Jedro

Tožnik, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje za upokojitev po posebnem predpisu, to je po 87. členu Zakona o policiji v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2, za izplačevanje 20 % starostne pokojnine izpolnjuje pogoje pod pogoji, določenimi v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2, ne glede na to, da določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu in da ta določba ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 4. 2015 in št. ... z dne 4. 12. 2014 in tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 13. 9. 2014 dalje in odločilo, da bo tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdala posebno odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine. Obenem je naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 342,71 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 38. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ker je pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine razširilo na zavarovanca, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po posebnem predpisu. V konkretnem primeru je nesporno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, torej pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje za upokojitev po posebnem predpisu, to je po 87. členu Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami) v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2. Glede na to, da tožnik izpolnjuje pogoje za upokojitev po posebnem zakonu, v njegovem primeru ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 38. člena ZPIZ-2. Iz navedene določbe izhaja, da je izplačilo 20 % starostne pokojnine mogoče priznati le zavarovancu, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da tožnik, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev po posebnem predpisu ni zajet v pojem zavarovanca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev v skladu s tem zakonom, to je po ZPIZ-2. V 36. točki 7. člena ZPIZ-2 je določeno, da je starostna pokojnina pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje, ki se nanašajo na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja. Pravice, ki se zagotavljajo zavarovancem z obveznim zavarovanjem so naštete v 26. členu ZPIZ-2. V določbah 27. do 29. člena ZPIZ-2 pa so določeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pogoji za pridobitev pravice do predčasne pokojnine iz naslova obveznega zavarovanja. Določba 399. člena ZPIZ-2 ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja. Pa tudi sicer po navedeni določbi 399. člena ZPIZ-2 pravico do starostne pokojnine pridobijo le tisti zavarovanci, ki ob njeni uveljavitvi izpolnjujejo posebne statusne pogoje, določene v posebnem zakonu. Torej gre za pridobitev pravice do pokojnine po posebnih predpisih, v konkretnem primeru tožnika po Zakonu o policiji in ne po določbi ZPIZ-2, kot zmotno razlaga prvostopno sodišče. Navedena določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu, v konkretnem primeru po Zakonu o policiji. Razen tega tudi drugi odstavek 39.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju ZPIZ-2B) izrecno določa, da izplačilo dela pokojnine lahko uveljavi tudi uživalec starostne ali predčasne pokojnine, uveljavljene po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Navedena sprememba zakona, nasprotno kot meni sodišče, kvečjemu potrjuje stališče tožene stranke, da tožnik nima pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine, kar za pridobitev pravice do starostne pokojnine ne izpolnjuje pogojev po splošnih predpisih iz obveznega zavarovanja. Ker odločitev sodišča ni pravilna, meni, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžan tožniku povrniti stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Opozarja, da je bil sprejet ZPIZ-2B, ki med drugim na novo ureja institut izplačevanja 20 % predčasne ali starostne pokojnine. Meni, da je razlaga, za kakršno se zavzema toženec, zmotna. Dodatno navaja, da ga je toženec obvestil, da izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev po 399. členu ZPIZ-2. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost zavrnilne dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 4. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 4. 12. 2014, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine z obrazložitvijo, da izplačilo 20 % starostne pokojnine ni mogoče, ker pogoji določbe petega odstavka 38. člena ZPIZ-2 v zvezi s 36. točko 7. člena zakona niso izpolnjeni. Izplačilo 20 % starostne pokojnine je mogoče zgolj za zavarovance, ki pogoje za pridobitev starostne pokojnine izpolnijo po ZPIZ-2 in ne po posebnih predpisih.

7. V obravnavani zadevi je torej sporno, ali so pri tožniku izpolnjeni pogoji za izplačilo 20 % starostne pokojnine.

8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 12. 9. 2014 pri tožencu vložil zahtevo za izplačilo 20 % dela starostne pokojnine. Tedaj je veljal ZPIZ-2 ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013, v nadaljevanju: ZPIZ-2A), ki pa v ničemer ni posegal v določbe, ki se nanašajo na konkreten spor. ZPIZ-2 je v tretjem odstavku 38. člena določal, da se zavarovancu, ki je ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine zavarovan pri zavodu in ostane v zavarovanju v nespremenjenem obsegu in če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % predčasne ali starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve, vse do prenehanja zavarovanja ali do uveljavitve delne pokojnine, vendar največ do dopolnitve 65 let starosti.

9. Po tej določbi je za izplačevanje 20 % starostne pokojnine pogoj, da zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine, da je ob izpolnjevanju pogojev zavarovan pri zavodu in da ostane v zavarovanju v nespremenjenem obsegu. Ob izpolnitvi teh pogojev se zavarovancu izplačuje 20 % predčasne ali starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve vse do prenehanja zavarovanja oziroma do uveljavitve delne pokojnine, vendar največ do dopolnitve 65 let starosti.

10. Iz zakonskega besedila navedene določbe tretjega odstavka 38. člena ZPIZ-2 ne izhaja, po katerem zakonu mora zavarovanec izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine, niti ni določen kateri izmed izključitvenih razlogov. V tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2 drugače kot v 1. odstavku 39.a člena ZPIZ-2B ne izhaja, da morajo biti pogoji za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine izpolnjeni po tem zakonu in tudi ne ločuje pogojev po splošnih in posebnih predpisih. Citirane določbe tretjega odstavka 38. člena ZPIZ-2 pa tudi ni mogoče tako interpretirati v povezavi s 36. točko 7. člena ali določbo 399. člena ZPIZ-2. 11. Z ZPIZ-2B je bil citirani tretji odstavek (in peti odstavek) 38. člena črtan in dodan nov 39.a člen. V prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B je poleg drugih spremenjenih pogojev, izrecno določeno, da morajo biti pogoji za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine izpolnjeni po tem zakonu. Vendar pa v tožnikovem primeru določba 39.a člena ZPIZ-2B ni uporabljiva, saj v času vložene zahteve za pridobitev pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine, še ni veljala.

12. Tožnik, ki nesporno (tako tudi pritožba) ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje za upokojitev po posebnem predpisu, to je po 87. členu Zakona o policiji v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2, za izplačevanje 20 % starostne pokojnine izpolnjuje pogoje pod pogoji, določenimi v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2, ne glede na to, da določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu in da ta določba ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, vključno glede odločitve o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje glede na izid pravde pravilno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Hkrati je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.