Jedro

V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali.

Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.589,36 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.578,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 444,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 96,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 14.168,21 EUR in stroške postopka v znesku 653,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče za izplačilo denarne nagrade za leto 2020 napačno upoštevalo, da je toženka dolžna na podlagi nove uredbe tožniku plačati nagrado zaradi sklenitve nove desetletne pogodbe. V letu 2020, ko je dopolnil deseto leto vojaške službe, je imel še vedno veljavno desetletno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 9. 2010, ki se šteje kot prva zaposlitev. Glede na to je treba uporabiti drugi odstavek drugega člena uredbe in ne tretjega člena, kot je to zmotno storilo sodišče. Po tretjem členu je bila tožniku pravilno izplačana nagrada za leto 2021. Po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe se pripadniku izplačata dve denarni nagradi. Sodišče je tožniku za leto 2020 prisodilo nagrado v višini kar treh plač. Pravne podlage za izplačilo denarne nagrade zaradi podaljšanja pogodbe ni. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja tako, da bi bilo sodbo mogoče preizkusiti. Ni pojasnilo, kdaj je tožnik pridobil pravico terjati izpolnitev obveznosti. Te so za čas petih let pred vložitvijo tožbe zastarale. Sodišče je nepravilno ugotovilo višino dolgovanih zneskov. Zaradi zmotne razlage 6. člena uredbe je kot osnovo napačno upoštevalo višino povprečne plače v času vložitve tožbe. Treba je upoštevati podatke bodisi v času, ko je posameznik sklenil pogodbo o zaposlitvi, bodisi ko mu je pripadla posamezna nagrada. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo vseh vtoževanih sedem mesečnih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki predstavljajo denarne nagrade na podlagi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/2019; v nadaljevanju Uredba). Pritožba po temelju ne izpodbija prisojenih štirih plač na podlagi prehodne določbe drugega odstavka sedmega člena Uredbe, pač pa nasprotuje prisojenim trem plačam za leto 2020 oziroma za končano deseto leto opravljanja tožnikove vojaške službe, saj meni, da je na tej podlagi upravičen do nagrade v višini dveh plač. Pritožba je v tem delu utemeljena.

7. Uredba v drugem odstavku drugega člena določa, da se v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let poleg posebne denarne nagrade iz prejšnjega odstavka (to je nagrade ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi) izplačuje še posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplača posebna denarna nagrada v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

8. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe za določen čas 10 let, od 6. 9. 2010 do 5. 9. 2020, in nato ponovno za čas 10 let, od 6. 9. 2020 do 5. 9. 2030. Dne 5. 9. 2020 je torej dopolnil deseto leto opravljanja vojaške službe. Na podlagi navedenega drugega odstavka drugega člena Uredbe vtožuje eno plačo na podlagi prvega stavka tega določila kot nagrado za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v septembru 2020, in še dve plači na podlagi drugega stavka tega določila kot nagrado za opravljeno deseto leto vojaške službe. Pri stališču, da je za leto 2020, v katerem je končal deset let vojaške službe, upravičen do treh plač oziroma nagrad, vztraja tudi v odgovoru na pritožbo. Takšno tožnikovo tolmačenje drugega odstavka drugega člena Uredbe je zmotno.

9. V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.1 Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali, kot si to zmotno razlaga tožnik. Ker je v mesecu septembru 2020 izpolnil pogoj desetih let opravljanja vojaške službe, je upravičen do nagrade v višini dveh plač, kot to pravilno navaja pritožba. Zmotno je torej tožnikovo stališče, da mu poleg teh dveh plač pripada še ena plača za v letu 2020 končano opravljeno leto vojaške službe.

10. Pritožba utemeljeno navaja, da je določila Uredbe zmotno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, čeprav iz drugih razlogov kot tožnik. Tako se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na tretji člen Uredbe, ki določa, da se vojaškim osebam izplača posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji ob podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za vsako leto opravljanja vojaške službe. Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz že obrazloženega, se vtoževana nagrada za opravljeno deseto leto tožnikove vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020, nanaša na tožnikovo prvo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti že navedeno določilo drugega odstavka drugega člena Uredbe. Nagrade, ki bi se nanašala na čas veljavnosti druge pogodbe o zaposlitvi, tožnik v tem postopku ne vtožuje. Iz tretjega člena Uredbe pa tudi sicer ne izhaja, da bi bila vojaška oseba upravičena do nagrade v višini dveh plač že zaradi samega dejstva podaljšanja pogodbe, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Tožniku je tako zmotno prisodilo nagrado v višini dveh plač zaradi podaljšanja pogodbe in še eno plačo za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020. Kot že obrazloženo, je tožnik za opravljeno deseto leto vojaške službe, ki se je izteklo septembra 2020, upravičen do nagrade v višini (le) dveh plač.

