokaz k predlogu tudi priložila (v spisu zaveden kot priloga A 8). Iz takšnih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dokaza tudi sprejelo, pa implicitno izhaja, da je bila meja, urejena v tem sodnem postopku, tudi označena z mejnimi znamenji, saj je to nujna zahteva za v takšnem postopku urejane meje (člen 138 ZNP). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditev oziroma smiselni pritožbeni očitki o kršitvi 7. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP oz. po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, predstavljata materialnopravno izhodišče za odločanje o dovolitvi nujne poti določbi 88. in 89. člena SPZ. Po določbi 88. člena SPZ pa sodišče nujno pot dovoli za nepremičnino, ki za redno rabo nima potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

8. Sodišče prve stopnje je (na podlagi trditev predlagateljev in po njima predloženih dokazil) ugotovilo, da njuna nepremičnina z ID znakom x 601 meji z nepremičnino parc. št. 1446/2, ki je grajeno javno dobro lokalnega pomena, torej občinska cesta, ki je namenjena ravno potni povezavi in je tako potna povezava nepremičnine predlagateljev z javno cesto pravno omogočena. Po parceli 1446/2 oz. preko le-te, kot javnega dobra, pa je nepremičnina predlagateljev sicer povezana s parcelo 1446/3, prav tako javno dobro oziroma z drugo občinsko cesto, do katere sta predlagatelja zahtevala, da se po določno opredeljeni utrjeni makadamski poti, katero sta nedopustno na parceli nasprotnih udeležencev zgradila sama (in zaradi odstranitve katere teče zoper njiju tudi postopek prisilne izvršbe), sedaj v tem postopku dovoli nujna pot. Zato pa je zaključilo, da predlagana potna povezava do javne ceste parc. št. 1446/3, za katero sta predlagatelja zatrjevala, da predstavlja edini možen dostop do parcele 1446/3, ni potrebna, saj zaradi s predlagateljevo nepremičnino mejne parcele 1446/2, ki je tudi javno dobro enakega namena, ni potrebna. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da niti predlagatelja niti nasprotna udeleženca glede same javne ceste 1446/2 niso navajali nobenih konkretnih ovir ali okoliščin, zaradi katerih ponovna ureditev te javne ceste za svoj prvotni namen ne bi bila mogoča oziroma bi njena ponovna ureditev zahtevala za nepremičnine, katerim bi sicer služila za potno povezavo, nesorazmerne oziroma pretirane stroške. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo, da nujne poti zaradi udobja ni dopustno določati. Predstavljene ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje so pravilni in jih pritožnika z očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker parcela 1446/2 zaradi majhnosti površine oziroma ozkosti ne omogoča potrebne potne povezave, ne more omajati. Takšne trditve namreč predstavljajo pritožbeno nedopustne trditve, saj jih pritožnika prvič podajata šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasnita, zakaj jih brez svoje krivde nista mogla pravočasno navesti že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP)2. Glede na izpostavljene ugotovitve sodišča pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni ugotavljalo oziroma samo ne bi smelo ugotavljati višine stroškov vzpostavitve prevoznosti parcele 1446/2 kot javnega dobra.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih očitkov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Pritožnika glede na določbo prvega odstavka 146. člena ZNP sama trpita svoje pritožbene stroške. Ker pa navedbe v odgovorih na pritožbi niso prispevale k odločanju o pritožbi, stroški vloženih odgovorov ne predstavljajo potrebnih stroškov, do povračila katerih bi nasprotna udeleženca bila upravičena.

1 Ta se uporablja glede na določilo prvega odstavka 216. člena ZNP-1. 2 Takšne trditve sta pritožnika sicer navajala v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 11. 2019, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe. Vendar pa glede na samostojnost pritožbe kot pravnega sredstva, takšno navajanje ne pomeni navajanja dejstev pred sodiščem prve stopnje.