Jedro

Tožnikova terjatev je nastala na podlagi subrogacije. Do subrogacije po samem zakonu pride vedno, kadar obveznost dolžnika izpolni oseba, ki ima za to pravni interes. Iz navedb tožeče stranke, da je vtoževane stroške namesto tožene stranke morala plačati, saj je bila kot upravnik dolžna poskrbeti za funkcioniranje celotne stavbe, izhaja, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (ni v odnosu do dobavitelja, ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati takšne (obratovalne) stroške. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. Za začetek teka zastaralnega roka je ključno, kdaj bi ta začel teči v primeru, da bi bila storitev dobavitelja zaračunana direktno toženi stranki (in ne kdaj je tožeča stranka takšen račun plačala). Skladno z določbo, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, je tako zastaranje vsake posamične terjatve začelo teči naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja.

Izrek

I. Pritožna tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se znesek 312,78 EUR nadomesti z zneskom 309,80 EUR, v preostalem delu (za plačilo zneska 2,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila) pa se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 208586/2012 z dne 29. 12. 2012 v I. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu, potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 208586/2012 z dne 29. 12. 2012 v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 312,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 24,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 38,21 EUR pravnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v II. in III. točki izreka, tožena pa v I. in III. točki izreka. Obe stranki se pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka nasprotno predlaga spremembo sodbe na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in višjemu sodišču predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so terjatve tožeče stranke v obravnavanem primeru zastarale po poteku triletnega zastaralnega roka. Res je sicer sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da imajo terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem, (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka. Kljub temu to ni edina pravna podlaga, na kateri je upravnik lahko upravičen do povračila tovrstnih stroškov. Razen tega je namreč takšnim zahtevkom mogoče ugoditi tudi na podlagi določb o subrogaciji (274. in 275. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), v določenih primerih pa celo na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila (primerjaj sodbo VSL I Cpg 1167/2010). Katero pravno podlago bo potrebno (mogoče) uporabiti v posameznem primeru, je odvisno od okoliščin primera. Pri tem velja izpostaviti, da sodišče na pravne kvalifikacije zahtevkov, ki jih navedejo stranke ni vezano. Četudi tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na obogatitveni podlagi, mu torej lahko ugodi na podlagi drugih pravnih določil. Poudariti pa je treba, da se določbe o verziji uporabijo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za nastanek tožnikove terjatve na podlagi subrogacije. Do slednje po samem zakonu pride vedno, kadar obveznost dolžnika izpolni oseba, ki ima za to pravni interes. Iz navedb tožeče stranke, da je vtoževane stroške namesto tožene stranke morala plačati, saj je bila kot upravnik dolžna poskrbeti za funkcioniranje celotne stavbe, izhaja, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti. Slednjega utemeljuje tudi določilo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), da dolžnosti upravnika med drugim zajemajo obveznost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe (118. člen SPZ). Iz njih namreč izhaja, da mora upravnik skrbeti za to, da stavba kot celota funkcionira. Za zagotovitev tega cilja morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (ni v odnosu do dobavitelja, ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati takšne (obratovalne) stroške. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil.(1)

7. Pogoji za nastop zakonite subrogacije so torej izpolnjeni – tožeča stranka je imela pravni interes za izpolnitev obveznosti, zato so v trenutku izpolnitve po samem zakonu nanjo prešle terjatve dobaviteljev z vsemi stranskimi pravicami. Posledično je pravni položaj etažnega lastnika varovan s pravilom, da se zaradi prenosa terjatve njegov pravni položaj ne sme poslabšati. Iz tega izhaja, da so na upravnika prešle terjatve dobaviteljev, skupaj z že pretečenim rokom zastaranja v času, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj (1. odstavek 421. člena OZ).(2)

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za zastaranje terjatev potrebno uporabiti triletni zastarani rok, saj te izhajajo iz gospodarskih pogodb(3) in, da so posledično zastarale vse terjatve iz naslova obratovanja in vzdrževanja stavbe, ki so zapadle pred 28. 12. 2009. Napačno pa je štelo, da je zastaralni rok začel teči, ko je tožeča stranka plačala stroške dobaviteljem. Za začetek teka zastaralnega roka je namreč ključno, kdaj bi ta začel teči v primeru, da bi bila storitev dobavitelja zaračunana direktno toženi stranki (in ne kdaj je tožeča stranka takšen račun plačala). Skladno z določbo, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 336. člena OZ) je tako zastaranje vsake posamične terjatve začelo teči naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja. Iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno, kdaj so bili izdani računi posameznih dobaviteljev.(4) Nadalje je iz njene trditvene podlage razvidno tudi, da jih je toženi stranki zaračunala v tistem mesecu, v katerem so bili izdani (neodvisno od tega kdaj jih je plačala), ti računi pa so zapadli v plačilo naslednji mesec. Kljub napačni razlagi sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči, ko je tožeča stranka za toženo plačala račune dobaviteljem, je tako zaključek, da so zastarane vse terjatve iz naslova obratovalnih stroškov, ki so zajete v vtoževanih računih, izdanih od avgusta 2006 do oktobra 2009. 9. Pri tem velja dodati, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem stroškov upravljanja (pogodbeni stroški, ki izhajajo iz gospodarske pogodbe) povsem pravilna.

10. Pritožbeni razlogi tožeče stranke tako niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je (razen v delu, ki se nanaša na začetek teka zastaralnega roka v primeru subrogacije, ki na pravilnost končne odločitve ni vplivala) materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločitev oprlo na prepozne in posledično nedovoljene dokaze tožeče stranke, podane v drugi pripravljalni vlogi. Obravnavana zadeva res predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti. Prav tako je res, da morajo zaradi specifičnih procesnih pravil v takšnih postopkih pravdne stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, v postopkih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve pravdnemu sodišču pa v svoji prvi pripravljalni vlogi (451. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V drugi pripravljalni vlogi lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če je to nujno zaradi navedb, ki jih je v svoji vlogi podala nasprotna stranka. V obravnavanem primeru je tožena stranka okoliščini, da tožeča stranka ni izkazala, da je račune dobaviteljev plačala, ugovarjala v svoji prvi pripravljalni vlogi (in ne že v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Tožeča stranka je imela nanje pravico odgovoriti, zato njene navedbe in dokazi v zvezi s tem, podani v drugi pripravljalni vlogi, niso prepozni.

12. Obratno velja za navedbe tožene stranke, da se je del toplovodne napeljave odcepil, zaradi česar je tožeča stranka začela samovoljno (in brez opozorila) zaračunavati strošek ogrevanja po novem ključu. Te je prvič podala v drugi pripravljalni vlogi. Ker tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi v zvezi s tem ni zatrjevala nobenih novot, na katere bi toženka lahko odgovorila, so takšne navedbe prepozne. Sodišče prve stopnje zato ni storilo nobene procesne kršitve, ko se do njih ni opredelilo. Prav tako so prepozne in zato neupoštevne navedbe, da to potrjuje tudi dejstvo, da se je skupna površina pri strošku ogrevanja neupravičeno zmanjšala iz 4.919,48 m2 na 4.037,70 m2, ki so bile prvič podane šele v pritožbi. V zvezi s kvadraturo stavbe je tožena stranka v postopku na prvi stopnji navedla zgolj, da kvadratura skupnih prostorov znaša le 355 m2. Zakaj to za obravnavano zadevo ni relevantno, ji je obrazložilo sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsi ostali ugovori v zvezi s kvadraturo stavb (da ta ne znaša 2.819,26 m2 oziroma 2.785,26 m2, da iz Pogodbe o delitvi stroškov izhaja, da znaša 3.196,06 m2, da je tožeča stranka ni nikoli pojasnila) predstavljajo pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni upoštevalo.

13. Neutemeljeni so nadaljnji očitki, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, čeprav je tožena stranka predlagala zaslišanje prič. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje zgolj takšen predlog ne pomeni (izrecne) zahteve za izvedbo naroka, ki jo predvideva 2. odstavek 454. člena ZPP. Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti. Kljub dejstvu, da je izvedbo naroka predlagala tožeča stranka, pa v razmerju do tožene stranke do kršitve prej citirane določbe ni prišlo.

14. Na navedbe tožene stranke, da je za zastaranje terjatev tožeče stranke potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok po 6. točki 1. odstavka 355. člena OZ sta v tem postopku odgovorili že višje sodišče v odločbi II Cpg 1629/2014 z dne 11. 12. 2014 in prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Višje sodišče podano obrazložitev v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje.

15. Iz dejstva, da je sodišče prve stopnje povzelo besedilo Zapisnika z dne 19. 12. 2012, da se obračunani stroški za preteklo obdobje predhodno uskladijo med upravnikom in posameznim etažnim lastnikom ter ugotovilo, da do takšne uskladitve ni prišlo, v nadaljevanju pa je ugotovilo, da je tožeča stranka stroške pravilno obračunavala, ne izhaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Čeprav namreč do uskladitve ni prišlo, to ne pomeni avtomatično, da je bil obračun stroškov napačen. Da je ta pravilen, je presodilo sodišče, v obravnavanem postopku.

16. Ugovori, da tožeča stranka ni pojasnila ključa delitve, na podlagi katerega je stroške obračunavala in bi bilo tožbeni zahtevek že iz tega razloga potrebno zavrniti, niso utemeljeni. Tožena stranka sama je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da naj bi se stroški med posamične lastnike poslovnih prostorov delili „skladno odstotku, kot ga posamezni prostori posameznega lastnika dosegajo do celote“ (v spisu na l. št. 50). Enak ključ delitve stroškov izhaja tudi iz povzetka računov, ki ga je v svoji prvi pripravljalni vlogi podala tožeča stranka. Ta torej očitno ni bil sporen, zato ga tožeči stranki ni bilo potrebno podrobneje pojasnjevati.

17. Neresnične so pritožbene navedbe, da se tožeča stranka ni opredelila do ugovora toženke, da ne ve kaj predstavljajo stroški bančnega poslovanja. Tožeča stranka je namreč na takšen ugovor odgovorila, da gre za stroške, ki jih ima tožeča stranka s tem, ko za etažne lastnike plačuje račune dobaviteljem. Takšna obrazložitev po oceni pritožbenega sodišča zadošča za ugoditev zahtevku tudi v tem delu.

18. Navedbe, da je bila tožena stranka na podlagi dogovora s tožečo stranko izvzeta od obračunavanja obratovalnih stroškov za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene. Četudi bi namreč takšen dogovor obstajal, ta ne bi bil pravno upošteven, saj bi takšen dogovor lahko bil veljaven le, če bi ga sprejeli etažni lastniki, katerih delež predstavlja več kot polovico celotne stavbe. Da bi bil dogovor sprejet s takšno večino, tožena stranka ne zatrjuje. Obstoj dogovora zgolj med njo in tožečo stranko pa na odločitev sodišča ne bi mogel vplivati. Sodišče prve stopnje zato kljub dejstvu, da se do teh trditev ni opredelilo, ni kršilo določb ZPP.

19. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na podlagi Pogodbe o delitvi stroškov poslovni prostori tožene stranke izvzeti iz plačevanja stroškov varovanja. Nadalje je zmotno ugotovilo, da tožeča stranka takšnih stroškov ne vtožuje. Plačilo takšnih stroškov je namreč zahtevala v mesecu juniju 2010, in to celo dvakrat. Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni zavezana za njihovo plačilo, je tožbeni zahtevek v tem delu potrebno zavrniti. Prav tako pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka v mesecu januarju in maju 2010 storitve družbe K. d. o. o. po istih računih zaračunala dvakrat.(5) Ker razlogov za takšno ravnanje ni z ničemer pojasnila, je takšen tožbeni zahtevek neutemeljen. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi alineji I. točka izreka spremenilo tako, da je znesek 312,78 EUR nadomestilo z zneskom 309,80 EUR. V preostalem delu (za plačilo zneska 2,98 EUR, ki predstavlja stroške varovanja za mesec junij 2010 v višini 1,44 EUR ter stroške družbe K. d. o. o. za mesec januar 0,86 EUR in maj 2010 v višini 0,68 EUR) pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 208586/2012 z dne 29. 12. 2012 v I. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu I. odstavka izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker je višje sodišče delno spremenilo prvostopenjsko odločbo, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Po delni spremembi sodbe se je razmerje v uspehu pravdnih strank spremenilo zgolj v minimalnem obsegu. Višje sodišče zato v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tako v izvršilnem kot v pravdnem postopku) ni posegalo. Iz istega razloga (ker je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, zaradi katerega posebni stroški niso nastali) toženi stranki tudi ni priznalo povračila pritožbenih stroškov (smiselno 3. odstavek 154. člena ZPP). Prav tako do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena tožeča stranka, ki s pritožbo sploh ni uspela (smiselno 1. odstavek 154. člena ZPP).

21. Odgovora na pritožbo nista ni v ničemer prispevala k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno nista bila potrebna (155. člen ZPP). Pravdni stranki morata posledično sami kriti stroške, ki so jima z njimi nastali.

Op. št. (1): Tako tudi dr. Anita Dolinšek: Dolžnost upravnika zalagati sredstva za plačilo skupnih obratovalnih stroškov, Pravna praksa, 2014, št. 19, str. 19. Op. št. (2): Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 80/2014 z dne 24. 11. 2014. Op. št. (3): Hkrati pa gre tudi za občasne terjatve iz 347. člena OZ (glej odločbo I Cpg 1833/2014).

Op. št. (4): Iz predloženih računov je razvidno, da so zapadli v plačilo naslednji mesec.

Op. št. (5): Pritožbene navedbe, da je v mesecu januarju 2010 isti račun zaračunala štirikrat niso resnične. V tem mesecu je namreč družba K. d. o. o. izdala dva računa, tožeča stranka pa je vsakega obračunala dvakrat.