Jedro

Sodišče je določilo preživninsko obveznost toženca na 170,00 EUR mesečno za enega otroka, kar znese 340,00 EUR mesečno. Ob ugotovitvi, da prejme mesečno plačo v znesku 315,09 EUR, je sodišče očitno upoštevalo tako toženčeve pridobitne sposobnosti kot tudi njegovo premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačevanje preživnine za tožnico T. L. od vložitve tožbe do novembra 2010 v znesku 210,00 EUR mesečno, od decembra 2010 dalje pa v višini 170,00 EUR mesečno. Za čas od decembra 2008 do aprila 2008 mora plačati še 70,00 EUR mesečno, od maja 2009 do novembra 2009 še 40,00 EUR mesečno, od decembra 2009 do novembra 2010 še 20,00 EUR mesečno (I. točka). Tožencu je naložilo tudi plačevanje mesečne preživnine za tožnika G. L. od vložitve tožbe do decembra 2008 v znesku 220,00 EUR, od decembra 2010 dalje pa v višini 170,00 EUR mesečno. Plačati pa mora še od decembra 2008 do aprila 2009 70,00 EUR mesečno, od maja 2009 do novembra 2009 40,00 EUR mesečno, od decembra 2009 do novembra 2010 še 20,00 EUR mesečno (II. točka). Sodišče je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 539,82 EUR (IV. točka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da je ugotovilo mesečne potrebe za preživljanje tožnikov v manjšem znesku, kot sta tožnika zahtevala. Glavni strošek, ki ga sodišče ni priznalo v zahtevani višini, je strošek prevoza obeh tožnikov od doma iz Š. L. v L., kjer se tožnika redno šolata. Tožnika se vozita v L. in nazaj vsak delovni dan, kar pomeni 22 dni mesečno. Njun mesečni strošek za bencin znaša 102,41 EUR. V zvezi z vozilom imata tudi druge stroške, ki bi jih moralo sodišče upoštevati (registracija, zavarovanje, vzdrževanje). Sodišče je tudi nepravilno sklepalo o materialnih in pridobitnih zmožnostih tožene stranke za plačilo preživnine. Sodišče je določilo zgolj 170,00 EUR mesečne preživnine, kljub temu, da toženec za svoj motor redno plačuje leasing obrok v višini 270,00 EUR mesečno. Toženec ima tudi premoženje, ki ga je sodišče pravilno ugotovilo, vendar ga ni upoštevalo pri presojanju njegovih preživninskih zmožnosti. Redno izpolnjevanje študijskih obveznosti pa tožnikoma ne dopušča opravljanje večjega obsega dela. Sodišče bi moralo glede deleža plačevanja preživnine bolj obremeniti toženca, saj je v njegovo breme določilo le 1/3 preživnine. Na koncu tožeča stranka še navaja, da sta tožnika po zaključku obravnave na prvi stopnji od osebe, ki ne želi biti imenovana, izvedela, da je tožnik v tem mesecu na svoj bančni račun prejel najemnino za stanovanje v znesku 500,00 EUR. S tem tožnika v času zaključka dokaznega postopka nista bila seznanjena in nista mogla biti seznanjena in to zatrjujeta v okviru pritožbe kot novo dejstvo. Predlagata, da sodišče razpiše obravnavo in izvede predlagani dokaz s pridobitvijo bančnih izpiskov za toženca za zadnjih 6 mesecev.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za določitev preživnine za otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1), podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člen ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako, da je ta primerna za zagotavljanj uspešnega telesna in duševnega razvoja otroka.

