Jedro

Leasingodajalec v primeru odpovedi pogodbe ne more dobiti več, kot bi dobil, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

Ker se dejansko stanje v postopku izdaje zamudne sodbe ne ugotavlja, je tožnikova obveznost, da že v tožbi navede vsa pravnorelevantna dejstva, ki utemeljujejo uveljavljeni tožbeni zahtevek v celoti, še toliko bolj pomembna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je naložilo toženima strankama 1. B.B. in 2. B.B.. s.p., da sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 108.156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 05. 2006 dalje do plačila. Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov, v 15 dneh v znesku 2.757,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Drugo tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo in smiselno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo drugo tožene stranke in sicer da pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja v primeru izdane zamudne sodbe ni dopusten in je tako sodišču druge stopnje predlagala, naj pritožbo kot nedopustno zavrže. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre pri toženih strankah za eno in isto osebo. Gre za izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika in zato enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Za obstoj pasivne legitimacije pa ni relevantno, ali je tožena stranka v tožbi ali dokumentih označena kot s.p. ali kot fizična oseba brez tega dodatka. Četudi bi tožnik najprej tožil določeno osebo kot samostojnega podjetnika, nato pa kot fizično osebo, ne bi šlo za subjektivno spremembo tožbe. Pravdna stranka je namreč ves čas postopka le fizična oseba (primerjaj A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2005 - 2006, 2. knjiga, stran 214).

Pravilno je sicer stališče iz odgovora na pritožbo, da v skladu s 2. odstavkom 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zamudne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da pritožba uveljavlja predvsem nedovoljene pritožbene razloge. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava, ki vključuje tudi preizkus pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Zoper zaključke sodišča prve stopnje, da sta bila pravilno izpolnjena naslednja pogoja iz 1. odst. 318. čl. 318 ZPP: ? da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, ? da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (člen 3 odst. 3 čl. ZPP) pritožbeno sodišče nima pomislekov, ima pa jih glede t.i. sklepčnosti tožbe in glede pogoja, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek ,niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (3. in 4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so resnična in priznana, ker jim toženec ni ugovarjal, izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen in da bi torej sodišče zahtevku moralo ugoditi. Ker se dejansko stanje v postopku izdaje zamudne sodbe ne ugotavlja, je tožnikova obveznost, da že v tožbi navede vsa pravnorelevantna dejstva, ki utemeljujejo uveljavljeni tožbeni zahtevek v celoti, še toliko bolj pomembna (180. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je po odpovedi pogodbe prevzela nekompletno opremo, ki je bila predmet leasinga, ki pa je bila v slabem stanju, zaradi česar jo je nemogoče vnovčiti, zato ni opravila nikakršnega poračuna svoje terjatve. Sestavni del pogodbe o finančnem leasingu št. 0006154, ki jo je tožeča stranka priložila k tožbi so tudi Splošni poslovni pogoji o leasingu, kar pomeni, da slednji zavezujejo obe pogodbeni stranki. V Splošnih pogojih je v 9. točki določeno, da če odstopi od te pogodbe leasingodajalec, je upravičen, glede na pravice, ki mu sicer še pripadajo, da uporabi plačila za leasing, ki jih je doslej vplačal leasingojemalec, kot pavšalno nadomestilo za uporabo predmeta leasinga. Leasingodajalec je nadalje upravičen, da uveljavlja iz tega nastajajočo škodo do leasingojemalca s tem, da jo mora leasingojemalec upoštevati tako, kot da bi bila pogodba o leasingu pravilno izpolnjena. Izkupiček iz morebitnega nadomestnega vnovčenja predmeta leasinga se odšteje v korist leasingojemalca od zneska, ki ga sicer mora plačati. Leasingodajalec ima na voljo, da predmet leasinga nadomestno vnovči ali pa ga pusti leasingojemalcu. Leasingodajalec si bo pri nadomestnem vnovčenju predmeta leasinga prizadeval, da bo dosegel čim višji prodajni izkupiček s tem, da je leasingodajalec izpolnil svojo obveznost, če je zahteval od tretje osebe tisto ceno, ki ustreza vrednosti predmeta leasinga, ki jo je izračunal neodvisni izvedenec v času takega nadomestnega vnovčenja.

Tožeča stranka torej na podlagi gornjih določil Splošnih pogojev, ki predstavljajo relevantno materialno pravo, v primeru odpovedi pogodbe ni upravičena do celotne vrednosti zapadlih in nezapadlih obrokov leasinga in do vrnitve predmeta leasinga, ne da bi od pogodbene vrednosti leasinga odštela vrednost opreme, ki je bila predmet pogodbe. Po določilih Splošnih pogojev je dolžna bodisi predmet leasinga po oceni njegove vrednosti s strani neodvisnega izvedenca nadomestno vnovčiti bodisi pustiti pri leasingojemalcu. Odvzem opreme z navedbo, da je ta brez vrednosti, pomeni izigravanje teh določil in je tudi v nasprotju z obligacijskimi načeli vestnosti in poštenja in enakovrednosti vzajemnih dajatev. Leasingodajalec v primeru odpovedi pogodbe ne more dobiti več, kot bi dobil, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, pa tudi leasingojemalec ne more biti v primeru odpovedi pogodbe dolžan vrniti predmet leasinga in plačati celotno pogodbeno vrednost .

Utemeljenost tožbenega zahtevka v zahtevani višini torej iz v tožbi zatrjevanih dejstev ne izhaja. Vendar pa pritožbeno sodišče na podlagi tožbenih trditev ne more oceniti, v kolikšnem delu je zahtevek nesklepčen, da bi lahko ravnalo v skladu z 3. odstavkom 318. čl. ZPP, zato je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. ZPP). V zvezi s tem pripominja, da gre za situacijo, ki je s pravili o postopku izdaje zamudne sodbe v nadaljevanju postopka ni mogoče razrešiti. Tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. Up-1013/05 z dne 06. 07. 2006, ki je zavzelo stališče, da le popolna tožba omogoča preizkus njene sklepčnosti in da mora sodišče zato najprej preizkusiti, ali je tožba popolna v smislu 180. čl. ZPP, po mnenju pritožbenega sodišča ne daje pravega odgovora v konkretni zadevi. Cilju pravdnega postopka, ki je v dokončni razrešitvi razmerja med pravdnima strankama, bo v največji meri zadoščeno, če bo sodišče v postopek v delu, ki je s pritožbo postal sporen, pa tožba zanj ni vsebovala relevantnih dejstev (vrednost odvzetega predmeta leasinga), vodilo kontradiktorno in v okviru materialnoprocesnega vodstva pravdni stranki spodbudilo k razjasnitvi dejstev, potrebnih za pravilno uporabo materialnega prava.