Jedro

Kadar so v pogodbi o dosmrtnem preživljanju določno opredeljene pravice in obveznosti pogodbenikov, od preživljanca ni mogoče zahtevati, da bi se zadovoljil s tem, da preživljalec le delno izpolnjuje pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki - tožnica kot preživljanka in toženca kot preživljalca sklenili 3.5.1988 z dodatkom z dne 20.5.1989. Tožencema je naložilo, da morata izročiti tožnici zemljiškoknjižno listino za vknjižbo izbrisa prepovedi odtujitve v korist tožencev, ki je vknjižena v vl. št... k.o... Naložilo jima je še, naj tožnici povrneta pravdne stroške. Ugotovilo je, da toženca nista, včasih sicer iz objektivnih razlogov, vselej vozila tožnice k zdravniku in ji prinašala hrane. Tožnico je prizadelo, ko je zvedela, da bi morala toženca plačati pogreb njenega moža, pa tega nista storila. Sicer pa toženec od pomladi 1994 ne izpolnjuje svojih obveznosti iz pogodbe, tožnica pa je posestvo v celoti prepustila drugemu. Pogodba ne ustreza več interesom in pričakovanjem pogodbenih strank. Pogodbo je razvezalo na podlagi pravnega pravila 133. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, in tako tudi ugotovitev, da sta toženca bolj skrbela za posestvo kot za tožnico in tako nista izpolnjevala pogodbenih obveznosti. Zato je utemeljena zahtevana razveza po tretjem odstavku 120. člena zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/76 in 23/78 - ZD). Ker se pogodba ne izvršuje več od leta 1994 in ker tožnica tudi nima nobenega interesa za nadaljnje izpolnjevanje in obstoj pogodbe, so tako zaradi spremenjenih razmer podani tudi vsi pogoji za razvezo pogodbe po prvem odstavku 121. člena ZD.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni tako, da bo njeni pritožbi ugodeno in tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa naj razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da zgolj spremenjene okoliščine same zase niso zadosten razlog za razvezo pogodbe. Pogodba se ne izpolnjuje od vložitve tožbe dalje, od nje pa je enostransko odstopila tožnica. Okoliščina, ki je nastala po vložitvi tožbe in enostranskem odstopu pogodbe, ni okoliščina, ki jo ima v mislih zakonodajalec v prvem odstavku 121. člena ZD. Tožnica je več kot očitno pod vplivom za to pravdo zainteresiranih oseb.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da tožena stranka pozablja, da sta nižji sodišči zavzeli stališče, da je utemeljena razveza pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, da pa gre tudi za razvezo pogodbe, ker se pogodba iz razloga na strani tožencev ne izpolnjuje več.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlogah podajala dejanske navedbe o tem, kako toženca ne izpolnjujeta pogodbe o preživljanju, in sicer z navajanjem primerov, ki so se dogodili pred vložitvijo tožbe. Tudi njen pravno opredeljeni razlog je bil razveza pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja, kar ureja tretji odstavek 120. člena ZD ("vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti"). Sodišče prve stopnje je ugotovilo v tožbi uveljavljane razloge za presojo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogodbe, "pristavilo" pa je, očitno zaradi podatkov, ki jih je dobilo med dokaznim postopkom, še razlog spremenjenih razmer po "pravnem pravilu 133. člena ZOR". Drugostopno sodišče je prav tako, le še bolj opredeljeno, sprejelo utemeljenost tožbenega zahtevka iz obeh razlogov - neizpolnjevanja pogodbe po tretjem odstavku 120. člena ZD in zaradi spremenjenih razmer po prvem odstavku 121. člena ZD. S slednjim je torej tudi instančno sodišče sprejelo "dodatni" razlog, ki ni bil uveljavljan.

Ob takšnem stanju stvari se je moralo revizijsko sodišče osredotočiti na vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe z uveljavljenega temelja - razveze zaradi neizpolnjevanja pogodbe. Ker revizija tega vidika izpodbijane sodbe niti ne načenja, jo je moralo sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP), torej v zvezi s tem, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ob dejanskih ugotovitvah, na katere je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP), je spoznalo, da je odločitev pravilna. Kadar so v pogodbi o dosmrtnem preživljanju določno opredeljene pravice in obveznosti pogodbenikov, od preživljanca ni mogoče zahtevati, da bi se zadovoljil s tem, da preživljalec le delno izpolnjuje pogodbo. Namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju (117. člen ZD) je z vidika preživljanca predvsem v tem, da si zagotovi, s tem da po smrti prepusti premoženje preživljalcu, za ostanek svojega življenja izgovorjeno oskrbo. Torej takšno, ki mu naj zagotovi za občutljivi del življenjske dobe, ko je najbolj potrebna tuja pomoč, vsakdanjo življenjsko in zdravstveno varnost ter ustrezen pokop. Le z delnim, od časa do časa izpolnjevanjem preživljalčevih obveznosti pa takšna varnost ni zagotovljena. Že okoliščine, naštete v izpodbijani sodbi, da toženca nista poskrbela za prevoze tožnice (sladkorne bolnice) k zdravniku, da je bila tožnica sama sebi in svoji iznajdljivosti prepuščena pri dovozu hrane iz trgovine (živi pa v neurbanem okolju) in da sta toženca navzlic drugačnim pogodbenim določilom vzela od tožnice denar za pogrebne stroške ob smrti tožničinega moža - utemeljujejo postavljeni zahtevek za razvezo pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja. Morda ob tem še pripomba, da si je tožnica s pogodbo izgovorila skromne dajatve, ki bi jih morala dajati toženca, pa še teh ni bilo ali jih vsaj ni bilo vselej. Materialno pravo je bilo potemtakem pravilno uporabljeno.

Ker po povedanem ne gre za uveljavljani revizijski razlog in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov odgovora na revizijo, ki ni pripomogel k odločitvi o njej, ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov, zaradi česar tožeči stranki ne gredo (prvi odstavek 155. člena ZPP).