Jedro

Trditve tožene stranke so (ob upoštevanju pred drugo svetovno vojno veljavnih predpisov o agrarni reformi) v zadostni meri substancirane. Upoštevati je treba, da mora tožena stranka (dokazno breme je na njej) dokazovati stanje v letu 1941, in da sama ne more pridobiti podatkov. Dokazni predlog tožene stranke za pridobitev dokumentacije o razlastitvi A. A. pred letom 1941 pri muzeju I. ne predstavlja t. i. informativnega dokaznega predloga.

Tožena stranka na predmetnih parcelah (zanju je veljal režim družbene lastnine) ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker bi, po utrjeni sodni praksi, to predstavljalo obid lastninjenja. Olastninili sta se lahko le na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje družbene lastnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, parc. št. 1 k. o. X in parc. št. 2 k. o. X, in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 6.670,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa jo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, vse s stroškovno posledico. Sodba, ki kot odločilno šteje, da tožena stranka pred letom 1999 (lastninska pravica tožene stranke je bila vknjižena po njenem predlogu 14. 4. 1999 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini; v nadaljevanju ZLNDL) naj ne bi bila vpisana kot imetnica pravice uporabe oziroma lastnica predmetnih nepremičnin, se ne opredeli do dejstva, da tožeča stranka prej ni zatrjevala ali zahtevala prenosa lastninske pravice od tožene stranke ali njenega pravnega prednika. Za nepremičnine tudi ni nikoli skrbela, predlagala je celo njihov odkup. Ves čas je zaračunavala davčne obveznosti, kar sodba neutemeljeno šteje, da ni pomembno. Zaradi ustreznega gospodarjenja z gozdovi, kot tudi skrbi za njihovo nego in za divjad v teh gozdovih, je bila tožena stranka prisiljena razglasiti predmetne nepremičnine za grajeno javno dobro lokalnega pomena. Tožena stranka je na podlagi sklepa o pridobitvi statusa javnega dobra Občinskega sveta z dne 14. 11. 2014, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 87 z dne 5. 12. 2014, izdala ugotovitveno odločbo 8. 12. 2014, ki je bila objavljena na oglasni deski Občine O. in na spletni strani Občine O. Ugotovitvena odločba je postala pravnomočna, status grajenega javnega dobra je sodišče vpisalo pri predmetnih parcelah tudi v zemljiški knjigi. Tožena stranka je v predmetnem postopku o tem sodišče obvestila. Sodba navedeno dejstvo šteje za nerelevantno, ne da bi navedla razloge zakaj. Ker so na območju predmetnih parcel gozdarska koča, cesta s parkiriščem in obračališčem ter spominski prostor s tribuno, je nesprejemljiva obrazložitev sodbe, da drugačna namembnost ni razvidna iz družbenih planov. Tožeča stranka zato ni mogla postati lastnica na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ). Slednje je razvidno tudi iz pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem II P 686/2008, v katerem je tožeča stranka celo sklepala poravnavo. Sodišče mora biti s svojo prakso seznanjeno, zato ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Predlaga pribavo tega spisa. Tožena stranka in njeni predniki so ves čas v dobri veri skrbeli za predmetne parcele v prepričanju, da so njena last, zato bi moralo sodišče vprašanje lastništva presojati tudi na podlagi priposestvovanja. Tožena stranka je zatrjevala, da je prišlo do razlastitve (tudi) predmetnih parcel veleposestnika A. A. na podlagi zakona že pred začetkom druge svetovne vojne, kar je dokazovala z dokaznim predlogom za pridobitev uradnih podatkov iz nekdanjih zveznih arhivov. O tem ni podatkov v Pokrajinskem muzeju K., podatkov pa tudi ni mogla pridobiti od potomcev, zdaj že pokojnega A. A., ki po njenem vedenju živijo v A. Splošno znano je, da je gospod A. A. usodo večine nemško govorečih prebivalcev K. in do svojih nepremičnin še pred koncem vojne ni imel dostopa, ali možnosti izkoriščanja. Nacionalizacijske odločbe iz leta 1952 so samo še formalen akt, ker so lokalne družbene skupnosti že tedaj ves čas uživale te nepremičnine. Sodba zato neutemeljeno zavrne njen dokazni predlog, kot t.i. informativni dokazni predlog.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da je tožeča stranka na podlagi zakona, in sicer prvega odstavka 14. člena ZSKZ(1), pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah.

6. Zavzeto stališče temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je bil v času od leta 1938 do 1952 na predmetnih parcelah kot lastnik vknjižen A. A., veleposestnik iz K., in je bilo kasneje, na podlagi sklepa 25. 12. 1952, na njih vknjiženo splošno ljudsko premoženje (brez morebitnega imetnika uporabe), - da je bila šele po predlogu tožene stranke z dne 14. 4. 1999 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vknjižena lastninska pravica na toženo stranko, - da sta predmetni parceli ves čas (tudi na dan uveljavitve ZSKZ 11. 3. 1993) opredeljeni kot gozd, gozdne površine oziroma območje gozda, enako kot v času nekdanjega lastnika A. A., - da tožena stranka ni dokazala, da bi bile sporne nepremičnine 6. 4. 1941 v lasti občine.

7. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se opredeli do vseh odločilnih trditev tožene stranke. Pridobitev lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ ni vezana na vknjiženo pravico uporabe, zato izpostavljanje pritožbe, da slednja ni bila vknjižena na tožečo stranko, ni odločilnega pomena. Tudi dejstvo, da je tožena stranka sporne parcele razglasila za grajeno javno dobro, na odločitev ne vpliva. Tožena stranka je postopek izvedla med predmetnim postopkom (ob spornem lastništvu predmetnih parcel). Vprašanje lastninske pravice občine je v upravnem postopku predstavljalo predhodno vprašanje, vprašanje lastninske pravice v predmetni zadevi pa je glavno vprašanje. Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu grajenega javnega dobra na podlagi 21. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ne more vezati ne sodišče, ne tožeče stranke, ki ni imela možnosti sodelovati v postopku za njeno izdajo. Brez pomena je zato sklicevanje pritožbe na upravičenost in potrebnost razglasitve predmetnih parcel za grajeno javno dobro. Kot pravilno pojasni že sodba (19. točka obrazložitve), ni pomembno, da je tožeča stranka toženi stranki zaračunavala pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, in tudi ne, da tožeča stranka pred letom 1999 (na toženo stranko je bila vknjižena lastninska pravica na podlagi njenega predloga 14. 4. 1999 na podlagi ZLNDL) ni zahtevala prenosa lastninske pravice od tožene stranke ali njenega prednika (Občine K.).

8. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da sta predmetni parceli po namembnosti gozd, gozdne površine oziroma območje gozda. Podlago za tak zaključek ima sodba v listinski dokumentaciji (16. točka obrazložitve), med drugim v potrdilu o namenski rabi zemljišča z dne 31. 5. 2012, ki ga je izdala tožena stranka sama. Zadostni in pravilni razlogi sodbe (16. točka obrazložitve), s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, ne terjajo dopolnitve. Obstoj objektov na predmetnih parcelah (gozdarska koča, oder z nadstreškom na prireditvenem prostoru), kot pravilno pojasni sodba, ne spreminja statusa zemljišča. K temu naj pritožbeno sodišče še doda, da je po tretjem odstavku 2. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) gozdna infrastruktura (11. točka prvega odstavka 3. člena ZG), ki ni odmerjena v samostojno parcelo, sestavni del gozda. Enako je bilo odločeno tudi v zadevi Okrožnega sodišča II P 686/2008(2), na katero se pritožba sklicuje, sicer v potrditev svojih trditev.

9. Pritrditi pa je pritožbi, da sodba neutemeljeno zavrne dokazni predlog tožene stranke za pridobitev dokumentacije o razlastitvi A. A. pred letom 1941 pri muzeju I., z utemeljitvijo, da gre za t.i. informativni dokazni predlog. Tožena stranka je resda postavila skope, vendar še zadostne trditve. Zatrjevala je (drugi odstavek III. točke odgovora na tožbo), da je bil A. A., kot je sam povedal v prispevku T., „v precejšnji meri razlaščen na podlagi zakona že pred začetkom druge svetovne vojne“, kar po mnenju oziroma vedenju tožene stranke, glede na pripovedovanje gospoda A. A., velja tudi za predmetne parcele. Ne drži torej ugotovitev sodbe (18. točka obrazložitve), da tožena stranka ne zatrjuje, da naj bi se razlastitev nanašala tudi na sporne parcele. Na ozemlju (bivše) Jugoslavije je že pred drugo svetovno vojno prihajalo do razlastitev na podlagi agrarne reforme(3), ki se je zaključila z Zakonom o likvidaciji agrarne reforme na veleposestvih z dne 9. 6. 1931 s spremembami in dopolnitvami z dne 5. december 1931 in 24. junij 1933 (v nadaljevanju Zakon o likvidaciji agrarne reforme) in na njeni podlagi izdanih predpisov(4). Po tem zakonu je prišlo do razlastitve veleposestniških gozdov na področju Dravske in Savske banovine, pod kateri je takrat spadalo ozemlje (sedanje) Slovenije. Po paragrafu 24 tega zakona so bili upravičenci (subjekti agrarne reforme) do razlaščenih gozdov in pašnikov občine, zemljiške skupnosti, imovinske občine in skupine poljedelcev, ki so lahko v določenem roku vložile zahtevek za dodelitev razlaščenih gozdov.

