Jedro

Ker je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da je tožnica kršila 17. člen pogodbe o zaposlitvi s tem, ko toženi stranki v roku 8 dni ni javila spremembe naslova bivališča in tožena stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da je tožnica spremenila stalno bivališče in da stalno prebiva na naslovu A., tožnici ni mogoče očitati, da je storila očitano kršitev. S tem, ko tožena stranka v 17. členu pogodbe ni določila, da mora tožnica sporočiti vsako spremembo kraja, od koder se dnevno vozi na delo, tožnici tudi ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2020 nezakonita; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 5. 2020, temveč je trajalo do vključno 12. 7. 2020 in od 1. 5. 2021 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2018. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pozvati tožnico nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2018 in ji za čas od 15. 5. 2020 do vključno 12. 7. 2020 in od 1. 5. 2021 dalje priznati delovno dobo ter jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ ter tožnici v roku 15 dni obračunati mesečno plačo v znesku 1.140,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek, od katerega se odšteje neto znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od vsakega 11. v posameznem mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede priznanja delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi za dne 14. 5. 2021, priznanje vseh pravic in obveznosti, delovne dobe s prijavo v matično evidenco pri ZPIZ in plačilo mesečne plače v višini 1.140,00 EUR bruto za čas od 13. 7. 2020 do 30. 4. 2021 ter izplačilo neto plače za čas od 1. 5. 2021 brez upoštevanja neto zneska denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.015,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po določbi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP v povezavi z določbo 19. člena ZDSS-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni na način, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen ter da tožnica sama krije stroške postopka. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnica 12. 2. 2020, 14. 2. 2020, 21. 2. 2020 in 6. 3. 2020 odšla na delo z naslova A., ne pa z naslova prijavljenega stalnega bivališča v B., kot tudi, da tožnica za navedeno obdobje toženi stranki ni sporočila spremembe kraja. Kljub temu je sodišče zaključilo, da z opisanimi ravnanji oziroma opustitvami dolžnih ravnanj tožnica ni naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila svojih delovnih obvez in ni izvršila znakov kaznivega dejanja goljufije. Po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče v obrazložitvi sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani toženi stranki očita, da naj bi v izredni odpovedi tožnici očitala zgolj, da 4x ni prišla na delo z naslova prijavljenega stalnega bivališča v B., ne pa, da je v februarju in marcu 2020 živela na A., medtem ko v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožena stranka tožnici očitala, da veliko časa preživlja, če že ne dejansko prebiva na naslovu v A. Z opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pa tudi sicer so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi se očitki iz podane izredne odpovedi nanašali le na 4 dni bivanja tožnice na A., ne pa na celotno obdobje meseca februarja in marca 2020, v nasprotju z vsebino očitkov iz pisne seznanitve. Priča C.C. (tožničin zunajzakonski partner) je ob zaslišanju izpovedal, da ima na A. že 2 leti v najemu stanovanje in da ima ključe navedenega stanovanja tudi tožnica ter da sta s tožnico v partnerskem razmerju 9 let in da tožnica pri njemu občasno prespi. Tožnica je ob zaslišanju potrdila obstoj dolgotrajne zunajzakonske zveze s tožnikom. Izpovedala je tudi, da sta jo sodelavki D.D. in E.E. občasno iz službe odpeljali na naslov bivališča njenega partnerja. Priča F.F. (sestra tožnice) je izpovedala, da naj bi tožnica skupaj z očetom in mamo prebivala v spodnjem nadstropju. Priča G.G. je potrdil, da živi v omenjeni hiši v B. v zgornjem nadstropju ter da tožnico redko videva. Tudi nekdanja tožničina sodelavka H.H.je izpovedala, da ji je tožnica v pogovoru dostikrat omenila, da gre spat k fantu na A., kar potrjuje ugotovitve iz detektivskega poročila. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo izpovedbi tožnice, njenega zunajzakonskega partnerja, kar je vse imelo za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj tožnica s svojim ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnega ravnanja ne bi izpolnila znakov kaznivega dejanja goljufije. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 55/2017 zavzelo stališče, da za podajo izredne odpovedi zadošča že dvakratna kršitev obveznosti. V navedeni zadevi so tožniku potne stroške obračunavali na enak način kot v sporni zadevi. Četudi tožnica ne bi pridobila protipravne premoženjske koristi na škodo tožene stranke, pa bi bilo v vsakem primeru potrebno ugotoviti, da je storila najmanj poskus kaznivega dejanja goljufije po določbi prvega odstavka 211. člena KZ-1 v povezavi z določbo prvega odstavka 34. člena KZ-1. