Jedro

Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku. Prav tako ne zadošča neopredeljeno sklicevanje na priloge, saj ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice. Potrebno je zato, da so vsaj splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev.

Pojem stroškov upravljanja, ki jih tožeča stranka kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi v pojem nujne gestije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske zgradbe v tej pravdi uveljavlja stroške upravljanja in obratovanja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah I 2005/01475 z dne 30. 3. 2006 v celoti razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 651,37 EUR.

2. Zoper odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Ne soglaša z zaključkom prvega sodišča, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena. Dokazala je, da je pogodba sklenjena vsaj za sporni objekt. Le-ta se lahko sklene za več stanovanjskih zgradb skupaj s tem, da zavezuje lastnike v tistih zgradbah, v katerih je bila sklenjena z večinskim soglasjem. Opozarja na več zadev, kjer je bilo takšno stališče zavzeto. Nepravilno je nadalje stališče, da solastniškega deleža I. d.d. ne gre prištevati k deležu ostali podpisnikov. V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Pri presoji je potrebno upoštevati kavzo pogodbe. I. d.d. je bil v času sklepanja pogodbe solastnik soseske. Nobenega razloga ni, da njegova pravica soodločanja ne bi veljala. Enako velja za aneks. K pogodbi je pristopila zadostna večina etažnih lastnikov. Tožeča stranka je za to predložila dokazila in ni jasno, zakaj sodišče zaključi, da tožeča stranka tega dejstva ni dokazala. Pooblastil ni predložila le primeroma, ampak vsa. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev postopka. Neupravičeno je bil zavrnjen zahtevek tudi na podlagi neupravičene obogatitve. Predmet tožbenega zahtevka so stroški, ki so nastali pri upravljanju in obratovanju objekta. Že sam zakon določa obveznost etažnih lastnikov, da plačajo stroške obratovanja in upravljanja. Tožena stranka je zato neupravičeno obogatena že, če tožeči stranki kot upravniku založenih stroškov ne povrne. Da so bili stroški plačani dobaviteljem iz lastnih sredstev tožeče stranke, niti ni sporno, poleg tega je tožeča stranka za vsako fakturo predložila dokazila o plačilu, predlagala pa je tudi postavitev izvedenca finančne stroke, v kolikor bi bilo sporno, da je vse stroške plačala iz lastnih sredstev. V tem delu je zato zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka je strošek upravljanja in vzdrževanja hiše poravnala oziroma zagotovila sredstva za njihovo poravnanje in je zato upravičena do njihove povrnitve oziroma do tega, da lastnik neplačnik prevzame nase obveznosti, ki jih je zanj prevzel in že plačal upravnik (primerjaj 776. člen OZ in judikat VSL sklep II Cp 1572/99). Med strankama je namreč sklenjena pogodba o opravljanju storitve upravljanja, ki je mandatna pogodba, katere predmet je upravljanje, obratovanje in vzdrževanje soseske. Za nemoteno zagotavljanje teh storitev je potrebna dobava blaga in storitev s strani dobaviteljev, ki seveda stroške zaračunajo lastnikom. Tožeča stranka je te stroške ob izvajanju svojega mandata, to je storitve upravljanja in obratovanja oziroma svojih obveznosti, plačala dobaviteljem. Tako tudi 50. člen SZ določa, da upravnik sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb sklenjenih s tretjimi osebami. Tožeča stranka je v konkretnem primeru imela pravni interes na podlagi zakona in na podlagi pogodbe, da sprejme plačilo etažnih lastnikov, seveda tudi s strani tožene stranke, in da nato dobaviteljem - tretjim osebam, plača obveznost. Ker tožena stranka ni plačala obveznosti, tožeča stranka ni mogla sprejeti plačila in je tožeča stranka sama plačala zaračunane stroške s strani dobaviteljev. Tožena stranka dolguje tožeči stranki na podlagi čiste verzije kot je opredeljena v okviru 776. člena OZ, pa tudi zato, ker je tožeča stranka postala novi upnik namesto dobavitelja v smislu 275. člena OZ. Toženec je bil obogaten za celotni vtoževani znesek. To izhaja že iz predloga za izvršbo, katerega del je izpisek iz knjigovodske evidence. V njem je po vrsti in višini navedena prav vsaka posamezna vtoževana postavka. Bistveno je, da je toženec koristil posamezne dobave, storitve in energijo in da je tožeča stranka to morala plačati namesto toženca. Opozarja na stališče sodišča v zadevi I Cpg 111/2011. Protispisen je zaključek sodišča, da bi tožeča stranka morala za utemeljitev višine zahtevka navesti, koliko je znašal račun za posamezen strošek na mesec, koliko stroškov od tega zneska odpade na posamezni naslov in kolikšen del stroškov in po katerem ključu odpade na toženca, saj je vse to storila in predložila razdelilnik stroškov. Iz njega izhaja točno to, kar sodišče ugotavlja, da bi bilo potrebno. Ob pavšalnih navedbah tožene stranke je primeroma dano pojasnilo, katere podatke razdelilnik vsebuje in kako se ga bere, dovolj. Predloženi so tudi vsi računi. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Protispisen je zaključek, da tožeča stranka ni navedla solastninskega deleža nepremičnin v lasti toženca in da je stroške razdeljevala na ravni celotne soseske. Iz razdelilnikov izhaja, da je tožeča stranka stroške delila na vhode v spornem objektu, nato pa med posamezne etažne lastnike. Noben strošek ne izhaja iz drugega objekta. Tudi ključi delitve so bili navedeni že v prvi pripravljalni vlogi. Velika večina stroškov se je delila po solastniških deležih, saj je tudi delitev po površini delitev po solastnem deležu. Stroški torej niso bili obračunani samovoljno. Obrazložitev sodišča v tem delu je sama s seboj v nasprotju (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je zahtevek podredno utemeljeval na določilih nujne gestije zgolj pri stroških upravljanja, saj bi v primeru, da tožeča stranka ne bi plačevala dobaviteljem njihovih dobav in storitev, prišlo do ustavitve teh dobav, kar bi za lastnike pomenilo škodo. Gre namreč za to, da bi prišlo do prekinitve dobave elektrike, vode, odvoza smeti, kar so vse storitve, za katere je splošno znano, da so nujne za življenje oziroma nemoteno obratovanje poslovnih prostorov, lokalov, stanovanj, garaž, zaradi česar tožeči stranki ni potrebno posebej dokazovati, da bi nastala škoda, v kolikor bi bile te dobave in storitve ustavljene iz razloga, ker tožeča stranka ne bi poravnavala stroškov dobaviteljem. Pojasnjeno je bilo, od kje je tožeča stranka pridobila podatke o deležih, ugovor tožene stranke pa je pavšalen, saj ne pojasni, zakaj so podatki, ki jih tožnica uporablja, nepravilni. Tak ugovor bi bilo potrebno zavrniti, ne pa, da se tožeči stranki naloži dokazovanje njihove pravilnosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi z (po mnenju pritožnika napačno) ugotovitvijo, da niso bila predložena vsa pooblastila za podpis pogodbe o upravljanju, očita bistveno kršitev postopka, pri čemer pa ne pove, katero. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bila storjena nobena od uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), glede ostalih pa je takšno nekonkretizirano uveljavljanje ne zadostuje.

