Jedro

Če posojilna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, mora posojilodajalec kot tožnik dokazati dejansko izročitev denarnega zneska posojila posojilojemalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila in se znesek 9.000,00 EUR nadomesti z zneskom 4.000,00 EUR, spremeni se znesek pravdnih stroškov vsebovan v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek 1.494,00 EUR nadomesti z zneskom 131,51 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 291,83 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 104/2013 z dne 9. 10. 2014 je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je odločilo, da mora toženec tožeči stranki plačati znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je nesporno, da si je toženec dne 1. 3. 2013 od tožnice izposodil znesek 4.000,00 EUR, katerega ji ni vrnil. Prav tako ni sporno, da je toženec dne 17. 7. 2012 od tožnice kupil hišo, vključno s premičninami, ter zanjo plačal dogovorjeno kupnino 120.000,00 EUR. Med strankama pa obstoji spor o tem ali si je toženec dne 19. 4. 2013 dodatno izposodil znesek 5.000,00 EUR, ter ali je tožnica po izselitvi iz prodane hiše iz nje neutemeljeno odnesla tudi prodane premičnine, na podlagi česar bi bil toženec upravičen uveljavljati njihovo vrednost v pobot. Sodišče ni sledilo toženčevim izpovedbam in izpovedbam njegovih prič in je ugotovilo, da si je toženec od tožnice izposodil dne 19. 4. 2013 še 5.000,00 EUR, saj so tako tožnica kot tudi priča B. K. in J. L. izpovedale, da je bil toženec tega dne nekje med 9.15 in 9.35 uro v stanovanju tožnice v Ž.. Verjelo pa je tožnici, da je ta denar posodila tožencu, kljub temu, da k dokazom za svoje trditve ni predložila veljavne pisne posojilne pogodbe in tudi ni dokazala, da je tožnica tožencu dejansko izročila 5.000,00 EUR tega dne v stanovanju, saj pri izvršitvi ni bila navzoča nobena priča. Nadalje je še ugotovilo, da tožnica ni odnesla nobenih premičnin iz stanovanjske hiše, ki je bila predmet prodaje in po kateri bi morala izročiti tožencu vse premične stvari. Sodišče je po presoji vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da je tožnica ob odhodu iz hiše odtujila stvari katere je navedel toženec in katerih vrednost toženec uveljavlja v pobot. Zato je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 9.000,00 EUR. Kot pravno podlago za svojo odločitev pa je uporabilo prvi odstavek 574. člena OZ, ki določa, da mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino istovrstnih stari kot so bile izposojene. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi imela razlogov, in ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba se zaradi tega ne da preizkusiti. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da si je toženec dne 1. 3. 2013 od tožnice izposodil znesek 4.000,00 EUR ter, da je toženec dne 17. 7. 2012 od tožnice kupil hišo, vključno s premičninami, za kar je plačal skupno 120.000,00 EUR. Nepravilni pa so vsi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica tožencu dne 19. 4. 2013 poleg že prej posojenega zneska 4.000,00 EUR dodatno posodila še 5.000,00 EUR ter, da tožnica po izselitvi iz prodane hiše ni neupravičeno odtujila oziroma odnesla prodanih premičnih stvari. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku dokaze napačno ocenilo, zaradi česar je tudi dejansko stanje obravnavane zadeve zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ne bi smelo zaključiti, da je tožnica dne 19. 4. 2013 tožencu dodatno posodila znesek 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je trditveno in dokazno breme glede izročitve 5.000,00 EUR bilo na tožnici in ne na tožencu. Toženec pa posojilne pogodbe ni podpisal. Posojilno pogodbo je tožnica sestavila in jo kot nepodpisano predložila le za potrebe tega pravnega postopka. Tožnica je lažnivo zatrjevala, da je tožencu dne 19. 4. 2013 tega dne, ko se toženec ni ni nahajal v R. S. izročila še 5.000,00 EUR. Nobena priča ni potrdila izročitve tega zneska, toženec pa je na podlagi listinskih dokazov uspel dokazati, da se tega dne ni nahajal v R. S. in tako tožnica tega zneska tožencu ni mogla izročiti. Toženec je namreč v sodni spis predložil zdravniške izvide zdravnice dr. B. G., iz katerih izhaja, da se je toženec dne 19. 4. 2013 kakor tudi dne 22. 4. 2013 zdravil pri tej zdravnici. Prav tako iz izpovedbe dr. K. izhaja, da se je toženec zdravil ravno za takšno boleznijo, zaradi katere je odšel po pomoč k zdravnici v Bosni. Tožena stranka je tako z nasprotnimi dokazi izničila uspeh dokaza tožnice, da mu je izročila še nadaljnjih 5.000,00 EUR, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Sledilo pa je izpovedbi B. K. in J. L., kateri pa nista izpovedali o tem, da je tožnica tožencu izročila tega dne še nadaljnjih 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi glede zneska 4.000,00 EUR moralo pravilno ugotoviti, da tožnica ni izročila vseh premičnih stvari, katere je toženec nato po prodajni pogodbi prevzel dne 1. 8. 2013 in bi zato sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu pobotnemu ugovoru. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožečo stranko pa se obsodi na plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedbi tožene stranke, saj je dokazala, da je kljub starosti še vedno v dobri fizični kondiciji in je zato treba slediti njeni izpovedbi, katero sta potrdili tako priča B. K. kot tudi J. L., ki nista stranki v tem postopku in zato ne moreta zasledovati premoženjske koristi, kot to zmotno meni tožena stranka. Na drugi strani pa je toženec priznaval, da je od tožnice sprejel 4.000,00 EUR kot posojilo, vedel je, da ima denar in zato si je od tožnice izposodil še 5.000,00 EUR in tožnica je dne 19. 4. 2013 ta znesek izročila v gotovini tožencu in to dejstvo je sodišče ugotovilo na podlagi prometa iz knjižice tožeče stranke, na podlagi uradnega dokumenta B. C.. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena glede plačila-vrnitve zneska posojila 5.000,00 EUR, v preostalem delu pa je neutemeljena.