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča o reintegraciji tožnice v delovno razmerje k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da tožena stranka ni dokazala izgube zaupanja v delo tožnice. Tožena stranka je dokazala slab odnos med tožnico in I.I. ter J.J. in da je bila za slabe odnose izključno odgovorna tožnica. Neutemeljeno je sodišče tudi zavrnilo očitke tožene stranke v zvezi s planiranjem letnega dopusta tožnice v avgustu 2018 in februarju 2020. Po mnenju tožene stranke pri tem ni pomembno, da je tožnica izpovedala, da bi lahko še vedno delala pri toženi stranki, ker J.J. in K.K. nista edini področni vodji za Osrednjo Slovenijo in da je pri toženi stranki zaposlenih 800 delavcev. Tožena stranka je dokazala, da je tožnica v razmerju do podrejenih in nadrejenih sodelavcev ves čas ravnala razdiralno, da je vnašala konflikte v kolektiv, imela sodelavce pod drobnogledom in nadzirala vsak njihov korak, zato je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico in reintegracija ni možna. Sklicevanje sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na izpovedi prič D.D. in K.K., da je bila tožnica dobra prodajalka, je vzeto iz konteksta. Priča K.K. je jasno izpovedala, da imajo pri toženi stranki ničelno toleranco do kršitev, ki so bile tožnici očitane (manipulacija s stroški) ter da je imela tožnica pri vodenju poslovalnice na L. težave, ker je stalno nadzirala sodelavce. Priča D.D. je izpovedala, da tožnica s strani zaposlenih ni bila šikanirana, medtem ko je I.I. ob zaslišanju, istega dne izpovedala, da je bila s strani tožnice (ki ji je bila podrejena) nadzorovana in da si je tožnica vse nenehno zapisovala v zvezek ter ji je s tem pred ostalimi zaposlenimi izpodbijala avtoriteto kot vodji poslovalnice. Smiselno enako je izpovedala priča M.M. Sodišče prve stopnje ni ločilo med izpovedbami zaslišanih prič, da tožnica v kolektiv vnaša razdor in da z njo ni mogoče sodelovati (subjektivne okoliščine v smislu 118. člena ZDR-1) in okoliščino, da so nekatere priče sicer izpovedale, da je tožnica s strokovnega vidika dobra prodajalka, kar pa z vprašanjem porušitve medsebojnih odnosov in vprašanjem, ali stranki še lahko nadalje sodelujeta, nima popolnoma nobene zveze. Reintegracija tožnice v delovno razmerje k toženi stranki bi negativno vplivala na medsebojne odnose med zaposlenimi, ustvarjala nove napetosti med sodelavci, preostalim sodelavcem pa sporočala, da se manipulacije s potnimi stroški splačajo. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, s tem ko izredne odpovedi ni razveljavilo in je odločilo o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku tožnice in je s tem izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju s samim seboj. Prav tako je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem priče J.J. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da tožnici ni jasno, kako lahko tožena stranka zvezo tožnice označuje kot dolgotrajno zunajzakonsko zvezo in pri tem celo trdi, da je tako svojo zvezo poimenovala tožnica ob zaslišanju 20. 4. 2021, kar pa ne drži. Tožnica se je na vse pozive tožene stranke o sporočanju podatkov o kraju dejanskega prebivanja odzvala in vedno navedla kraj bivanja B. Tudi priča H.H. je na zaslišanju izpovedala, da ji ni bilo znano, da bi morali delavci javiti kraj, kjer bodo prespali in da je od tega odvisen obračun potnih stroškov. Tožena stranka v pritožbi ponavlja neresnične trditve, da je tožeča stranka v razmerju do podrejenih in nadrejenih sodelavcev imela razdiralen odnos, da bi vnašala konflikte v kolektiv, imela sodelavce pod drobnogledom in nadzirala vsak njihov korak. Tožena stranka s tem blati ime tožnice, saj je dokazni postopek take trditve tožene stranke ovrgel. Tožnica pritožb o njenem odnosu do sodelavcev, v 4 letih zaposlitve pri toženi stranki, nikoli ni prejela. Te očitke je tožena stranka začela prvič omenjati v tem postopku. Priča K.K. je izpovedala, da ji je novi vodja poslovalnice N.N. zaupal težave s kolektivom, ker je bila tožnica tako povezana z ekipo in ne zato, ker naj bi se tožnica neprimerno vedla do sodelavcev, kot to trdi tožena stranka. Tožnica je predložila več sporočil, fotografij, ki kažejo na to, kako so s sodelavci še vedno v dobrem odnosu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno in da je sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljena je pritožbena trditev, da ker sodišče ni razveljavilo izredne odpovedi, posledično ni imelo pravne podlage za sprejem odločitve o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi ugotovilo, da tožnici na podlagi te nezakonite odpovedi ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 15. 5. 2020, temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami in dolžnostmi (razen v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu), zato je imelo podlago za odločitev o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku tožnice. Tožena stranka sodišču tudi neutemeljeno očita storitev absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega zaslišanja priče J.J.. Sodišče je pravilno predlagani dokaz zavrnilo, ker je bila J.J. nadrejena delavka tožnice (področna vodja) le do novembra 2019, tožnici pa so očitali storitev hujših kršitev delovnih obveznosti v obdobju februar in marec 2020. 7. Tožena stranka je tožnici dne 14. 5. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepno ali iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker tožnica delodajalcu ni sporočila spremembe svojih osebnih podatkov – naslova dejanskega prebivališča. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je tožnica s tem, ko delodajalcu ni javila spremembe prebivališča oziroma delodajalcu ni sporočila naslova, od koder se vozi na delo, kršila 17. člen pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je še očitala, da dela ni opravljala vestno, strokovno in pravočasno ter po navodilih delodajalca in je delodajalca oškodovala, saj ji je izplačal višje potne stroške kot so ji pripadali, in s takim ravnanjem je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, hkrati pa kršitev izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika.

