Jedro

Vrnitev štipendije, izplačane iz javnih sredstev, je lahko obveznost prejemnika štipendije le, če jo kot tako določa zakon. Ker gre za instrumente politike zaposlovanja in za instrument socialne politike, nenastop pričakovanega uspeha (končanja šolanja) ne bi mogel avtomatično pogojevati nepravičnega položaja dajalca štipendije. Če torej obveznost vrnitve štipendije lahko določi le zakon, ni mogoče iskati njene podlage v institutu neupravičene obogatitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe, zaradi delnega umika tožbe za glavnico v znesku 85.559,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.2.1999 dalje, v tem delu ustavilo postopek in z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 222.021,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.10.1999 dalje.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožeča stranka je želela z zaslišanjem toženca dokazati, da je med strankama že ob dodelitvi štipendije obstajalo soglasje volj glede obligacije ene in druge stranke. Tožeča stranka se je zavezala toženi stranki izplačevati štipendijo, tožena stranka pa se je zavezala, da bo končala srednjo kovinarsko in metalurško šolo. Stranki sta soglašali tudi glede sankcije za primer, če se med njima soglasen namen ne bi uresničil. Sodišče prve stopnje se do pasivnosti tožene stranke v postopku ni opredelilo. Neprerekane trditve tožeče stranke je zato treba šteti za dokazane in resnične. Stranki sta bili druga proti drugi v razmerju prirejenosti in sta v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij prevzeli nase vsaka svojo civilnopravno dolžnost. Pravni red za takšno pravno poslovno zavezo ne zahteva posebne oblike, volja pa je bila izjavljena s soglasjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja, in so zato bili v skladu s 26. členom ZOR izpolnjeni pogoji za veljavnost pogodbe. Slednje končno dokazuje tudi sklenjena izvensodna poravnava med strankama, ki je tožena stranka ni realizirala. Temeljni pogodbeni namen, to je dokončanje šolanja je izjalovljen. Zato je tožena stranka dolžna prejete zneske štipendije vrniti. Pritožbo zaključuje z mnenjem, da ima njen zahtevek materialnopravno oporo tudi v določbi 4. odstavka 210. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženi stranki z odločbo dodeljena republiška štipendija za šolanje na Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli za poklic mehanik vozil. Republiška štipendija je izrazito socialne narave, saj je pogoj za njeno pridobitev dohodkovni cenzus na družinskega člana, o pravici do nje pa je odločal javni zavod z upravno odločbo po pravilih upravnega postopka. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo razmerje med pravdnima strankama upravnopravno, ne pa civilnopravno oziroma obligacijsko. Šlo je torej za pravno razmerje med državo in državljanom, upravičencem do štipendije, ki je bilo urejeno z zakonom, ne pa s pogodbo. Nasprotno pritožbeno stališče je zato napačno.

Tudi neupravičene obogatitve kot klasičnega inštituta obligacijskega prava v takšnem primeru ni mogoče uporabiti.

Okoliščina nedokončanja šolanja ni povzročila nastanka imenovane obligacije na strani tožene stranke že po samem zakonu. Vrnitev štipendije, izplačane iz javnih sredstev, je lahko obveznost prejemnika štipendije le, če jo kot tako določa zakon. Ker gre za instrumente politike zaposlovanja in za instrument socialne politike, nenastop pričakovanega uspeha (končanja šolanja) ne bi mogel avtomatično pogojevati nepravičnega položaja dajalca štipendije. Če torej obveznost vrnitve štipendije lahko določi le zakon, ni mogoče iskati njene podlage v institutu neupravičene obogatitve. Ni pa razloga, da pravdni stranki ob nastopu navedene okoliščine svojega razmerja ne bi še pogodbeno uredili, tako da bi se toženec zavezal, da bo vrnil, kar je od tožeče stranke pridobil na račun štipendije. Vendar pa to v obravnavanem primeru in zaradi spremembe tožbe ni bilo predmet sodne presoje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je kondikcijski zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).