Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka seznanila tožnika z oceno poskusnega dela nekaj (11) dni pred iztekom poskusne dobe, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ne predstavlja takšne nepravilnosti, da bi bila zaradi tega ocena nepravilna ali da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela tožene stranke z dne 1. 7. 2010, izdana tožniku, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela tožene stranke z dne 1. 7. 2010, izdana tožniku, razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto ali na drugo ustrezno delovno mesto, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače v bruto znesku 2.080,00 EUR po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo dalje do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po določbi 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu izredna odpoved ni bila pravilno vročena pred iztekom preizkusne dobe. Opozarja na e-mail sporočilo M.D. z dne 30. 6. 2010, da mu ne bodo podaljšali pogodbe o zaposlitvi, in da je vsebovala priponka poročila uradno izredno odpoved. Poleg tega naj bi ga pisna odpoved čakala na delovni mizi s pozivom, da jo danes, ko je v službi, podpiše, pri čemer mu bo odpoved poslana tudi po pošti na domači naslov. S tem se izvrši izročitev odpovedi. V kolikor bi šlo pri tem za osnutek, bi bilo to v odpovedi navedeno. Sodišče prve stopnje je zmotno razsodilo, ko je glede takšnih dejstev poklonilo verodostojnost pričam tožene stranke. Iz zavarovanja zaposlenih oseb je bil odjavljen dne 11. 7. 2010, kar potrjuje navedbo, da mu je bila sporna odpoved posredovana že dne 30. 6. 2010. Sodišče se ob ponudbi tožene stranke za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z neplačanim dopustom od dne 12. 7. 2010 do 31. 7. 2010 ni v ničemer izjasnilo. Sodišče nadalje spregleda izpoved priče M.D. v delu, da je šlo pri vročitvi izredne odpovedi za njegovo napako. Priča je izpovedala, da sta pri sestavljanju odpovedi sodelovala še generalni direktor in odvetnica, kar vse izkazuje, da takrat niti slučajno ni šlo za osnutek izredne odpovedi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je sodišče o tožnikovih zahtevkih pravilno razsodilo. Navaja, da je bila dne 30. 6. 2010 poslana tožniku odpoved po elektronski pošti s strani M.D., ki ni imel pooblastila za izdajo odpovedi, temveč je to imel samo direktor tožene stranke. V navedenem primeru je šlo za delovno verzijo odpovedi, saj je bilo dejansko izdana in podpisana odpoved s strani direktorja šele z dnem 12. 7. 2010. Poleg tega gre za nedokazano trditev tožnika, da mu je poslala odpoved tudi na domači naslov. Takrat mu je dejansko poslala le obvestilo glede vračila opreme. Tožnika je res odjavila iz zavarovanja dne 11. 7. 2010, o čemer se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Vendar to ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na pravilnost sodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Predmet tega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega tožnikovega poskusnega dela. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 4. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec tega ni uspešno opravil. Tožena stranka je po izvedenih dokazih ugotovila, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela na delovnem mestu vodje servisne službe, ki je po pogodbi o zaposlitvi trajalo 11. 1. 2010 do 11. 7. 2010. Ugotovila je, da je bil tožnik seznanjen z oceno o neuspešnem poskusnem delu (s strani V.S.) ustno 29. 6. 2010, nato pa še (s strani M.D.) pisno 30. 6. 2010. Tožena stranka je ob izkazanem odpovednem razlogu iz določbe 6. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ter ob upoštevanju interesov in vseh okoliščin pogodbenih strank ugotovila, da ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika do izteka odpovednega roka ali do poteka časa, do katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izredno odpoved z dne 12. 7. 2010 in ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da seznanitev tožnika z oceno poskusnega dela 30. 6. 2010, kar je pred njegovim iztekom 11. 7. 2010, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, ne predstavlja takšne nepravilnosti, ki bi vplivala na drugačen zaključek o pravilnosti ocene. Tožena stranka je v sporu dokazala, da je do datuma seznanitve tožnika z oceno preizkusila vsa znanja in sposobnosti tožnika pri opravljanju delovnih zadolžitev. To pa pomeni, da dodatno spremljanje tožnika v času do izteka pogodbe, ne bi vplivalo na drugačno oceno oziroma zaključek o izkazanih pogojih za podajo izredne odpovedi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom utemeljila razloge, zakaj tožnik v času preizkusne dobe do datuma seznanitve z oceno ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ki bi lahko bili, če bi bila ocena uspešna, podlaga za nadaljevanje oziroma za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Neutemeljena je bila pritožba, da je bila tožniku že s 1. 7. 2010 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, to je še pred iztekom preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ocenilo izpovedbo priče V.S., ki je spremljal tožnikovo delo v spornem času, da je bil tožnik o neuspešnosti poskusnega dela seznanjen že 29. 6. 2010. Ker je V.S. prenehalo delovno razmerje koncem tega meseca, je imel namen predstaviti tožniku negativno oceno še direktor za kadre in varstvo pri delu M.D., vendar tožnik na sestanek 30. 6. 2010 ni prišel. Mu pa je zato M.D. to sporočil isti dan po e-mail-u, ki mu je v priponki priložil še osnutek izredne odpovedi z dne 1. 7. 2010. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen osnutek odpovedi, ki ga je v dokazne namene predložil tožnik (priloga A8), po vsebini ni enak izredni odpovedi z dne 12. 7. 2010 (priloga A16), ki vsebuje širše obrazložene razloge odpovedi, poleg tega pa je tudi podpisana s strani direktorja in vsebuje žig tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da predstavlja odpoved, ki je bila podana tožniku dne 12. 7. 2010, pravilno in zakonito odpoved, saj vsebuje po vsebini obrazložene zakonske pogoje iz določbe 110. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožba, da se sodišče ni v ničemer opredelilo o ponudbi tožene stranke, da tožniku sporazumno odpove pogodbo s priznanjem neplačanega dopusta od 12. 7. 2010 do 31. 7. 2010. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno navajanje za drugačno presojo v tem sporu ni pomembno. Tožena stranka je tožnika pravilno odjavila iz delovnega razmerja z dnem 11. 7. 2011, kar je v skladu z vsebino izredne odpovedi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).