8. Med strankama ni bilo sporno, da se je tožnica dne 12. 2. 2020, 14. 2. 2020, 21. 2. 2020 in 6. 3. 2020 po službi odpravila na naslov A. in ne na prijavljen naslov B. Tožnica je trdila, da je prespala na A. dne 12. 2. in 14. 2. 2020 zaradi težav z avtomobilom. Dne 21. 2. in 6. 3. 2020 pa je prespala na A., ker je bil petek in sta s fantom imela plane za vikend. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je tožnica s tem ravnanjem naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila svoje delovne obveznosti ter ali je toženo stranko oškodovala za 79,66 EUR oziroma ali je izvršila kršitev delovnih obveznosti z zakonskimi znaki kaznivega dejanja goljufije.

9. Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je tožnica prejela izredno odpoved, ker je štirikrat (12. 2. 2020, 14. 2. 2020, 21. 2. 2020 in 6. 3. 2020) prišla na delo oziroma odšla z dela na drug naslov, kot ga je navedla delodajalcu. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene trditve, da si sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje s samim seboj, ko navaja, da naj bi tožena stranka tožnici očitala zgolj, da naj bi v štirih primerih prišla na delo z naslova A. in da tožene stranke ni obvestila o spremembi naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka na podlagi poročila detektiva, da je bil tožničin avto O. na posamezen dan parkiran na A. in sicer 12. 2., 14. 2., 21. 2. in 6. 3. 2020 pravilno zaključilo, da dejstvo, da je tožnica v času dveh mesecev (opazovalno obdobje detektiva), le 4-krat prespala na naslovu A., ne dokazuje, da je tožnica dejansko prebivala na A., saj če bi tožnica dejansko prebivala na A., bi bilo življenjsko logično, da bi detektiv ugotovil za vsak dan, da je tožnica prespala na navedenem naslovu in se naslednjega jutra odpravila na delo z naslova na A.. Z navedeno obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugotovitve detektiva v poročilu, da je bil tožničin avto 4-krat parkiran na A., ne dokazujejo tožničinega bivanja na naslovu na A. Tožena stranka je v izredni odpovedi sama ugotovila za dan 5. 2. 2020, da tožnica dejansko ni ostala na A., ampak je šla na predstavo v P. in nato domov v B. Tudi za dneva 4. 3. in 5. 3. 2020 je detektiv ugotovil, da se je tožničin avto nahajal na A., tožena stranka pa za navedena dneva tožnici ni očitala, da je prespala na A., ker je bila tožnica takrat na izobraževanju v ... hotelu, kjer so imeli organizirano nočitev.