10. V kolikor bi se (če bi sodišče opravilo predlagane poizvedbe) izkazalo, da je bil A. A. razlaščen že pred letom 1941(5), kot je trdila tožena stranka, in da sta bili predmetni parceli dodeljeni (takratni) občini, bi lahko to privedlo do drugačne odločitve. V primeru, da bi tožena stranka dokazala, da so bile predmetne parcele 6. 4. 1941 v lasti občine, bi namreč občina po četrtem odstavku 14. člena ZSKZ postala njihova lastnica. Zaključek sodbe (17. točka obrazložitve), da tožena stranka ni dokazala, da so bile predmetne nepremičnine 6. 4. 1941 v lasti občine, je zato vsaj preuranjen, temelji pa tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

11. Trditve tožene stranke so (ob upoštevanju pred drugo svetovno vojno veljavnih predpisov o agrarni reformi) v zadostni meri substancirane. Dokazni predlog tožene stranke za pridobitev dokumentacije o razlastitvi A. A. pred letom 1941 pri muzeju I. ne predstavlja t.i. informativnega dokaznega predloga(6). Pri presoji zadostnosti substanciranosti trditev je namreč treba upoštevati tudi, da mora tožena stranka (dokazno breme je na njej) dokazovati stanje v letu 1941, in da sama ne more pridobiti podatkov (V. točka pripravljalne vloge tožene stranke z dne 5. 1. 2015(7)). V pritožbi pa še dodatno pojasnjuje, da ustreznih podatkov tudi ni mogla pridobiti od potomcev, zdaj že pokojnega A. A., ker po njenem vedenju živijo v J.(8) .

12. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (355. člen ZPP) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je treba, kot je bilo že obrazloženo, opraviti poizvedbe o razlastitvi A. A. pred letom 1941 pri muzeju I., in v primeru, da dokumentacija obstoji, slednjo pridobiti ter omogočiti strankam, da se o njej izjasnijo. Šele po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko (ponovno) presojalo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. O drugih pritožbenih očitkih se pritožbenemu sodišču, zaradi razveljavitve sodbe, ni treba izreči. Ob robu le dodaja, da tožena stranka na predmetnih parcelah (zanju je veljal režim družbene lastnine) ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker bi, po utrjeni sodni praksi, to predstavljalo obid lastninjenja. Olastninili sta se lahko le na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje družbene lastnine, kot pravilno obrazloži že sodba (12. točka obrazložitve).

14. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev, in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Op. št. (1): V njem je določeno, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) oziroma po Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZaD) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last RS oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.

Op. št. (2): V navedeni zadevi, potrjeni s sodbo II Cp 944/2010 z dne 19. 5. 2010, je bilo odločeno enako kot v izpodbijani sodbi.

Op. št. (3): Dr. Milivoje Erić, Agrarna reforma v Jugoslaviji 1918 do 1941, Izdavačko preduzeče „Veselin Masleša“, Sarajevo 1958. Op. št. (4): Agrarna reforma, Knjiga III, Beograd, Drž. štamparija 1933. Op. št. (5): Po zapisu dr. Jožeta Pokorna v „Beseda o sodobnih vprašanjih“, Tiskarna Slovenija, je slovenski publicist in socialni pisatelj Albin Prepeluh v knjigi Naš veliki socialni problem agrarna reforma, Ljubljana, 1933, zapisal, da je na podlagi Zakona o likvidaciji agrarne reforme prišlo do „gozdne reforme“, v kateri je bilo razlaščeno 13 veleposestnikov, med drugim tudi A. iz K.. Enako Stane Granda, „Razpad posesti knezov A. na kranjskem“, Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 1980, stran 200 do 212. Op. št. (6): Pritožbeno sodišče še dodaja, da mu je znano, da je bilo v zadevi II Cp 3194/2014 med istimi strankami glede gozdnih parcel na istem območju Slovenije že pravnomočno odločeno, da so v lasti tožnice. Glede na to, da je presoja primernosti odkaza odvisna od okoliščin posameznega primera, vse relevantne okoliščine, potrebne za zaključek, ali gre za enako ponujeno trditveno podlago tožene stranke, pa iz sodbe II Cp 3194/2014 z dne 25. 2. 2015 niso razvidne, in glede na to, da se niti izpodbijana sodba niti stranki ne sklicujejo na njeno stališče, se ni treba izreči, ali odločitev v obravnavanem primeru odstopa od tam zavzetega stališča. Op. št. (7): V njej predlaga, da sodišče pridobi dokumentacijo o razlastitvi A. A. pred letom 1941, v okviru katere naj bi bile tudi predmetne parcele, pri muzeju I., ki bo zgolj na zahtevo sodišča posredovalo dokumentacijo, s katero naj bi razpolagali.

Op. št. (8): Prim. dr. Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, PP št. 31-32/2010 I, in 0 vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, PiD 6-7/2011.