6. Neutemeljen je tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek glede obratovalnih stroškov primarno zavrnilo zaradi nesklepčnosti, razlogi, ki jih je navedlo na straneh 7 do 9, pa so s tem skladni oziroma taki odločitvi ne nasprotujejo. To, da je sodišče zapisalo, da bi morala tožeča stranka predloženi razdelilnik predstaviti in bi le-ta tudi moral slediti določbam Stanovanjskega zakona glede določitve solastniškega deleža, namreč ni v nasprotju z razlogi. Vprašanje, ali je tak očitek prvega sodišča tudi utemeljen, upoštevajoč trditve tožnika in materialno pravo, pa ne predstavlja te kršitve. Preizkus izpodbijane odločitve je zato mogoč.

7. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Gre zgolj za obrazložitev sodišča, kaj vse bi tožeča stranka morala navesti, pa po njegovi oceni ni.

8. Iz pogodbe, ki sta jo sklenila tožeča stranka in I. d.d., izhaja, da gre za pogodbo o opravljanju storitev upravljanja za celotno sosesko B.. Kljub temu, da sklenitve takšne pogodbe Stanovanjski zakon (UL RS 81/91 - v nadaljevanju SZ) ni izrecno predvideval, ni videti razloga, da njena sklenitev ne bi bila dopustna. Pritožba ima v tem pogledu tako prav. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da takšna pogodba ne more zavezovati etažnih lastnikov v posameznem objektu, če je ni podpisalo toliko etažnih lastnikov tega objekta, da skupna vrednost njihovih solastnih deležev presega polovico njegove vrednosti. Tega pa tožeča stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni dokazala.

9. Pravilna je ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da bi družba I. d.d. pogodbo o upravljanju sklenila tudi v svojem imenu kot takratna solastnica. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je pogodbo o upravljanju z dne 17. 6. 1996 sklepala zgolj za račun kupcev, na podlagi njihovih pooblastil in izjav, kar izhaja iz IV. točke pogodbe kot tudi iz preambule pogodbe (priloga A720). Določila pisne pogodbe so jasna in se zato uporabljajo tako kot se glasijo. Posledično ni potrebna nobena dodatna razlaga pogodbe, kar pritožnica smiselno uveljavlja z navedbami o pogodbeni kavzi in namenu I.-a, da uredi upravljanje soseske in omogoči predajo enot. Res je sicer, da bi le-ta kot solastnik imel pravico skleniti pogodbo tudi v svojem imenu in bi bilo to tudi smotrno, ko je že nastopal kot pooblaščenec, vendar pa to ne more pomeniti, da je pogodbo zase dejansko tudi sklenil. Zato s takšnimi trditvami pritožnica dejanske ugotovitve, da je I. d.d. pogodbo sklepal le kot pooblaščenec, ne pa tudi v lastnem imenu, ne more more uspešno izpodbiti. Deleža, ki ga je imel I. d.d. v času sklepanja pogodbe, zato ni mogoče prištevati k deležu, ki so ga imeli tisti lastniki etažnih delov, ki so I. d.d. pooblastili za podpis pogodbe.

