Jedro

Meje med javnim dobrom ter zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti.

Predlagalni nepravdni postopki so glede zbiranja procesnega gradiva blizu pravdnemu postopku (razpravno načelo). Zato je v teh postopkih na mestu tudi smiselna uporaba pravil o prekluziji.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

Obrazložitev

: Glede pritožbe zoper sklep N 15/2007-37 z dne 22. 10. 2008:

(1) Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom v 1. tč. izreka določilo mejo med nepremičninami, ki so last prvega predlagatelja (parc. št. 71/1, k. o. ...), druge predlagateljice (parc. št. 71/14, k. o. ...) in nasprotne udeleženke (parc. št. 1882/1, k. o. ...). Pri tem je sklenilo, da je sestavni del sklepa skica preveritve določitve katastrske meje in izvedeniško mnenje sodnega izvedenca D. B. z dne 30. 5. 2008 (2. tč. izreka), določilo pa je tudi površino (303 m2) in vrednost (2.500,00 EUR) spornega prostora (3. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. tč. izreka).

(2) Zoper 1. in 2. tč. sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta predlagatelja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu ugodi, sicer pa naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglašata. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da predlagatelja in njuni pravni predniki že več kot stoletje uživajo mirno posest na spornih nepremičninah, torej tudi na delu, ki po določitvi meje sega na nepremičnino nasprotne udeleženke (javno dobro). Tako bi moralo sodišče pri presoji meje upoštevati ODZ, ki je omogočal priposestvovanje na javnem dobru. Vse do postopka urejanja meje le-ta ni bila sporna, kot tudi ne lastništvo parcel. Za objekte, ki prav tako že sto let stojijo na njunih nepremičninah, so bila pridobljena vsa gradbena dovoljenja. Predlagatelja sta na te okoliščine opozarjala ves čas postopka, navkljub temu pa se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Glede na vse navedeno je napačna tudi zavrnitev dokaznega predloga s fotografijami objekta s teraso iz leta 1913 in 1949, ki prikazujejo enako lego objekta. Pritožnika končno menita, da ne gre za vprašanje priposestvovanja, temveč za vprašanje meje, ki je bila vselej določena tako, kot se je nepremičnine uporabljalo v naravi. O tem se je mogoče prepričati še iz preteklih geodetskih posnetkov, ki niso nikoli pokazali, da bi del objekta (terasa oziroma parkirišče) segal na javno dobro, a predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo.

(3) Na vročeno pritožbo nasprotna udeleženka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V obravnavani zadevi gre za postopek za ureditev mej, ki se začne na predlog (132. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986, s spremembami; od tu ZNP). V predlagalnih nepravdnih postopkih so za zbiranje procesnega gradiva (dejstva, dokazi) primarno zadolženi udeleženci, sodišče pa le izjemoma, če to zahteva varstvo oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje pravice in interese, ali pa v primeru nedovoljenega razpolaganja z zahtevki (2. odst. 7. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Predlagatelja sta v predlogu navedla, da katastrska meja ni v skladu z dejansko uporabo njunih parcel, ki se vseskozi dobroverno izvršuje že mnogo let. Do teh navedb, ki smiselno merijo na priposestvovanje dela nepremičnine, se je sodišče ustrezno in pravilno opredelilo. Pojasnilo je, da niso sklepčne, saj na nepremičnini nasprotne udeleženke, ki je javno dobro, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (1. odst. 44. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ). Drugačnega zaključka pavšalne navedbe predlagateljev („vseskozi, mnogo let“) ne omogočajo, saj ne opredeljujejo časovnih točk, ki bi omogočile preizkus pogoja preteka časa (2. odst. 43. čl. SPZ). Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati, da bi moralo uporabiti pravila, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ. Meje med javnim dobrim ter zemljiščem v zasebni lasti tudi na podlagi določb ZNP ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti (smiselna uporaba 5. odst. 136. čl. ZNP). (1)

(6) Na začetek dobroverne posesti bi se dalo sklepati zgolj posredno – iz dokaznega predloga fotografij objekta iz leta 1913 in 1949, ki naj bi jih sodišče pribavilo iz upravnega spisa. Vendar pri tem ne gre za trditev, pač pa zgolj za dokazni predlog, ki je poleg vsega še prepozen. Kot rečeno, gre v obravnavani zadevi za predlagalni postopek, ki je glede zbiranja procesnega gradiva blizu pravdnemu postopku (razpravno načelo). Zato je v teh postopkih na mestu tudi smiselna uporaba pravil o prekluziji (286. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Obravnavani dokazni predlog je bil podan šele na zadnjem (tretjem) naroku, predlagatelja pa nista navedla morebitnih opravičljivih razlogov, ki bi jima dokazni predlog preprečevali podati že prej. Že zato je zavrnitev dokaznega predloga pravilna. Nadalje ni jasno, katerih preteklih geodetskih posnetkov sodišče ni vpogledalo, kot mu očita pritožba. Edina doslej obstoječa elaborata (IDPOS 2363 in 5063) je izvedenec upošteval, drugih meritev pa do izdelave mnenja ni bilo.

(7)

Pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 37. čl. ZNP) ni našlo razlogov v škodo izpodbijanega dela sklepa, zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

Glede pritožbe zoper sklep N 15/2007-41 z dne 17. 11. 2008:

(8) Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrglo predlog za taksno oprostitev, ki sta ga predlagatelja po svojem odvetniku podala ob vložitvi pritožbe zoper sklep N 15/2007-37 z dne 22. 10. 2008. (9) Predlagatelja se po plačilu taksne obveznosti pritožujeta zoper sklep o zavrženju. Pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga izrecno ne navajata, stroškov ne priglašata. Menita, da bi ju moralo sodišče prve stopnje pred zavrženjem njunega predloga skladno s sodno prakso pozvati k predložitvi listin.

(10) Pritožba ni utemeljena.

(11) Predlog za oprostitev sodnih taks je nepopoln, saj sta ga predlagatelja utemeljila le z navedbo, da „trenutno nimata večjih mesečnih prihodkov“. Pritožba spregleda, da je bilo z novelo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), ki jo je potrebno uporabiti v konkretnem primeru, spremenjeno postopanje sodišča z nepopolnimi vlogami. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se nepopolna vloga, ki jo vloži odvetnik, zavrže brez predhodnega poziva na dopolnitev (2. odst. 108. čl. ZPP). Izpodbijani sklep, ki je prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti, je zato pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(1) Primerjaj sklep VS RS II Ips 510/97 z dne 11. 2. 1999 in sklep VSL II Cp 1966/99 z dne 24. 1. 2001.