Jedro

Izhodišče presoje je, da gre za prevoz v imenu in na račun pravne osebe, zato je ona tista, ki mora storiti vse potrebno, da zagotovi, da do kršitve predpisov ne bo prišlo. Kakšne ukrepe mora pri tem sprejeti, je odvisno od konkretnih okoliščin. Prekrškovni organ je v svoji odločbi obrazloženo ugotovil, da neposredni storilec kot tuji državljan očitno ni razumel navodil in pravilnikov, za katere je podpisal potrdilo o seznanjenosti z njimi. Pritožnica z zahtevo za sodno varstvo ni vzbudila dvomov v dejanske zaključke prekrškovnega organa, saj je zgolj ponavljala svoje navedbe, da je voznika seznanila s pravilnim ravnanjem in da bi voznik, če je že prišel delat v Slovenijo, moral razumeti slovenski jezik. Delodajalec, ki zaposluje tuje delavce, se ne more sklicevati na to, da bi delavec moral razumeti slovenski jezik, ampak mora sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da vsak delavec razume svoje delovne obveznosti. Ker torej pritožnica ni izkazala niti, da bi svojega voznika na ustrezen način dejansko in ne samo formalno seznanila s pravilnim postopanjem, je že iz tega razloga odločitev, da je pravna oseba za očitani prekršek odgovorna, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa Ljubljana št. 5550088514532 z dne 17.6.2020. 2. Zoper sodbo se storilec pritožuje in ponavlja, da iz izreka odločbe o prekršku ni razvidna oblika storitve prekrška, navedene niso niti konkretne zakonske določbe o odgovornosti pravne osebe. V izreku niso navedeni razlogi, zakaj naj bi bila pravna oseba odgovorna. Vztraja tudi, da je določba, po kateri plačilo polovične globe pomeni, da vložitev zahteve za sodno varstvo ni dovoljena, neustavna. Niti prekrškovni organ niti sodišče nista podala razlogov, zakaj nista sledila navedbam, s katerimi je pravna oseba uveljavljala razbremenilne razloge. Zaradi neizvajanja dokazov v korist storilca je bila kršena njegova pravica do obrambe. Sodišče ni pojasnilo, kaj bi morala pravna oseba storiti, da se ekskulpira. Obrazložitev je pavšalna in predstavlja uveljavitev čiste objektivne odgovornosti. Voznik je bil seznanjen z določbami internega akta in navodili, kar je pravna oseba jasno dokazala. Pravna oseba ni bila seznanjena s tem, katere druge ukrepe bi še morala izvesti. Ne obstaja predpis, ki bi pravni osebi nalagal še kakšno drugo obveznost razen seznanitve. Odvzeta je bila pravica do poštenega sojenja, saj sodišče neobrazloženo ni zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na ločeno mnenje ustavnega sodnika A. A. k odločbi Ustavnega sodišča Up-548/15-17 z dne 17.10.2019. V postopku ni bilo izkazano, da ima oseba, ki je sestavila zapisnik o tehtanju vozila opravljen strokovni izpit. Napačni so zaključki sodišča, da naj voznik, ki je državljan Bosne in Hercegovine ne bi razumel navodil, saj gre za slovensko pravno osebo. Voznik je tisti, ki bi se moral naučiti slovenskega jezika. Pooblaščena uradna oseba bi postopek morala voditi v slovenskem jeziku. Če voznik jezika ne razume, pa bi moral biti navzoč tolmač. V konkretnem primeru je policist govoril z voznikom v hrvaškem jeziku, ki ni jezik voznika in ga ta ne razume (voznik govori bosanski jezik). Že samo iz tega razloga bi postopek morali ustaviti. Odločba je sama s seboj v nasprotju, saj prekrškovni organ na eni stani očita pravni osebi, da ni dala ustreznih navodil, na drugi pa, da je dala navodila, da krši predpise. Prekrškovni organ je v obrazložitvi napeljeval, da naj bi storitev prekrškov za pravno osebo pomenila materialno korist, pri tem pa ni povedal, kakšno. Tudi v zvezi s tem se sodišče ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti določbe, po kateri po plačilu polovične globe vložitev zahteve za sodno varstvo ni dopustna. Namen take določbe, to je zmanjšanje števila zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavlja večja učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline, je razumen. Izbira, ali bo vložil pravno sredstvo ali bo plačal polovico globe, pa je v celoti na kršitelju.

5. Sodišče prve stopnje se je sicer v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih vprašanj, obrazložitev je prepričljiva in konsistentna, zato je sodbo mogoče preizkusiti in očitana kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ni podana.

6. Pri odločitvi o tem, ali je za prekršek, ki ga je storil njen delavec, odgovorna pravna oseba, je treba izhajati iz dejstva, da je neposredni storilec prekrška po naravi stvari lahko samo fizična oseba. Kadar ta oseba prekršek stori v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi pa je izvršeni prekršek praviloma tako tesno povezan s pravno osebo, da lahko štejemo, da gre pri delovanju neposrednega storilca dejansko za delovanje pravne osebe. Zakon v prvem odstavku 14. člena ZP-1 zato določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni razlogi, na podlagi katerih se pravna oseba lahko ekskulpira, vendar gre za izjemo, ki jo je kot tako treba tolmačiti ozko. Razlogi, ki pravni osebi omogočajo, da se izogne odgovornosti, so namreč relevantni le v primerih, v katerih bi bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno in tudi nepravilno, ker je izvršeni prekršek posledica ekscesa neposrednega storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe1. Povedano pa hkrati pomeni, da je trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo na pravni osebi, zato ni treba, da je očitek opustitev naveden v izreku odločbe. Naloga najprej prekrškovnega organa in nato sodišča je le v tem, da presodi, ali navedbe o ukrepih, na katere se sklicuje pravna oseba, zadoščajo za ekskulpacijo. Če zadoščajo, pa tudi, ali so te navedbe izkazane.

