Jedro

Ker se je obdolženec seznanil z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, ki je bil izpisan na zaslonu elektronskega alkotesta s številkami velikimi okoli 1 cm, ni nobenega dvoma, da je obdolženec videl pravi rezultat, prav tako pa je bil premalo skrben pri podpisovanju zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, na katerem je prav tako bil izpisan isti rezultat. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe v zagovoru, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom podpisal zato, ker je bil v zmoti glede rezultata, kot neprepričljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbija sodba potrdi.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca B. Č. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije, v plačilo pa mu je naložilo tudi sodno takso.

Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženec, ker je sodišče svoje dejanske zaključke napravilo tako, da je verjelo le izpovedi kot prič zaslišanih policistov, katerih ni dokazno ocenilo, temveč jim je brezpogojno verjelo, čeprav sta policista zainteresirana za to, da je sprejeta obsodilna sodba. Z izmerjeno stopnjo alkoholiziranosti se ne bi strinjal, če bi rezultat na zaslonu elektronskega alkotesta zaznal pravilno, temveč bi zahteval strokovni preizkus alkoholiziranosti z odvzemom krvi in urina. Namesto tega pa je bil izigran in mu policisti niso odredili strokovnega pregleda. Sodba temelji na enostransko izvedenih dokazih, nima dokazne ocene o verodostojnosti pričanja policistov in je zato krivična in izrečena v nezakonito izvedenem dokaznem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz spisovnega gradiva in obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku po podanem zagovoru obdolženca izvedlo dokazni postopek, v katerem je kot priče zaslišalo policista S. P. in R. J. ter pričo A. M. in prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 26. 12. 2011. Po tako izvedenem postopku je prvostopenjsko sodišče pravilno dokazno ocenilo tako obdolženčev zagovor kot izvedene dokaze vsakega zase in v medsebojni povezavi ter na tej podlagi utemeljeno ugotovilo, da je obdolžencu storitev prekrška v celoti dokazana. Svojo dokazno oceno je v sodbi ustrezno utemeljilo in o odločilnih dejstvih navedlo jasne, logične in razumljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi z navedbami obdolženca v zagovoru, da se mu je zdelo, da vidi 0,49 miligrama alkohola, zaradi česar je zapisnik podpisal, saj je vedel, da 0,49 miligrama alkohola še ni za odvzem, zapisnika pa ni bral, v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da takšnim navedbami, kljub temu da jih je potrdila tudi zaslišana priča A. M., ni sledilo, ker so po oceni prvostopenjskega sodišča takšne navedbe ovržene z izpovedbo policista J., ki je povedal, da so številke na napravi dobro vidne in da bi se moral obdolženec kot odrasla oseba in kot voznik nedvomno zavedati, da podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pomeni strinjanje z njegovo vsebino in bi se pred podpisom takšnega zapisnika moral natančno prepričati o njegovi vsebini ter bi takoj že na kraju kjer je opravljal preizkus moral oporekati rezultata in zapisnika s takšno vsebino ne bi smel podpisati. Nadalje iz 6. točke obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izpovedbam zaslišanih policistov sledilo zato, ker sta bili njuni izpovedbi skladni tako medsebojno kot tudi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, zaradi česar prvostopenjsko sodišče ni imelo dvomov o pravilnosti postopka preizkusa alkoholiziranosti in pridobljenega rezultata. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbi zaslišanih policistov in da jima je brezpogojno verjelo. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi policista bila zainteresirana za ugoden izid postopka o prekršku, to je obsodbo obdolženca za storjeni prekršek, saj za takšne sicer splošne navedbe v spisovnem gradivu ni podlage.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi v primeru, če bi videl pravilno rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom, obdolženec zahteval strokovni pregled in ne bi podpisal zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, kar po vsebini predstavlja ponavljanje navedb iz zagovora, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so takšne navedbe neprepričljive. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče je obdolženec imel možnost in se je tudi seznanil z rezultatom, ki je bil izpisan na zaslonu elektronskega alkotesta, ki je tudi po navedbah v zagovoru obdolžencu bil pokazan, in ker so številke na tem zaslonu velike okoli 1 cm, ni nobenega dvoma, da je obdolženec videl pravi rezultat. Prav tako pa je prvostopenjsko sodišče pri tem obdolžencu utemeljeno očitalo tudi premajhno skrbnost pri podpisovanju zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da v primeru tako visoke koncentracije alkohola v organizmu ne bi bil sposoben sodelovati v postopku in da bi mu policista tudi odredila pridržanje, česar pa nista storila. Glede na ugotovitve, ki temeljijo na izvedenem dokaznem postopku, je obdolženec bil sposoben za ustrezno sodelovanje v postopku preizkusa alkoholiziranosti, v zvezi s pripombami, da mu ni bilo odrejeno pridržanje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz spisovnega gradiva izhaja, da le-to ni bilo odrejeno zgolj zato, ker sta po obdolženca prišla žena in njegov sin ter ga skupaj z avtomobilom odpeljala domov, ki se nahaja v neposredni bližini mesta, kjer je bil opravljen postopek preizkusa alkoholiziranosti, zato pridržanje kot ukrep preprečitve nadaljevanja vožnje ni bil nujno potreben. Pri tem glede na jasne, natančne, logične in prepričljive izpovedbe policistov ni mogoče pritrditi niti pritožbenim navedbam, da je obdolženec bil izigran s strani policistov, ki naj bi se veselili sankciji, ki bo obdolžencu sledila. Tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neenakem obravnavanju pred zakonom in o enostransko izvedenih dokazih, saj je obdolženec bil v vabilu na zaslišanje in pred samo podajo zagovora seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima kot obdolženec v postopku o prekršku in je na lastno zahtevo tudi bil obveščen o procesnih dejanjih (vabili na list. št. ... in ... spisa) in je tako imel možnost sodelovati v postopku tudi s postavljanjem vprašanj zaslišanim pričam, vendar te pravice ni izkoristil. Neutemeljene so tudi trditve, da sodba temelji na enostransko izvedenih dokazih, saj je obdolženec predlagal izvedbo dokaza v svojo korist z zaslišanjem priče A. M. in je ta dokaz sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Ne držijo pa niti pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene verodostojnosti pričanja policistov in razlogov zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru ter izpovedbi zaslišane priče A. M. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo tako obdolženčev zagovor kot izpovedi zaslišanih prič, kar izhaja iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Čeprav je ta dokazna ocena skopa, vendarle zadošča za prepričljivo ugotovitev dejanskega stanja. Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče obdolžencu očitalo tudi ravnanje z naklepom in za to navedlo tudi ustrezne razloge v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij v skladu s 165. členom ZP-1 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ob pravilnem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno izreklo globo v najmanjšem z zakonom predpisanem znesku za tovrstni prekršek in tudi zakonsko predpisanih 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.