Jedro

Če investitor izvaja dela v skladu z dovoljenjem, izdanim na podlagi 62. člena ZUN, organ urbanistične inšpekcije nima podlage za ukrepanje po 73. členu ZUN. V inšpekcijskem postopku urbanistični inšpektor predvsem ugotavlja obseg dovoljenih del, ki izhaja iz izreka odločbe, izdane po 62. členu ZUN in obseg začetih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1688/96-9 z dne 30.9.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr., ZUS), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 11.10.1996, s katero je tožena stranka na njeno pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Izpostave R. z dne 3.7.1996 odpravila 2. točko izreka odločbe prve stopnje in sama odločila, katere prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 47/93, v nadaljevanju: ZUN) v tem primeru veljajo, sicer pa pritožbo zavrnila. Zavrnitev pritožbe se nanaša na 1., 3., 4. in 5. točko odločbe prve stopnje, s katero je urbanistični inšpektor prve stopnje odredil, da mora tožeča stranka do 31.8.1994 odstraniti z zemljišča parc. št. 1489/1 k.o. S. lesene pilote in ob njih nasuto zemljino v skupni dimenziciji cca 6,00 x 20,00 m ter v višini cca 0 - 8,00 m, ležečo v pobočju hriba, severno od cerkve v S.F., ter nasuto zemljino dimenzije 20,00 x 20,00 m in višine 10,00 m, ležečo ob vznožju hriba severno od iste cerkve na isti parcelni številki, in navedeni material nasuti nazaj v vznožje hriba tja, kjer je opravil nedovoljene izkope. Ker vzpostavitev v prvotno stanje ni možna, si mora za sanacijo območja nedovoljenega posega v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje. V primeru, če investitor naložene obveznosti ne bo izvedel, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. Odredil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Po presoji upravnega sodišča je bilo v inšpekcijskem postopku na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljena določba 73. člena ZUN, po kateri odredi organ urbanistične inšpekcije odstranitev objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacijo posega v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, če investitor gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. V tem primeru je tožeča stranka sicer imela odločbo z dne 7.5.1996, s katero ji je Upravna enota R. dovolila, da na zemljišču s parc. št. 1489/1 k.o. S. obnovi obstoječo skakalnico, pod pogoji iz soglasij Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z dne 23.4.1996, Agrarne skupnosti S.F. z dne 7.2.1996 in T. narodnega parka z dne 4.3.1996, toda opravljena zemeljska dela, ugotovljena pri inšpekcijskem ogledu dne 26.6.1996, pomenijo trajno spremembo reliefa in namembnosti terena in kažejo na to, da je tožeča stranka dejansko začela graditi novo smučarsko skakalnico, za katero bi morala imeti lokacijsko dovoljenje v skladu s 50. členom ZUN. Ker ji je bila z odločbo o dovolitvi priglašenih del dovoljena le obnova že obstoječe smučarske skakalnice, izvedena dela pa so takšne vrste, za katera bi bilo potrebno pridobiti drugo vrsto odločbe, je treba šteti, da gre za poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Zato zavrača ugovor tožeče stranke, da bi smel urbanistični inšpektor uporabiti kvečjemu ukrep, ki ga določa 75. člen ZUN.

V pritožbi, ki jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS, tožeča stranka navaja, da je odločbo tožene stranke izpodbijala zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb ZUN in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Čeprav je izčrpno ugovarjala dejanskemu stanju, upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, da bi ugotovilo, kakšen poseg v prostor je bil sploh opravljen. Navaja, da je na zemljišču s parc. št. 1489/1 k.o. S. že več kot 40 let zgrajena 35 m smučarska skakalnica, vpeta v naravni breg. Ima priglasitveno odločbo, ki jo je upravna enota izdala na njeno vlogo za rekonstrukcijo te skakalnice po priloženi skici, iz katere se vidi linija prvotne skakalnice in novo speljana linija, ki ima le drugačno obliko črke S; spremeni se le kategorizacija skakalnice iz 35 m v 60 m; po gradbeni liniji in dolžini pa ne odstopa od prvotne. Meni, da urbanistični inšpektor ni imel podlage za ukrep po 73. členu ZUN, saj je glede na priglasitev imela dovoljenje za izvedbo del, tak ukrep pa inšpektor izda le za posege, za katere investitor sploh ni imel dovoljenja. Ni mogoče sprejeti inšpektorjevih zaključkov, da so vsi začeti posegi črna gradnja, če investitor prekorači izdano priglasitveno odločbo z deli, ki zahtevajo izdajo lokacijskega dovoljenja. S tem je inšpektor presojal pravilnost izdane upravne odločbe in ji odvzel veljavnost, pri tem pa sploh ni upošteval 50., 51. in 62. člena ZUN ter Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte in posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85). Inšpektor je opravil ogled trikrat, prvič takoj ko so pričeli z deli, zato ni jasno, od kod njegov zaključek, da ne ve, kakšna je bila prvotna skakalnica in da gre za novogradnjo. Inšpektor bi moral na terenu ugotoviti, kaj je adaptacija in kaj nova gradnja, kolikor je ta sploh bila. Inšpektor tudi ni navedel pravne podlage za svojo odločitev, da tega posega ni mogoče sanirati oziroma vrniti v prejšnje stanje in ni ugotovil namenske rabe prostora, kot jo določa veljavni družbeni plan in prostorsko izvedbeni akt, čeprav je to bistveno za presojo. Tudi upravno sodišče je brez take podlage zaključilo, da gre za novogradnjo in trajen poseg v prostor, ki spreminja relief terena in njegovo namembnost. Toda že iz soglasij in dopisov KS je jasno razvidno, da je že bila skakalnica in da je bila raba zemljišča za ta namen spremenjena že pred letom 1967, kar pomeni, da gre za stavbno zemljišče. Pri tem bi že v inšpekcijskem postopku moralo biti upoštevano načelo iz 3. odstavka 5. člena ZUP (uporaba ugodnejših predpisov, če se z njimi doseže namen zakona). Meni, da glede na tako stanje upravno sodišče v predhodnem postopku ni moglo ugotoviti, da je bilo v inšpekcijskem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če investitor izvaja dela v skladu z dovoljenjem, izdanim na podlagi 62. člena ZUN, organ urbanistične inšpekcije res nima podlage za ukrepanje po 73. členu ZUN, ne glede na to, kakšna dela so bila z odločbo pristojnega organa dovoljena. Toda tožeča stranka se moti, če meni, da ima obseg priglašenih del tak pomen, kot ga uveljavlja v pritožbi. Če je bila z odločbo Upravne enote R. z dne 7.5.1996 dovoljena obnova obstoječe skakalnice, je bila pač dovoljena le obnova 35 m skakalnice, ne pa njena preureditev v 60 m skakalnico, pa čeprav je bila priglasitvi priložena skica, na katero opozarja tožeča stranka. Če upravna enota ni izdala odločbe o dovolitvi vseh priglašenih del, je bila to stvar upravnega postopka, ki je bil končan z navedeno odločbo upravne enote, s katero je bila tožeča stranka očitno zadovoljna, saj je takoj po njeni izdaji začela z deli. Zato v poznejšem inšpekcijskem postopku ne more vplivati na odločitev inšpekcijskega organa s sklicevanjem na vsebino priglasitve. V inšpekcijskem postopku namreč urbanistični inšpektor predvsem ugotavlja obseg dovoljenih del, ki izhaja iz izreka odločbe, izdane na podlagi 62. člena ZUN (v tem primeru je to bila dovoljena obnova obstoječe skakalnice), in seveda obseg začetnih del. Glede tega tožeča stranka sama navaja, da so bila opravljena začetna dela glede na njeno priglasitev. Zato dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo nepopolno ugotovljeno, če urbanistični inšpektor ni posebej ugotovil, katera dela naj bi bila še dovoljena adaptacijska dela, ampak je ugotovil obseg začetnih del kot celote. To pa so dela, opravljena v smeri preureditve 35 m skakalnice v 60 m skakalnico, kar izhaja tudi iz navedb same tožeče stranke. Glede tega se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da za tako izvedena in nameravana dela niti ni mogoče izdati spremenjene odločbe po 62. členu ZUN. Da taka "preureditvena dela" niso dela, za katera po 51. členu ZUN lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno, je tako očitno, da tega niti ni potrebno posebej razlagati glede na določbe 50., 51. in 62. člena ZUN, kot neutemeljeno meni tožeča stranka. V tem inšpekcijskem postopku tudi ni bilo potrebno posebej ugotavljati namembnosti zemljišča po prostorskem planu in prostorsko izvedbenem aktu, ki ureja to območje. Namembnost zemljišča mora ugotoviti pristojni upravni organ, preden izda ustrezno dovoljenje za gradnjo.

Glede na navedeno v inšpekcijskem postopku ni bilo in niti ni moglo biti kršeno načelo iz 3. odstavka 5. člena ZUP/86. Urbanistični inšpektor namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje v zakonu ni imel podlage za odreditev "milejšega ukrepa", če tožeča stranka s tem morda misli na ukrep iz 75. člena ZUN (odreditev, da se izvedbena dela uskladijo z odločbo o dovolitvi obnove obstoječe skakalnice). Odrejena sanacijska dela pa so že tako vezana na poprejšnjo izdajo lokacijskega dovoljenja (2. odstavek 73. člena ZUN).

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni opravilo glavne obravnave, ki je tožeča stranka v tožbi niti zahtevala ni. Tudi če je tožeča stranka oporekala dejanskemu stanju, ugotovljenem v inšpekcijskem postopku, je sodišče o tožbi lahko odločilo na seji, čim je v pripravljalnem postopku ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v inšpekcijskem postopku pravilno in popolno ugotovljeno (2. odstavek 50. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.