Jedro

Tožnik bi tožbo moral vložiti v roku 30-ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njegovi zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštoval, ampak je tožbo vložil po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi neskladnost aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 2-GM/2000-1355 z dne 25. 8. 2008 z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1. točka prvega odstavka izreka), da je dolžna tožena stranka tožniku ponuditi v podpis drug aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se ugotovi, da se tožnika s 1. 8. 2008 uvršča na delovno mesto E047054 radiološki inženir I., 34.PR, da je zaradi že doseženih napredovanj uvrščen v 34. plačni razred z nominalnim zneskom osnovne plače 1.722,18 EUR, da skupna sredstva za odpravo nesorazmerij znašajo 463,80 EUR, da odbitek za odpravo nesorazmerij v 1. obdobju znaša 187,54 EUR, iz česar izhaja, da znesek osnovne plače ob pričetku obračuna od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2008 znaša 1.534,64 EUR, da odbitek za odpravo nesorazmerja v 2. obdobju znaša 125,03 EUR, iz česar izhaja, da znesek osnovne plače od 1. 1. 2009 znaša 1.597,15 EUR, da se preostanek nesorazmerij v osnovnih plačah odpravi v obdobju in po dinamiki, določeni v 50. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor, da je tožnik iz naslova poračuna sredstev za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 upravičen do 828,78 EUR in da mu pripada dodatek za delovno dobo (2. točka prvega odstavka izreka). Poleg tega je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, izplačati razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami od 1. 8. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, v 8 dneh (3. točka prvega odstavka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije iz naslova razlike med pripadajočimi in izplačanimi sredstvi za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 izplačati znesek 578,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (4. točka prvega odstavka izreka). Ugotovilo je, da toženi stranki taksna obveznost ni nastala (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da v primerjavi z radiološkimi inženirji v Splošni bolnišnici ... (v nadaljevanju SB ...) opravlja manj zahtevno delo, predvsem osnovne in specialne diagnostične posege v klasični radiologiji in da ta dela sodijo v delokrog splošne radiologije in neinvazivne radiologije, kar pomeni, da ne opravlja del v operacijski dvorani, urgentni ambulanti oziroma intervencijski radiologiji. Ob primerjavi tožnikovega dela z delom radiološkega inženirja I v SB ... je treba ugotoviti, da radiološki inženir v SB ... opravlja delo oziroma določene postopke slikanj na enak način kot tožeča stranka pri toženi stranki. Kar se slikanja pljuč tiče se ta opravlja na enak način ne glede na lokacijo, kjer se le-ta izvaja. Razlika je le v tem, da radiološki inženirji v SB ... ne opravljajo administrativnih del, ki jih opravlja tudi tožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpoved M.P., iz katere izhaja, da je edini kriterij, ki vpliva na uvrstitev javnega uslužbenca na delovno mesto radiološki inženir, delovna doba. Za dela, ki zahtevajo višjo odgovornost imajo v SB ... zaposlene delavce na delovnem mestu Radiološki inženir svetovalec in dozimetrist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je tožnik dolžan vsakih 5 let obnoviti znanja iz varstva pred sevanjem in je bil tudi napoten na več strokovnih predavanj in izpopolnjevanj. Tožnikovo delo ni enovito, saj dela praviloma na vsaj dveh različnih aparatih, poleg tega pa opravlja tudi tehnično administrativna dela, kar sta razloga, da gre za drugo stopnjo oziroma za delno sestavljene naloge. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da iz Priloge 4 pod točko 7 (Vplivi delovnega okolja) izhaja, da so zaščitna sredstva obvezna le pri tretji stopnji odgovornosti, zato je tožnik po tem kriteriji uvrščen v tretjo skupino.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje tožbo obravnavalo po vsebini, čeprav je bila tožba vložena prepozno.

Tožnik je bil zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2000 na delovnem mestu radiološki inženir, ki je bilo sistemizirano v VI. tarifni skupini in se je uvrščalo v 21. plačni razred (z izhodiščnim količnikom 2,65). Tožena stranka mu je ob uvedbi novega plačnega sistema v mesecu avgustu 2008 ponudila aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), s katerim je na novo določila njegovo osnovno plačo, tako da je dotedanje delovno mesto opredelila kot delovno mesto radiološki inženir II, ki sodi v VII/1 tarifni razred, ki je uvrščeno v 32. plačni razred. Tožnik se z uvrstitvijo njegovega delovnega mesta in določitvijo plačnega razreda ni strinjal, zato je 4. 9. 2008 podal ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic skladno s četrtim odstavkom 3.a člena ZSPJS oziroma skladno s prvim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Tožena stranka je ugovor zavrnila s sklepom z dne 29. 9. 2008, ki ga je tožnik prejel 10. 10. 2008 (sodišče prve stopnje je sicer navedlo 9. 10. 2008, kar pa za razsojo v obravnavani zadevi niti ni bistveno).

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe začel teči naslednji dan po prejemu sklepa z dne 29. 9. 2008 ter da se je iztekel na nedeljo (9. 11. 2008). Presodilo je, da je tožba, ki je bila vložena naslednji ponedeljek (10. 11. 2008), pravočasna. Opisana presoja po stališču pritožbenega sodišča ni pravilna.

Rok za sodno varstvo v ZSPJS ni predpisan, tako da je treba uporabiti drugi odstavek 204. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec, če delodajalec v zakonsko določenem roku po vročeni pisni zahtevi ne izpolni obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v roku trideset dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma za odpravo kršitve zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na navedeno bi tožnik moral vložiti tožbo v tridesetih dneh od izteka osemdnevnega roka, v katerem tožena stranka (še) ni odgovorila na ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic, ki se nanaša na aneks k pogodbi o zaposlitvi.

Četudi je tožena stranka po izteku osemdnevnega roka, ki ga je imela na voljo za odločitev o ugovoru tožnika, s sklepom odločila o ugovoru, tožniku ni odprla novega roka za sodno varstvo. Tožnik bi tožbo moral vložiti v prekluzivnem materialnem roku trideset dni od poteka osemdnevnega roka, ki je – kot že omenjeno – določen v drugem odstavku 204. člena ZDR. Opisana ureditev se razlikuje od ureditve po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji) in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji), ki sta veljala pred ZDR/2002 in sta sodno varstvo vezala na dokončno odločitev delodajalca. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v podobnih primerih (na primer v zadevah opr. št. Pdp 627/2009, opr. št. Pdp 628/2009, opr. št. Pdp 1109/2009 in opr. št. Pdp 1114/2009).

Tožnik je tožbo vložil 10. 11. 2008 po izteku materialnega prekluzivnega roka (rok za vložitev tožbe se je iztekel dne 16. 10. 2008), tako da bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP. Ker tega ni storilo, ampak je tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Ker meritorno sojenje zaradi prepozno vložene tožbe ni dopustno, se pritožbeno sodišče do navedb tožnika, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka po prvem odstavku 360. člena ZPP, ki določa dolžnost opredeliti se do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, ni opredelilo.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPP ni odločalo, ker jih tožnik ni določno priglasil.