Jedro

Ponovno presojo utemeljenega suma je treba posebej opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, takšnih pa sodišče prve stopnje ni dognalo in jih tudi pritožnik ne izpostavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožene M. Š., Ž. Š. in A. G. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega Ž. Š. Ne navaja razlogov za pritožbo (določilo 2. točke prvega odstavka 369. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)), smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljenost suma utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočnost obtožnice ter na dokaze, na katerih le-ta temelji. Zapisalo je, da je s pravnomočnostjo obtožnice bil utemeljen sum obtožencem očitanega kaznivega dejanja dognan, da pa so dokazi, izvedeni tekom kazenskega postopka utemeljen sum le še dodatno potrdili, kar izhaja nenazadnje tudi iz še ne pravnomočne obsodilne sodbe z dne 23. 11. 2020, s katero je bil obtoženi Ž. Š. spoznan za krivega in mu je bila izrečena kazen dve leti in en mesec zapora. Takšna utemeljitev sodišča prve stopnje je tudi povsem zadostna in skladna z izsledki enotne sodne prakse. Sodišče utemeljenega suma ni posebej ugotavljalo, ko se je utemeljeno sklicevalo na pravnomočnost obtožnice in na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ki utemeljenega suma niso omajali. Tudi pritožba v tem pogledu ne vnaša nič novega, ko ne izpostavlja, da bi bil kateri od dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, takšne teže, da bi bil utemeljen sum vprašljiv. Tako je sodišče prve stopnje utemeljen sum utemeljeno zgolj preizkušalo, ne pa posebej ugotavljalo, saj je že bil izdan, ne le pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, temveč tudi pravnomočna obtožnica, s katero je bil utemeljen sum formalno dognan, v konkretnem primeru pa celo potrjen z izrekom nepravnomočne obsodilne sodbe. Glede na navedeno tudi pritožnik takšnega zaključka ne more spodnesti, še zlasti ob dejstvu, da se spušča v zakonitost oziroma verodostojnost posameznih dokazov, pri čemer pa, kot rečeno, ne vnaša ničesar novega. Če bi sodišče ob vsaki odločitvi o priporu posebej ugotavljalo in dokazovalo obstoj utemeljenega suma, torej tudi takrat, kadar je le-ta ugotovljen s pravnomočno obtožnico, kot je v konkretnem primeru, bi prišlo do položaja, da bi bilo moč izpodbijati sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico praktično ob vsakem podaljšanju pripora oziroma preizkušanju pripora, ne da bi se dejansko stanje kakorkoli spremenilo, saj je temelj sklepa o zavrnitvi ugovora zoper obtožbo utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ponovno presojo utemeljenega suma je treba posebej opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, takšnih pa sodišče prve stopnje ni dognalo in jih tudi pritožnik ne izpostavlja. Tako pritožnik z obširnim problematiziranjem zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ko vnovič izpodbija zakonitost posameznih dokazov in tudi njihovo verodostojnost, ne more računati na uspeh pri zavzemanju za drugačno presojo utemeljenega suma.

6. Sodišče prve stopnje pa je zanesljivo dognalo tudi oba priporna razloga pri obtoženem Ž. Š., torej njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost. Razloge za takšno odločitev je nanizalo v točkah 6 do 11 in v točki 14 pritožbeno izpodbijanega sklepa, kjer se je sodišče prve stopnje konkretno izreklo o tem, katere so tiste objektivne okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost in katere so tiste okoliščine na strani obtoženega Ž. Š., ki v povezavi z objektivnimi okoliščinami omogočajo zaključek o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, hkrati pa je v točki 14 pritožbeno izpodbijanega sklepa nanizalo tudi prepričljive razloge za zaključek o obtoženčevi begosumnosti. Teh zaključkov pritožba ne more spodnesti s povsem pavšalnimi navedbami v predzadnjem in zadnjem odstavku na drugi strani pritožbe, ko pritožba navaja, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti kot tiste neogibne predpostavke, ki je potrebna za odreditev pripora, obtoženec je namreč nekaznovan. To dejstvo, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo in se o tem tudi opredelilo, na njegovo ponovitveno nevarnost pa je sklepalo na podlagi ostalih v pritožbeno izpodbijanem sklepu navedenih subjektivnih okoliščin, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča v povezavi z objektivnimi okoliščinami kažejo na resno in konkretno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja in se jih pritožba ne dotika.

7. Sodišče prve stopnje pa je imelo pred očmi tudi dejstvo, da je obtoženec izgubil službo na Nizozemskem in je kljub temu zaključilo, da je pri njem podan priporni razlog begosumnosti. Teh preostalih v izpodbijanem sklepu nanizanih okoliščin, do katerih se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo, pa pritožnik ne izpodbija. Tako tudi pri zavzemanju za drugačno presojo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pritožnik ne more računati na uspeh.

8. Ob tem, ko se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo tudi do sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, ko je zaključilo, da je moč le s priporom zagotoviti zasledovani cilj, ko pritožnik presoje neogibne potrebnosti pripora posebej ne problematizira, ko skuša le skozi predlagano nadomestitev pripora s hišnim priporom doseči milejši režim prestajanja kazni, je na mestu le zaključek, da so vsi pogoji za pripor še vedno podani, da torej pritožbene navedbe niso utemeljene, zaradi česar je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti pripornih razlogov, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.