5. Pravilno navaja pritožnik v pritožbi, da je bilo dokazno breme za izročitev še nadaljnjih 5.000,00 EUR kot posojilo tožencu, katerega bi naj tožnica posodila tožencu dne 19. 4. 2013 na strani tožeče stranke in da tožeča stranka temu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila in je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da je tožeča stranka s predložitvijo nepodpisane in nedatirane pogodbe dokazala, da je tožeča stranka tožencu dne 19. 4. 2013 dejansko izročila 5.000,00 EUR kot posojilo. Posojilna pogodba je namreč realen kontrakt. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (I. odstavek 569. člena OZ). Po določbi prvega odstavka 571. člena OZ pa mora posojilodajalec izročiti določene stvari ob dogovorjenem času, če rok za izročitev ni določen, pa tedaj, ko posojilojemalec to zahteva. Na podlagi ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje napačno sklepalo na to dejstvo izročitve denarja s strani tožeče stranke. Ker pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, saj je tožeča stranka predložila nedatirano in nepodpisano posojilno pogodbo, je nato sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožeča stranka tožencu izročila še dodatnih 5.000,00 EUR dne 19. 4. 2013. Konkretne izročitve ni videla nobena priča. Toženec pa je dokazoval, da tega dne sploh ni bil v Sloveniji, kar je dokazoval s svojo izpovedjo, z listinskimi dokazi in z izpovedjo svoje žene in nepristranske priče E. P. Sodišče pa je na podlagi izpovedbe tožnice ter B. K. in J. L. zaključilo le-to, da naj bi bil toženec tega dne med 9.15 in 9.35 uro v stanovanju tožnice v Ž., niso pa videle izročitve denarja. Ker tako tožnica ni uspela dokazati dejstva izročitve 5.000,00 EUR je zato sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je med tožencem in tožnico prišlo do realizacije posojilne pogodbe tudi za nadaljnjih 5.000,00 EUR. Tako tega dne ni nastala posojilna pogodba še za nadaljnjih 5.000,00 EUR in sodišče prve stopnje je napravilo zmoten materialno pravni zaključek, da je tožnica tožencu izročila 5.000,00 EUR in da je med njima nastala realizacija posojilne pogodbe. Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in ob uporabi določbe 4. alineje 358. člena ZPP odločilo, da se pritožbi v tem delu ugodi in je zato v tem delu spremenilo sodbo prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo še nadaljnjih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

6. Neutemeljena pa je pritožba v tistem delu, kjer zahteva zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec uspel dokazati, da tožnica ni realizirala prodajne pogodbe za stanovanjsko hišo v tistem delu, ki se nanaša na izročitev premičnin. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnica ob odhodu iz hiše ni odtujila premične predmete, katerih vrednost je toženec uveljavljal v pobot. Ker pa je med strankama nesporno, da je tožnica tožencu dne 1. 3. 2013 izročila 4.000,00 EUR in da je glede tega zneska bila sklenjena ustna posojilna pogodba, ki je bila z izročitvijo 4.000,00 EUR dejansko tudi realizirana, toženec pa vsaj do dne 2. 8. 2013 tožnici ni vrnil izposojenih 4.000,00 EUR, je zato v tem delu sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje v tem delu temelji na določbi člena 353 ZPP. Sodišču prve stopnje se v tem delu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Ker je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank na prvi stopnji in se tako izkaže, da je tožeča stranka uspela s 44 % svojega zahtevka, tožena pa s 56 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 1.494,02 EUR pravdnih stroškov nastalih na prvi stopnji, kar znaša ob njenemu doseženem uspehu v pravdi 657,36 EUR. Te stroške je potrebno pobotati s stroški tožene stranke. Sodišče druge stopnje je toženi stranki kot njene pravdne stroške priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v znesku 378,30 EUR, nagrado za narok v znesku 349,20 EUR, kilometrino 3 x po 7,40 EUR ter materialne stroške v znesku 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 939,03 EUR, ob njenem doseženem uspehu v pravdi pa 525,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravnih stroškov obeh pravdni strank se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 131,51 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, 155. člena ZPP in 365. člena ZPP.

8. Ker je tožena stranka uspela s 56 % svojega pritožbenega zahtevka, ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del njenih pravdnih stroškov, nastalih na drugi stopnji. Tožena stranka je priglasila kot pravdne stroške na pritožbeni stopnji nagrado za postopek po tarifni številki 3210 v znesku 760,40 EUR, vendar je po tej tar. št. upravičena do nagrade v znesku 465,60 EUR, pavšalni znesek po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v znesku 375,00 EUR. Skupaj tako znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 967,43 EUR, ob njenem doseženem uspehu s pritožbo pa 541,76 EUR. Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo in sicer nagrado za postopek v znesku 465,60 EUR, kar znaša skupaj z 22 % DDV 568,03 EUR, ob 44 % uspehu tožeče stranke, v pritožbenem postopku pa 249,93 EUR. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov se izkaže, da je tožeča dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 291,83 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi na način kot je to odločeno v izreku o pritožbenih stroških sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP in členom 155 ZPP.