Jedro

Skladno s 73. členom ZDR, ki je usklajen z Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali dela podjetij ali obratov, predvideva avtomatičen prenos vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in ne le tistih iz PZ na delodajalca prevzemnika, pri čemer ni potrebno skleniti nove PZ z novim delodajalcem.

Zato je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza v taki višini, kot pred spremembo delodajalca.

Ker določba Direktive o ohranjanju pridobljenih pravic delavcev ne veljajo za pravice delavcev do terjatev iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja (ki ni vključeno v sistem zakonsko urejenega obveznega zavarovanja, v katerega se vključi posamezna družba ali ki se zagotovi posamezni družbi - 3. člen Direktive), tožnik pri novem delodajalcu ni upravičen do plačila prispevka iz dodatnega pokojninskega zavarovanja (ki ga je zanj plačeval prejšnji delodajalec) iz naslova pridobljenih pravic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki zavrnilnega dela spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti premalo izplačane potne stroške in sicer: - za mesec junij v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.7.2003 dalje do plačila, - za mesec julij v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.8.2003 dalje do plačila, - za mesec avgust v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.9.2003 dalje do plačila, - za mesec september v višini 1.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.10.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh od 10.6.2004, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 16.500,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je tožena stranka dolžna skleniti dodatek k obstoječi pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevka za PPZ ter v delu, ki se nanaša na pridobljeni obseg njegovih pravic od 1.6.2003 dalje ter zavrnilo zahtevek na plačilo prispevka za PPZ v višini 4.040,00 SIT na mesec ob vsakem obračunu plač od 1.6.2003 dalje ter zahtevek na plačilo premalo izplačanih potnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 98.495,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

10.6.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi zaključi, da je zahtevek neutemeljen, ker je tožena stranka dala tožniku v podpis pogodbo o zaposlitvi, v kateri so določene vse pravice, kar je v nasprotju z predhodno ugotovitvijo sodišča, da mu je dala pogodbo o zaposlitvi v podpis po nepotrebnem. Navaja, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal pod pritiskom in zaradi groženj z izgubo zaposlitve, šele kasneje pa je izvedel, da so mu bile odvzete pravice, ki jih je pri prevzeti družbi že pridobil. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) je jasen v tem, ko določa, da pri spremembi delodajalca preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Med drugimi pravicami je tudi pravica do prispevka za PPZ. Prevzemna družba je delavcem zagotavljala, da se za delavce ne bo nič spremenilo, razen naziva delodajalca. Priča C. P. je izpovedal, da je tudi tožena stranka poudarjala, da bo pristopila k dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Dejstvo, da so kljub pripojitvi in avtomatičnemu prehodu k novemu delodajalcu tožniku in ostalim delavcem prevzete družbe dajali v podpis nove pogodbe o zaposlitvi in odpoved delovnega razmerja kaže na zlonamerne namene tožene stranke.

Sodišče je spregledalo, da so pravico do plačila prispevka za PPZ pridobili tisti delavci, ki so se prostovoljno vključili v dodatno pokojninsko zavarovanje in ne vsi. Ta dodatna pravica je pomenila določen način nagrajevanja.

Glede potnih stroškov navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje pavšalni. Dokazno breme je na toženi stranki, da dokaže, da mu ni zmanjšala obsega pridobljenih pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Navaja, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi ter da ne držijo navedbe tožnika, da jo je podpisal pod prisilo.

Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke na pritožbo prereka navedbe tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka avtomatični prehod delavcem zamolčala. Nove pogodbe o zaposlitvi je ponudila v podpis s pojasnilom, da bodo tisti, ki je ne bodo podpisali ostali brez dela.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja pravice na podlagi 73. člena ZDR/02. Tožniku je bila pri prejšnjem delodajalcu prenosniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, po mnenju sodišča prve stopnje nepotrebno, tožena stranka pa mu je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi in aneks k pogodbi št. 1, ki ju je tudi podpisal. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi tožnik lahko odklonil podpis pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu prevzemniku, če se z njo ni strinjal ter da uveljavlja pravice, ki niso bile določene v pogodbi o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku. Odločilo je, da delodajalec prevzemnik ni zavezan za plačilo prispevka za premijo prostovoljnega dodatnega zavarovanja. Glede plačila stroškov prevoza je zavzelo stališče, da so za toženo stranko zavezujoče določbe kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu.

Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (1. odstavek 73. člena ZDR/02).

Tožnik je bil v delovnem razmerju v družbi Av. d.d.. Na podlagi pogodbe o pripojitvi se je družba Av. d.d. pripojila k družbi Al. d.d.. Tožniku je delovno razmerje pri Av. d.d. prenehalo, odpovedana mu je bila pogodba o zaposlitvi, tožena stranka pa mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tudi podpisal. Šele s prejemom prve plače pri novem delodajalcu je ugotovil, da so mu zagotovljene manjše pravice, kot jih je imel pri prejšnjem delodajalcu.

73. člen ZDR/02, ki je usklajen z Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12.3.2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, predvideva avtomatičen prenos pogodbe o zaposlitvi na prevzemnika prenesenega podjetja, obrata ali dela obrata in nadaljnjo veljavnost kolektivnih pogodb glede pravic in obveznosti "prenešenih delavcev". Tako ob spremembi delodajalca preidejo pogodbene in druge obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. To niso samo pravice, ki so obsežene v pogodbi o zaposlitvi, temveč tudi druge pravice iz delovnega razmerja. Zato so pravice, ki jih je imel tožnik pri delodajalcu prenosniku avtomatično prešle na delodajalca prevzemnika, ne glede na to, da je tožnik pri delodajalcu prevzemniku podpisal pogodbo o zaposlitvi. Zanj tako velja ta pogodba, kakor tudi vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku, kakor tudi ostale pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku.

Tožnik uveljavlja pravico do povrnitve stroškov za prevoz z dela in na delo v višini, kot mu je bila priznana pri delodajalcu prenosniku. Ob ugotovitvi, da mu delodajalec prevzemnik izplačuje stroške prevoza v nižjem znesku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na določilo 73. člena ZDR/02 upravičen do povračila stroškov v višini, kot jih je prejemal pri prejšnjem delodajalcu.

Glede pravice do plačila prispevka za PPZ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik je imel na dan prenosa pravico iz dodatnega pokojninskega zavarovanja. Določbe Direktive o ohranjanju pridobljenih pravic delavcev ne veljajo za pravice delevcev do dajatev iz dodatnega starostnega, invalidskega in družinskega zavarovanja, to je zavarovanja, ki niso vključena v okvir zakonsko urejenega sistema obveznega zavarovanja, v katerega se vključi posamezna družba ali ki se zagotovi posamezni družbi (člen 3 Direktive). Zato so pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do plačila prispevka iz dodatnega pokojninskega zavarovanja iz naslova pridobljenih pravic neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako,kot je razvidno iz izreka sodbe.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede na ugotovitev, da glede tega dela izpodbijane sodbe s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka obdržalo v veljavi glede na ugotovitev, da je tožnik uspel le z minimalnim delom svojega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 16.500,00 SIT. Glede na uspeh s pritožbo mu je pritožbeno sodišče priznalo za pritožbo 125 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke ob odločanju pritožbenega sodišča in 20 % DDV znaša 16.500,00 SIT.