6. V obravnavani zadevi sta tožnika že polnoletna toženčeva otroka, stara 25 in 21 let. Oba otroka se še šolata, T. L. je bila v šolskem letu 2010/2011 vpisana kot absolventka podiplomskega študija, G. L. pa je bil v študijskem letu 2010/2011 vpisan v 2. letnik programa na Višji šoli za multimedije. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo mesečne preživninske potrebe za preživljanje T. L. 506,78 EUR, za G. L. pa 501,78 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča gre za realno ceno mesečnih potreb polnoletnih otrok take starosti, ki se redno šolajo, pritožbeni očitek o prenizki oceni mesečnih stroškov potrebnih za prevoz in vzdrževanje avtomobilov obeh tožnikov, pa je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče je ocenilo, da znaša mesečni strošek prevoza tožnikov iz Š. L., kjer stanujeta, v L., kjer študirata, 80,00 EUR za vsakega. Ocenilo je, da to ustreza bencinskemu rezervoarju in pol bencina, saj se oba vozita v L. z avtomobilom in to vsak s svojim. Pritožba neutemeljeno napada tak obračun sodišča in ponuja svojega, po katerem naj bi sodišče priznalo tožnikoma mesečni strošek za bencin v višini 102,61 EUR in upoštevalo, da se vozita v L. vsak delovni dan ter razdaljo med krajema, ki znaša dnevno 50 km. Sodišče pa naj upošteva tudi druge stroške z vozilom, ki jih imata, kot npr. strošek registracije, zavarovanja in vzdrževanja, kar na letnem nivoju predstavlja vsaj 400,00 EUR. Na take pritožbene trditve pritožbeno sodišče odgovarja, da sta tožnika študenta, ki se po njunih zatrjevanjih vozita vsak delovni dan zaradi študijskih obveznosti v L., vsak s svojim avtomobilom. Pritožnikoma sodišče verjame, da ne zmoreta vzdrževati vsak svojega avtomobila, saj gre za nadstandarden strošek, ki presega finančne zmožnosti študentov. Glede na to, da ne zmoreta vzdrževati vsak svojega avtomobila (v pritožbi predlagata, naj krije stroške registracije, zavarovanja in vzdrževanja njun oče – toženec), pritožbeno sodišče odgovarja, naj se vozita na predavanje skupaj v enem vozilu, na voljo pa so jima tudi sredstva javnega prevoza. Priznani stroški s strani sodišča za prevoze na predavanja so ob racionalnem trošenju le-teh, primerni.

7. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da mati tožnikov zasluži okoli 1.500,00 EUR mesečno, toženčeva mesečna dejanska plača pa je 315,09 EUR. Tožencu je 07. 04. 2011 prenehal status brezposelne osebe, dobil je enkratno pomoč za zaposlitev v višini 4.500,00 EUR bruto in ustanovil podjetje skupaj s prijateljem. Je lastnik stanovanja na B., solastnik do 1/25 hiše X ter lastnik motornega kolesa znamke B., za katerega plačuje leasing v višini 270,00 EUR mesečno. Pritožba pa sodišču očita, da je napačno sklepalo o materialnih in pridobitnih zmožnostih toženca. Očita, da je sodišče sledilo toženčevi izpovedbi o tem, da je gospodarstvo v krizi in njegovo podjetje še ni pridobilo poslov ter zato v njegovo breme določilo nižjo preživnino. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da toženec plačuje za luksuz (leasing obrok za motor) 270,00 EUR mesečno. Taki pritožbeni očitki tožeče stranke so neutemeljeni. Sodišče je določilo preživninsko obveznost toženca na 170,00 EUR mesečno za enega otroka, kar znese 340,00 EUR mesečno. Ob ugotovitvi, da prejme mesečno plačo v znesku 315,09 EUR, je sodišče očitno upoštevalo tako toženčeve pridobitne sposobnosti kot tudi njegovo premoženje. S takimi prejemki toženec namreč ne more plačati niti določene preživnine, niti leasing obroka za motor, kar se očita v pritožbi. Glede na v pritožbi zatrjevano novoto, da je toženec prejel v mesecu septembru 2011 najemnino za stanovanje, v znesku 500,00 EUR pa pritožbeno sodišče dodaja, tudi če bi šteli, da pritožbena navedba v celoti drži, da je toženec prejel v mesecu septembru 500,00 EUR mesečne najemnine za stanovanje, to ne bi spremenilo ugotovitev sodišča o preživninskih potrebah tožnikov ter materialnih in pridobitnih zmožnosti toženca za plačilo preživnine. Ob tem, da toženec prejme mesečni dohodek, ki je malenkost višji od 300,00 EUR in ima 340,00 EUR mesečnih preživninskih obveznosti, je potrebno upoštevati tudi določen znesek, ki ga potrebuje toženec sam za kritje svojih mesečnih obveznosti (stanovanjski stroški in hrana). Sodišče prve stopnje pa je pri določanju preživninskih obveznosti upoštevalo, da je toženec ob izgubi zaposlitve prejel odpravnino v višini 12.000,00 EUR in da ima preživninska obveznost do otrok prednost pred ostalimi finančnimi obveznostmi, starši pa si morajo prizadevati, da polnoletnemu otroku omogočijo pridobiti tako izobrazbo, kot si jo želi in je skladna z njegovimi sposobnostmi. Ne glede na to lahko le stranke v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroci navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena, in v pritožbi ne glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (414. člen ZPP). 406. člen ZPP določa, da so zakonski spori spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Spori iz razmerij med starši in otroci pa so spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ter spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica, in spori o stikih otrok s starši in drugimi osebami, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori oziroma spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. Glede na navedeno, v danem primeru ne gre za postopek v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroci, ko stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze ne glede na določbo 337. člena ZPP.

8. Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v toženčevem odgovoru na pritožbo pa ni nič takega, kar bi vplivalo na odločitev o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 33/91 in naslednji, v nadaljevanju ZZZDR.

(2) Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.