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni v zadostni meri opredelilo do ugovora zastaranja in da zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ustrezno obrazložilo v deveti in deseti točki obrazložitve sodbe in ga utemeljeno zavrnilo. Pravilno je obrazložilo, da je tožnik pravico do plačila v tem postopku vtoževanih nagrad, med njimi tudi nagrad v višini razlike med nagradami, do katerih je upravičen skladno z Uredbo, in nagradami, ki so mu pripadale po prej veljavni Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 67/2008), to je nagrad po drugem odstavku sedmega člena nove Uredbe, pridobil šele z uveljavitvijo nove Uredbe, torej z dnem 1. 1. 2020. Zastaranje za vtoževane razlike v nagradah po drugem odstavku sedmega člena Uredbe je tako lahko pričelo teči šele 2. 1. 2020 (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji; OZ). Tožba je bila vložena 16. 1. 2023, torej pred potekom petletnega zastaralnega roka iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; ZDR-1).

12. Utemeljena pa je pritožba zoper dosojeno višino zneskov. Uredba v šestem členu določa, da se za izračun višine posebne denarne nagrade po tej uredbi upoštevajo zadnji uradno objavljeni podatki o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji, ki jih objavlja Statistični urad Republike Slovenije. To določilo je treba uporabiti v povezavi z že navedenim drugim odstavkom drugega člena Uredbe, skladno s katerim se denarna nagrada izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe oziroma naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da je za izračun višine nagrade treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe. Sodišče prve stopnje je zato zmotno sledilo tožniku, ki je tožbeni zahtevek oblikoval v višini zadnje uradno objavljene mesečne povprečne bruto plače v času vložitve tožbe.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku nagrado v višini šestih plač, torej eno manj, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Za izračun višine dveh plač nagrade za končanih deset let opravljanja vojaške službe, ki je zapadla v plačilo v mesecu oktobru 2020, je pritožbeno sodišče upoštevalo zadnjo takrat objavljeno povprečno bruto plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji, to je bila plača za julij 2020, ki je znašala 1.811,28 EUR (Ur. l. RS, št. 132/2020), medtem ko je za izračun štirih plač nagrade (razlike med nagradami po stari in novi Uredbi na podlagi prehodne določbe drugega odstavka sedmega člena Uredbe), ki so zapadle v plačilo z uveljavitvijo nove Uredbe, torej z dnem 1. 1. 2020, upoštevalo zadnjo takrat objavljeno povprečno bruto plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji, to je bila plača za oktober 2019, ki je znašala 1.741,70 EUR (Ur. l. RS, št. 82/2019). Upoštevaje navedeno je tožnik po tako spremenjeni sodbi upravičen do nagrade v skupnem znesku 10.589,36 EUR (4 x 1.741,70 EUR + 2 x 1.811,28 EUR). V presežku (za znesek 3.578,85 EUR) je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnik je v postopku uspel s 75 % svojega zahtevka, zato je v tem deležu upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 653,31 EUR, česar pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Upoštevaje 75 % uspeh v postopku je upravičen do povračila stroškov v znesku 490,00 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) priznalo naslednje priglašene stroške postopka: 300 točk za sestavo odgovora na tožbo in 6 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 183,60 EUR. Glede na 25 % uspeh v postopku je upravičena do povračila stroškov v znesku 46,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 444,00 EUR.

15. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delnega povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 625 točk za sestavo pritožbe in 12,5 točk za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 382,50 EUR. Upoštevaje 25 % pritožbeni uspeh ji je tožnik dolžan povrniti stroške v znesku 96,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi gradivo Predloga Uredbe z dne 16. 7. 2019, objavljeno na https://e-uprava.gov.si.