Jedro

Za odločanje o novem obtožnem aktu (obtožnici) je glede na očitano kaznivo dejanje oziroma zanj predpisano kazen pristojno okrožno sodišče, to pa je po drugem odstavku 272. člena ZKP pristojno tudi za odločanje o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je po vložitvi obtožnice s sklepom z dne 2. 7. 2018 zoper obdolženega B. M., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 13. 7. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 6. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z 10. členom ZKP, ter zaradi kršitev 22. in 31. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep višjega sodišča razveljavi in pripor odpravi. Navaja, da zoper obdolženca zaradi istega historičnega dogodka še vedno teče postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju, ki kljub temu, da je tožilka obtožni predlog spremenila v obtožnico, ni ravnalo skladno s petim odstavkom 443. člena ZKP in obtožnega predloga zavrglo. Ker tega ni storilo, Okrožno sodišče v Celju v obravnavani zadevi obtožbe zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ne bi smelo dopustiti, posledično pa to sodišče tudi ni bilo stvarno pristojno za odločanje o podaljšanju pripora. Izpodbijana sklepa sta po navedbah zagovornika zato obremenjena s kršitvijo iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitvijo načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Prav tako pa tudi s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi izpodbijanih sklepov o poteku dveh postopkov nejasni.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 27. 8. 2018 Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrže, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi namreč ne izpodbija pripornih pogojev, ampak uveljavlja kršitve sodnega postopka, ki še teče in zaradi katerih se sme zahteva vložiti šele po pravnomočnosti postopka.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi postopek najprej tekel pred Okrajnim sodiščem v Celju zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Državna tožilka je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo ocenila, da so v očitanem ravnanju obdolženca izpolnjeni zakonski znaki ugrabitve, zato je obtožni predlog dne 7. 6. 2018 spremenila v predlog preiskovalnemu sodniku za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice zaradi kaznivega dejanja ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1. V tem predlogu je izrecno navedla, da (prvotni) obtožni predlog spreminja v predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice zaradi kaznivega dejanja ugrabitve. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je po zaslišanju obdolženca dne 21. 6. 2018 predlogu ugodil in izdal soglasje za vložitev neposredne obtožnice. Okrožno državno tožilstvo v Celju je naslednji dan zoper obdolženca vložilo neposredno obtožnico zaradi kaznivega dejanja ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1, hkrati pa je podalo tudi predlog za podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

6. Iz tako ugotovljenega procesno relevantnega dejanskega stanja izhaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do modifikacije prvotnega obtožnega predloga oziroma njegove nadomestitve z obtožnico. Z vložitvijo neposredne obtožnice je odpadla podlaga za odločanje o prvotnem obtožnem aktu, ki ne obstaja več, tako da je (pristojno) sodišče upravičeno odločati le o modificiranem obtožnem aktu. Za odločanje o novem obtožnem aktu (obtožnici) je glede na očitano kaznivo dejanje oziroma zanj predpisano kazen pristojno okrožno sodišče, to pa je po drugem odstavku 272. člena ZKP pristojno tudi za odločanje o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice. Vrhovno sodišče zato ne sprejema vložnikovih očitkov o kršitvi iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je o podaljšanju pripora odločalo stvarno nepristojno sodišče, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje v 5. točki obrazložitve sklepa. Vložnik tudi ne more uspeti s trditvami, da iz obtožnice ne izhaja, da bi tožilka z njo nadomestila oziroma modificirala obtožni predlog. Tak zaključek nedvoumno sledi že iz procesno relevantnega dejanskega stanja, kot je razviden iz podatkov spisa. Kot navedeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe pa to izrecno izhaja tudi iz predloga Okrožnega državnega tožilstva za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, v katerem je državna tožilka svoj predlog v tej smeri tudi izčrpno obrazložila.

7. Glede na obrazloženo so prav tako neutemeljene trditve o kršitvi načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (_ne bis in idem_). Zatrjevana kršitev tega načela pa tudi sicer ne more biti podana že zato, ker je o kršitvi načela _ne bis in idem_ mogoče govoriti le tedaj, ko je o dejanju (_idem_), ki je predmet ponovnega postopka (_bis_), že pravnomočno odločeno z eno izmed odločb, navedenih v prvem odstavku 10. člena ZKP.

8. Trditve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi izpodbijanih sklepov glede poteka dveh postopkov nejasni, vložnik v zahtevi ni konkretiziral, zato je ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

9. Ker ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.