7. Oba pogoja iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, zavestno kršenje navodil (kar predpostavlja seznanjenost neposrednega storilca z navodili) in pravočasna izvedba vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška, morata biti podana kumulativno. Pritožnica je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška2 najprej navajala, da vozniku ni nihče odredil prevoza takšne količine tovora (bela tehnika, kjer so teže vnaprej znane), pri čemer pa ni predložila nobenega dokaza o tem, kakšno je bilo naročilo, na podlagi katerega je bil opravljen prevoz, da bi sodišče sploh lahko presojalo, ali vozniku prevoza tovora, kakršnega je opravil, res ni nihče odredil. V nadaljevanju pa je pritožnica še trdila, da so izdali posebna navodila za natovarjanje blaga in izračun teže, da so voznika seznanili z navodili in s Pravilnikom o delih in opremi vozil, da vsako jutro opravijo sestanek kolektiva, na katerem voznikom dajo navodila za delo, da so izdali tudi Pravilnik o izvajanju nalog upravljavca prevozov in voznega osebja, kjer so med ostalim natančno opredeljene obveznosti voznikov. V pravilniku je med ostalim zapisano, da mora voznik ob sumu, da je teža prevelika, odvečni tovor razložiti. Dne 12.2.2020 je bilo ob kontroli prometa ugotovljeno3, da je osna obremenitev vozila, last pritožnice, ki ga je v njenem imenu in za njen račun vozil neposredni storilec, za 200 kg (8,7 %) presegala dovoljeno osno obremenitev in da je skupna masa za 600 kg (17,1 %) presegala dovoljeno skupno maso, da so pri pritožnici zaposleni vozniki večkrat letno zaloteni pri kršitvah (v odločbi so našteti pravnomočni plačilni nalogi tudi zoper pritožnico), da je bil tudi isti neposredni storilec pred tem večkrat zaloten pri istem prekršku, po 20.2.2020 pa še dvakrat, da je neposredni storilec državljan Bosne in Hercegovine, ki je v Slovenijo prišel le en dan preden je podpisal izjave o seznanjenosti z navodili in pravilniki, na katere se sklicuje pritožnica. Našteta dejstva v zahtevi za sodno varstvo niso bila sporna.

8. Izhodišče presoje je, da gre za prevoz v imenu in na račun pravne osebe, zato je ona tista, ki mora storiti vse potrebno, da zagotovi, da do kršitve predpisov ne bo prišlo. Kakšne ukrepe mora pri tem sprejeti, je odvisno od konkretnih okoliščin. Prekrškovni organ je v svoji odločbi obrazloženo ugotovil, da neposredni storilec kot tuji državljan očitno ni razumel navodil in pravilnikov, za katere je podpisal potrdilo o seznanjenosti z njimi. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z obrazloženimi navedbami vzbudi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel. Pritožnica z zahtevo za sodno varstvo ni vzbudila dvomov v dejanske zaključke prekrškovnega organa, saj je zgolj ponavljala svoje navedbe, da je voznika seznanila s pravilnim ravnanjem in da bi voznik, če je že prišel delat v Slovenijo, moral razumeti slovenski jezik. Ni pa na primer predlagala zaslišanja tega voznika, da bi se sodišče lahko prepričalo o tem, ali razume navodila4. Delodajalec, ki zaposluje tuje delavce, se ne more sklicevati na to, da bi delavec moral razumeti slovenski jezik, ampak mora sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da vsak delavec razume svoje delovne obveznosti. Pritožnica ne trdi, da voznik razume slovenski jezik (ampak samo, da bi ga moral razumeti) in ne trdi, da je v zvezi z neznanjem jezika pri seznanjanju zaposlenih z navodili za pravilno ravnanje karkoli ukrenila. Ob upoštevanju še dejstva, da je isti delavec zagrešil še več prekrškov, ne more biti dvoma, da pritožnica ni izpolnila svoje obveznosti seznanitve s pravilnim ravnanjem. Vprašanje uporabe jezika v postopku zoper neposrednega storilca pa ni predmet odločanja v tem postopku, plačilni nalog zoper neposrednega storilca je že pravnomočen.

9. Ker torej pritožnica ni izkazala niti, da bi neposrednega storilca na ustrezen način dejansko in ne samo formalno seznanila s pravilnim postopanjem, je že iz tega razloga odločitev, da je pravna oseba za očitani prekršek odgovorna, pravilna. Pritožbenemu sodišču se zato s pritožbenimi navedbami glede ukrepov za preprečitev prekrškov ni bilo treba ukvarjati. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 60,00 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Prispevek L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, str. 105. 2 Kasnejše navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov po določbi 62. člena ZP-1 ni dopustno. 3 Očitki, da ni izkazano, da bi policist imel opravljen izpit iz upravnega postopka so le navrženi in popolnoma neobrazloženi, zato se sodišču z njimi ni bilo treba ukvarjati. 4 Tudi sicer ni v zvezi z voznikovim znanjem jezika predlagal nobenih dokazov, zato sodišče glede na povedano o trditvenem in dokaznem bremenu niti ni moglo izvajati dokaznega postopka.