Jedro

ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2015 in št. ... ter, da tožeča stranka tožniku plača nadomestilo plače v višini 783,66 EUR bruto za čas začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 10. 2014 do 31. 10. 2014 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun sodišča. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče v obrazložitvi najprej navaja, da iz priloženih dokazil ni moč ugotoviti, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo plače za mesec oktober 2014 ali ne, saj tožnik neplačila naj ne bi izkazal. V kasnejših točkah obrazložitve pa sodišče navaja, da je nedvomno iz priloženega REK obrazca in iz ustne poravnave v predhodnem insolvenčnem postopku med tožnikom in delodajalcem moč zaključiti, da je bilo nadomestilo plače za oktober 2014 plačano. Tak zaključek je povsem neutemeljen, razen tega pa je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Med strankama ni bilo nikoli spora o tem, ali je tožnik nadomestilo plače za oktober 2014 prejel ali ne, saj tožena stranka trditev tožnika, da mu nadomestilo za oktober 2014 ni bilo izplačano, nikoli ni prerekala. Sporno je bilo le, ali je tožnik upravičen do plačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za mesec oktober 2014 neposredno od tožene stranke in sicer v skladu z desetim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)(1). Iz REK obrazca, ki ga je tožnikov delodajalec vložil na večkratni poziv FURS-a šele dne 15. 1. 2015 ne izhaja, da je bil tožniku za oktober 2014 dohodek res plačan (kolona plačani znesek je prazna). Tudi sam delodajalec v svoji izjavi z dne 18. 12. 2014 ni navedel, da bi nadomestilo za mesec oktober 2014 res plačal tožniku. Najverjetneje je delodajalec v oktobru 2014 plačal plačo le pri njem zaposlenim delavcem, ki so tudi njegovi družinski člani. Tudi iz odločbe BPP z dne 26. 5. 2015 izhaja, da tožnik vse od meseca septembra 2014 ni prejemal periodičnih dohodkov. Tožnik nikoli od svojega delodajalca ni prejel nadomestila plače. Poleg tega gre za negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni dolžan dokazovati tožnik, temveč tožena stranka. Razen tega tudi po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) velja, da se dejstva, ki jih druga stranka ne zanika ali jih zanika brez utemeljenih razlogov, štejejo za priznana. Obrazec REK za mesec oktober 2014, je delodajalec oddal šele v januarju 2015 po pozivih FURS-a in ko je imel račun že blokiran. To pomeni, da delodajalec nikakor ni mogel izvršiti plačil, niti prispevkov niti nadomestila plače. Zoper delodajalce je bilo izdanih tudi več inšpekcijskih odločb zaradi neplačevanja prispevkov in davkov ter zaradi kršitev pravic delavcev. Sodišče bi omenjeno lahko ugotovilo po uradni dolžnosti, saj do teh odločb tožnik ne more priti, je pa z njimi seznanjen. Tudi iz potrdila FURS o plačanih prispevkih z dne 24. 2. 2015 in z dne 1. 6. 2015 izhaja, da delodajalec prispevkov za tožnika ni plačeval vse od 1. 5. 2014 dalje. Nenazadnje pa je tožena stranka REK obrazec za oktober 2014 predložila šele po prvem naroku, zato je bila prekludirana glede navajanja novih dejstev in je tudi iz tega razloga sodišče neutemeljeno REK obrazec štelo za pravno veljavni dokaz. Tudi sklenjena poravnava z delodajalcem ni obsegala plačila nadomestila za oktober 2014, kar je tožnik obrazložil tudi že na naroku za glavno obravnavo. Tako tožena stranka kot tudi sodišče ima vpogled, ali je bilo nadomestilo tožniku za oktober 2014 plačano ali ne. Sodišče mora zasledovati načelo materialne resnice, ki pa ga v tem primeru ni izvedlo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in sicer, da nikoli ni prerekala trditev tožnika, da ta ni dobil izplačanega nadomestila plače za mesec oktober 2014. Že v odgovoru na tožbo je namreč tožena stranka navajala, da je delodajalec oddal REK-1 obrazec za vse zaposlene in REK obrazec za tožnika za mesec oktober 2014. Kot datum izplačila dohodka je na REK obrazcu naveden datum 5. 11. 2014. Tožena stranka tako izhaja iz stališča, da je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo plače, saj v nasprotnem primeru za mesec oktober 2014 ne bi podal REK-1 obrazca za vse zaposlene in REK obrazca za tožnika. Tožnik tako v sodnem postopku v skladu s pravili o dokaznem bremenu ni uspel dokazati, da s strani delodajalca ni prejel nadomestila plače za mesec oktober 2014, prav tako tožnik tudi ni predložil izpiska bančnega prometa na svojem TRR, iz katerega bi bilo lahko razvidno, da mu nadomestilo plače za mesec oktober 2014 ni bilo nakazano. Tožnik tudi ne more biti upravičen do izplačila neposrednega nadomestila plače s strani tožene stranke. Tožena stranka namreč opravi neposredno izplačilo nadomestila plače, če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil. Zakonska ureditev ni namenjena možnosti, da delodajalec sam samovoljno izbira, ali bo svojo obveznost do delavca izpolnil ali pa ne. Če bi bilo to možno, bi le povečalo plačilno nedisciplino nasproti delavcem. V tej konkretni zadevi tudi niso podana dejstva oziroma razlogi za objektivno plačilno nezmožnost delodajalca - delodajalec ni izbrisan iz sodnega registra, niti ni imel v času tožnikove začasne nezmožnosti za delo v oktobru 2014 blokiranega transakcijskega računa. Tožena stranka zato vztraja na stališču, da zahtevek tožnika za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 1. 10. 2014 do 31. 10. 2014 ni utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 2. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik ni upravičen do neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 1. 10. 2014 do 31. 10. 2014. 7. ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka izvede izplačilo na podlagi zahteve delodajalca, ki jo je ta dolžan vložiti v 8 dneh po preteku meseca, v katerem je nadomestilo plače zapadlo v plačilo oziroma na podlagi zahteve delavca, ki jo ta lahko vloži, če v 8 dnevnem roku ne prejme pisnega obvestila delodajalca o njeni vložitvi. Zahtevi delodajalca mora biti priložen pisni obračun delodajalca, iz katerega so razvidni podatki o zapadlem neizplačanem nadomestilu plače in izjava delodajalca, da delavcu ni izplačal nadomestila plače v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zahtevi delavca mora biti priložen pisni obračun delodajalca, iz katerega so razvidni podatki o zapadlem neizplačanem nadomestilu plače. Delavec izgubi pravico do neposrednega izplačila celotnega oziroma ustreznega dela nadomestila plače, če mu je bila terjatev iz tega naslova v celoti oziroma v delu poravnana pred izplačilom s strani ZZZS. Navedeni predpis pa v 11. členu odkazuje na uporabo splošnih aktov tožene stranke. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)(3) v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: - če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil; - če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti.

V primeru delnega izplačila nadomestila je delavec upravičen do izplačila razlike med nadomestilom, do katerega bi bil upravičen in nadomestilom, ki mu je bilo že izplačano.

8. Glede na navedeno zakonsko določbo je upoštevaje 2. alinejo četrtega odstavka 229.a člena Pravil odločilno, ali je bilo nadomestilo tožniku za sporni mesec izplačano. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS(4) , kjer Ustavno sodišče RS poudarja, da zagotavljanje plačila nadomestila ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi bila predmet urejanja razmerja med delodajalcem in delavcem, temveč je pravica iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Delodajalec zgolj tehnično izvede izplačilo navedenega nadomestila. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

9. Sodišče prve stopnje je sicer razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč najprej v obrazložitvi zaključuje, da iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo plače za mesec oktober 2014. V nadaljevanju pa sodišče meni, da je delodajalec izplačal nadomestilo plače. Dokaz za to naj bi bil izstavljen REK obrazec. Drugo dejstvo, ki naj bi izkazovalo izplačilo nadomestila pa naj bi bil sklenjen sporazum med delodajalcem in tožnikom o poplačilu terjatev. V tem primeru pa sodišče ugotavlja, da je verjetno, da je bila terjatev tožnika za nadomestilo plače za oktober 2014 po sklenjenem sporazumu tudi izplačana. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožnikovi pritožbi ter na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju odpravilo ugotovljeno kršitev določb postopka ter razčistilo odločilno vprašanje, ali je bilo tožniku nadomestilo za sporni mesec izplačano. Še posebej je s tem v zvezi odločilno vprašanje, ali je delodajalec od tožene stranke sploh zahteval refundacijo tega nadomestila. Kot je bilo že poudarjeno, gre za pravico iz zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da je tožena stranka dolžna izplačati nadomestilo ali na način, da sredstva povrne delodajalcu v okviru refundacije, če je le-ta nadomestilo že izplačal zavarovancu, ali pa da nadomestilo izplača neposredno zavarovancu.

10. Sodišče bo v novem sojenju skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom.

(1) Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

(4) Up-794/11 z dne 21. 2. 2013.