11. Skladno s 17. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2018 se je tožnica zavezala, da bo delodajalcu v roku 8 dni javila spremembo naslova bivališča, kar pa ne pomeni, da bi bila dolžna tožnica vsakokrat, ko ni prespala na naslovu stalnega bivališča in s tega naslova ni prišla na delo, le-to sporočiti toženi stranki zaradi obračuna potnih stroškov. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno tolmačila 17. člen pogodbe o zaposlitvi, ko je tožnici očitala kršitev, da dela ni opravljala vestno, strokovno in pravočasno ter po navodilih delodajalca, in s tem delodajalca oškodovala, ker ji je izplačal višje potne stroške kot bi ji pripadali. Tožena stranka tožnici ni obračunavala potnih stroškov za prihod na delo z naslova B. dnevno, temveč so ji prevozne stroške plačevali skladno s 75. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, to je v višini 70 % cene javnega prevoza in ne po dejansko nastalih stroških. To je potrdila priča M.M., ki je pri toženi stranki zadolžena za obračun plač, pa tudi področna vodja K.K. Slednje pa izhaja tudi iz predloženih plačilnih list za tožnico v juniju 2016, ko je za 23 dni prejela znesek 129,22 EUR iz naslova potnih stroškov, julij 2017 ko je za 24 dni prejela 129,22 EUR, september 2017, ko je za 19 dni prejela 129,22 EUR ter marec 2018, ko je za 24 dni prejela 129,22 EUR in september 2019, ko je za 10 dni prejela 131,18 EUR potnih stroškov. Priči M.M. in K.K. sta izpovedali, da je tožnica prejela enak znesek potnih stroškov (70 % cene vozovnice javnega prevoza) ne glede na to, ali je na delo prišla 23 – krat, 10 – krat ali 20 – krat. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je neutemeljen očitek tožene stranke, da jo je tožnica oškodovala za 79,66 EUR, s tem ko je 4-krat prišla na delo iz naslova A. 12. Ker je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da je tožnica kršila 17. člen pogodbe o zaposlitvi s tem, ko toženi stranki v roku 8 dni ni javila spremembe naslova bivališča in tožena stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da je tožnica spremenila stalno bivališče in da stalno prebiva na naslovu A., tožnici ni mogoče očitati, da je storila očitano kršitev. S tem, ko tožena stranka v 17. členu pogodbe ni določila, da mora tožnica sporočiti vsako spremembo kraja, od koder se dnevno vozi na delo, tožnici tudi ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti. Sodna praksa, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 55/2017 z dne 4. 4. 2017, Pdp 1346/2014 z dne 4. 2. 2015) temelji na različnih dejanskih ugotovitvah, neprimerljivi z dejanskimi ugotovitvami o kršitvah tožnice. V citiranih zadevah so delavci dejansko prebivali na drugem naslovu in na delo prihajali z drugega naslova kot so ga sporočili delodajalcu oziroma ko so bili delavci dolžni obveščati delodajalca o vsaki spremembi kraja, od koder prihajajo na delo. Tožnici pa je tožena stranka očitala, da v skladu s 17. členom pogodbe o zaposlitvi ni sporočila spremembe stalnega bivališča, ki pa ga tožnica ni spremenila.

13. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot zadnje (skrajno) sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, posebej skrbno pretehtati. Ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

14. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji. Tožena stranka je sodno razvezo utemeljevala med drugim z izgubo zaupanja v delo tožnice zaradi zlorabe pri povračilu potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tožene stranke ni oškodovala pri povračilu potnih stroškov, zato tožena stranka iz tega naslova ne more utemeljevati izgube zaupanja, prav tako pa tožena stranka tudi ni navajala, da bi se tožnici očitale kakršnekoli nepravilnosti pri ravnanju kot prodajalke. Tožena stranka je sicer navajala, da je tožnica imela neprimeren odnos do ostalih zaposlenih, jih kontrolirala, si zapisovala stvari in ustvarjala negativno klimo med sodelavci, dogodki pa so se nanašali na leto 2018 in na leto 2019. Kot razlog za porušeno zaupanje v delo tožnice je tožena stranka navajala tudi prijavo tožnice zoper I.I. in J.J. zaradi sistematičnega trpinčenja ter da je tožnica nekolegialno odšla na dopust v avgustu 2018 in februarja 2020. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izvedlo obširni dokazni postopek, čeprav tožena stranka sodne razveze ne more utemeljevati na očitkih tožnici o slabem in neprimernem odnosu do zaposlenih za ves čas obstoja delovnega razmerja, še predvsem, ker v zvezi z očitanimi kršitvami zoper tožnico ni sprožila nobenih postopkov. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožena stranka navedene nepravilnosti v zvezi s tožničinim delom izpostavila šele tekom tega sodnega postopka in predvsem zaradi utemeljitev, zakaj s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

15. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da lahko v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče uporabi institut sodne razveze v kolikor ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delavec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do take mere, da ne omogoča več nadaljevanje delovnega razmerja). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso podane ne objektivne, ne subjektivne okoliščine, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

16. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožeči stranki dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (375 točk za odgovor na pritožbo, 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov).