Jedro

Toženec je pasivno legitimiran zato, ker je tožeči stranki podal ponudbo za izvedbo projekta, ki jo je tožeča stranka tudi sprejela, s čimer je bila med njima sklenjena pogodba. OZ ne zahteva obličnosti navedenih pogodb niti obličnega soglasja upnika, vendar pa je zaradi odsotnosti obličnosti stranka, ki bi ji bila v prid, v težjem in ne lažjem procesnem položaju.

Pogodbe, ki je bila že razdrta, si tudi v primeru, če se upnik naknadno premisli in dolžniku ponudi še dodaten rok za izpolnitev, ne obnovi. V takšnem primeru se nov predlog upnika šteje kot nova ponudba k sklenitvi pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 306,00 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 10. 2014 dalje do plačila (I). V preostalem delu (za 56.040,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), je tožbeni zahtevek zavrnilo (II). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v znesku 1.968,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III.).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točko izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega razloga 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijano sodbo je v delu, ki se obravnava v pritožbenem postopku, sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo avansa, ki ga je tožeča stranka toženi stranki plačala dne 16. 12. 2011 po predračunu tožene stranke, izdanem na podlagi prejete ponudbe tožene stranke za izdelavo projekta E – poslovanje 24/7, s katerim naj bi se tehnološko nadgradila spletna stran tožeče stranke z vzpostavitvijo on-line prodaje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen, ker je bila pogodba sklenjena med pravdnima strankama in ne s podjetjem P. d. o. o., ki ga je ustanovil toženec; da zahtevek tožeče stranke ni zastaran; da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, zaradi česar je tožeča stranka dne 21. 10. 2014 odpovedala pogodbo, zato je v posledici upravičena do vrnitve plačanega avansa.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno oceno izvedenih dokazov in v posledici napačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije. Navedeni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je vestno in korektno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ter na tej podlagi tudi povsem pravilno ugotovilo odločilna dejstva. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti sporno, da sta pogodbo sklenili pravdni stranki tako, da je tožeča stranka sprejela ponudbo toženca z dne 3. 11. 2011, kar je tožeča stranka potrdila s plačilom 50 % avansa dne 16. 12. 2011. Celo, če bi držale pritožbene trditve o tem, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo projekt izvajala družba (P.), ki bo s strani tožene stranke za ta namen ustanovljena, navedena dejstva prav v ničemer ne napotujejo na zaključek o spremembi obstoječega med strankama vzpostavljenega pogodbenega razmerja. Ker družba P. v času, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ni niti še obstajala, ni mogla sprejemati nobenih poslovnih odločitev in se kot neobstoječ subjekt tudi ni mogla k ničemur zavezovati. Zato ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec pasivno legitimiran zgolj iz razloga, ker je bil na njegov račun nakazan avans. Toženec je pasivno legitimiran zato, ker je tožeči stranki podal ponudbo za izvedbo projekta, ki jo je tožeča stranka tudi sprejela, s čimer je bila med njima sklenjena pogodba. Tožena stranka pa ni niti zatrjevala, da je bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, kasneje bodisi prenešena na tretjo osebo (122. člen OZ) bodisi da sta toženec kot dolžnik iz osnovne pogodbe in družba P. sklenili pogodbo o prevzemu dolga (427. člen OZ). Obe navedeni pogodbi sta dopustni le s privoljenjem upnika (tožeče stranke), ki mora biti jasno in nedvoumno izraženo, saj se brez njegovega izrecnega soglasja oseba dolžnika v obstoječi pogodbi ne sme spremeniti. Drži sicer, da OZ ne zahteva obličnosti navedenih pogodb niti obličnega soglasja upnika, vendar pa je zaradi odsotnosti obličnosti stranka, ki bi ji bila v prid, v težjem in ne lažjem procesnem položaju. Iz trditev pravdnih strank in iz izvedenih dokazov ne izhaja niti, da bi družba P. prevzela kakršnekoli obveznosti iz pogodbe, ki naj bi bila potrditvah toženca prenešena nanjo. Nesporno je namreč, da pogodba ni bila izpolnjena. Tožeča stranka je prepričljivo opozorila, da domnevno naknadno sklenjena ustna pogodba (z družbo P. ) oziroma njen prenos s toženca na družbo P., tudi knjigovodsko ni bila sprovedena, da o njej ne obstaja niti zapisnik ali vsaj zabeležka s sestanka, in da tožeča stranka tudi ni imela nikakršnega poslovnega motiva za privolitev v spremembo dolžnika. S kom se je dopisovala tožeča stranka, je nerelevantno, saj je toženec nastopal v raznih vlogah in posloval z različnih naslovov. Ne nazadnje pa je volja tožeče stranke, da ne pristane na spremembo dolžnika, povsem jasno in nedvoumno razvidna iz njene odklonitve, da podpiše novo pogodbo o izvedbi informacijske rešitve E-poslovanja 24/7 (A8) z družbo P., ki ji jo je ponudil v podpis toženec dne 21. 8. 2013. 6. Tudi okoliščina, da je toženec kot podjetnik prenehal poslovati in da je vse posle prenesel na družbo P., ki jo je za ta namen ustanovil, ne vpliva spremembo pogodbene stranke. Niti iz trditev tožene stranke niti iz predloženih dokazov v spisu (izpisov iz SRG), ne izhaja, da je bil na strani toženca izveden postopek preoblikovanja iz s. p., v d. o. o., po določilih 667. do 673. a člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. Le v tem primeru bi sicer družba P. kot univerzalna pravna naslednica podjetja vstopila v čevlje tožene stranke v obravnavanem pogodbenem razmerju. Pri čemer pa velja pravilo, da, če pravna naslednica - družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale pri podjetniku v zvezi z njegovim podjetjem pred vpisom prenosa podjetja na d. o. o. v register, podjetnik zanjo odgovarja z vsem svojim premoženjem še pet let po prenehanju opravljanja dejavnosti. Tudi v primeru izvedenega statusnega preoblikovanja bi se torej toženec svoje odgovornosti lahko razbremenil le z dokazom, da je obveznosti iz razdrte pogodbe poravnala družba P. Iz navedenih razlogov je treba morebitno strinjanje tožeče stranke s tem, da projekt izvede novo ustanovljena družba, šteti zgolj kot strinjanje naročnika k izbiri podizvajalca tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo, da razlogi za neizpolnitev pogodbe niso bili na strani tožnika, pač pa nasprotno, na strani toženca, ki je v dopisu z dne 31. 8. 2015 (A 16) priznal, da ne izpolnjuje tehničnih pogojev za izvedbo projekta. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi izvedenih dokazov, da niti toženec niti družba P. obveznosti iz sklenjene pogodbe nista bila pripravljena izpolniti brez doplačila s strani tožnika, na kar pa ta ni pristal. Ker pritožba sama priznava, da je bila opcija izvedbe spletne trgovine po prvotni ponudbi brez dodatnih stroškov za tožnika možna in izvedljiva, je razlog za neizpolnitev pogodbe tako izključno na strani tožene stranke.

8. Pravilna je bila nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva (21. 10. 2014), ko je tožnik razdrl pogodbo in zahteval vračilo plačanega avansa. Dejstvo, na katerega se sklicuje pritožba, da je dolžnik tudi po 21. 10. 2014 še zahteval izpolnitev pogodbe, nazadnje z dopisom z dne 20. 7. 2015, na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča nima nikakršnega vpliva. Pogodbo je namreč mogoče razdreti le enkrat. Ko je že razdrta, se tudi v primeru, če se upnik naknadno premisli in dolžniku ponudi še dodaten rok za izpolnitev, ne obnovi. V takšnem primeru se nov predlog upnika šteje kot nova ponudba k sklenitvi pogodbe, ki se sklene, če jo nasprotna stranka sprejme.

9. Pritožbeno sodišče se v zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje sklenjene in podpisane vzdrževalne pogodbe napačno ni štelo za krovno pogodbo, sklicuje na obširne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje, saj pritožba ne navaja nobenih razlogov, na katere sodišče prve stopnje že ne bi jasno odgovorilo.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo določbe tretjega odstavka 626. člena OZ, na katerega se neutemeljeno sklicuje pritožba. V postopku na prvi stopnji niso bila niti zatrjevana niti ugotovljena dejstva, ki bi omogočala uporabo navedene zakonske določbe. Pritožbena trditev, da se je rok za dokončanje projekta zamikal izključno zaradi nenehnega postavljanja dodatnih zahtev tožnika oziroma neodzivnosti tožnika, pa je povsem v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, iz katerih izhaja ravno nasprotno; da se je toženec ves čas izmikal izpolnitvi in da je on tožeči stranki postavljal vedno nove pogoje, pri čemer pa se je tožeča stranka ves čas trudila, da bi pogodbeno razmerje vzdržala v veljavi.

11. Prav ima sicer pritožba, da je sodišče prve stopnje v izreku sodne odločbe pozabilo odločiti o delu zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice 9.312,00 EUR za čas od 17. 11. 2011 do 21. 10. 2014, vendar gre za pomanjkljivost, ki v ničemer ne prizadeva pravnega položaja toženca in nanj ne vpliva. Pravni interes za pritožbo zoper to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, bi namreč imela le tožeča stranka.

12. Pravilen je bil tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek ni zastaran. Sodišče prve stopnje je sicer navedeno odločitev oprlo na napačno dejstvo (kot pravno odločilen datum je upoštevalo dan, ko je toženec svoje poslovanje kot samostojni podjetnik prenesel na družbo P.). To dejstvo za odločitev o zastaranju zahtevka ni pomembno in ne bi bilo pomembno niti v primeru, ko bi šlo ta statusnopravno preoblikovanje iz s. p. v d. o. o.. Terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih, kar pomeni, da je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev iz sklenjene pogodbe od toženca tri leta od zapadlosti svoje terjatve. Tožnik je pravico terjati izpolnitev obveznosti iz pogodbe pridobil dne 17. 3. 2012, in je torej zastaralni rok za to izpolnitveno terjatev (izvedbo del po pogodbi) potekel 17. 3. 2015. Tožnik pa je že prej, dne 21. 10. 2014 razdrl pogodbo in zahteval vračilo avansa, pri čemer je zastaralni rok za terjatev iz naslova razdrte pogodbe pričel teči 22. 10. 2014 in ob vložitvi tožbe dne 18. 2. 2016 njegova terjatev še ni bila zastarana.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Potrdilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je iz preizkusa odmere stroškov tožene stranke, ki je razviden iz stroškovnika tožene stranke (list. št. 116 v spisu), da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo tako stroške odgovora na tožbo kot stroške še dveh pripravljalnih vlog (v obrazložitvi odločitve o stroških gre torej za lapsus) in da mu je priznalo tudi kilometrino za tri naroke ter za trajanje. V zvezi z očitkom, da je tožeči stranki nepravilno priznalo stroške tretje pripravljalne vloge, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta v resnici ni bila nedopustna, saj je sodišče tožnika pozvalo, da navedbe poda na naroku.

14. Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in 2 % materialnih stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).