10. Prištevati ni mogoče niti solastnih deležev tistih kupcev, ki so nepremičnino kupili že po podpisu pogodbe. Tožeča stranka je v zvezi z dokazovanjem zadostne večine predložila kar nekaj takšnih pogodb.(1) Res je sicer v točki V. pogodbe določeno, da velja tudi za bodoče kupce, vendar pa bi morala biti pogodba o upravljanju najprej veljavno sklenjena (to je z zahtevano večino), šele nato pa bi sodišče lahko presojalo, ali zavezuje tudi katerega od kasnejših kupcev.

11. Tožeča stranka je trdila, to pa izhaja tudi iz seznama lastnikov (priloga A 735), da naj bi pooblastilo za podpis sporne pogodbe podpisali lastniki katerih solastni delež na zgradbi (v kateri se nahajajo tudi prostori, ki so v lasti toženca) znaša skupaj 67,38 %. Ker je na ta seznam uvrščen tudi I. d.d, za katerega je bilo ugotovljeno, da pogodbe ni sklepal v lastnem imenu, in kupci, ki so kupne pogodbe sklenili kasneje, delež vseh navedenih, če se upoštevajo deleži kot izhajajo iz seznama, pa presegajo 20 %(2), je jasno, da delež preostalih ne dosega zadostne večine.

12. Glede na takšno ugotovitev je tudi nerelevantno, ali je tožeča stranka za tiste etažne lastnike, ki so v času podpisa pogodbe že bili lastniki, predložila vsa pooblastila ali ne, saj njihov skupni delež, upoštevaje trditve tožeče stranke, v vsakem primeru ne more doseči zadostne večine.

13. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodbeni temelj zahtevka ni podan in ga je na tej podlagi potrebno zavrniti.

14. Stroške upravljanja je tožeča stranka podredno vtoževala na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (nujni gestiji). V zvezi s tem je splošno navedla, da bi v primeru, da se tujega posla ne bi lotila, nastala za etažne lastnike škoda, saj storitve dobaviteljev ne bi bile plačane in bi le-ti etažnim lastnikom prekinili dobavo blaga, energije in storitev. Pritožbeno sodišče z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, ko je (tudi) na tej podlagi zavrnilo ta del zahtevka, soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dodaja le še to, da je bistveno, da so trditve tožeče stranke o škodi, ki bi nastala, pavšalne in nedokazane. Da bi bila upravičena do povračila stroškov in plačila za trud na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila, bi morala izkazati bodisi, da etažnim lastnikom grozila konkretna nevarnost škode, bodisi, da je škoda že nastala. Sklicevanje na splošno znana dejstva ne zadostuje. Sicer pa se je sodna praksa že izrekla, da pojem stroškov upravljanja, ki jih tožeča stranka kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi v pojem nujne gestije.(3)

15. Tožeča stranka je vtoževala tudi plačilo stroškov obratovanja, pri čemer se je sklicevala na pravila o neupravičeni obogatitvi (verziji). V skladu s 1. odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker pa je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se povzeto splošno pravilo iz 190. člena OZ dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo (197. člen OZ). To je edino pravilo vračanja, ki omogoča pasivno legitimacijo resničnega dolžnika in je posledično uporabljivo za tristranska razmerja, v katerih nastopajo plačnik, resnični dolžnik in prejemnik plačila. Ostala pravila so namreč že glede na dikcijo zakona uporabljiva zgolj v primeru, ko plačnik terja povračilo od prejemnika. Vsebina določbe 197. člena OZ pa glede na zakonsko dikcijo in siceršnjo umeščenost določbe v zakonu, utemeljuje tudi nadaljnji zaključek, da je v razmerju med plačnikom in resničnim dolžnikom verzijski zahtevek mogoč zgolj v primeru, da je bila plačana obveznost, ki bi jo bil resnični dolžnik dolžan izpolniti po zakonu. Ker etažni lastniki že na podlagi 115. člena SPZ (4) nosijo obveznosti na skupnih delih sorazmerno njihovemu solastnemu deležu, je mogoče zaključiti, da je bilo plačilo stroškov v zvezi z obratovanjem zakonska dolžnost tožene stranke. Glede na navedeno se je tako mogoče strinjati s pritožnikom, da bi na tej pravni podlagi z zahtevkom lahko uspel. To mu, kakor je mogoče razumeti razloge na strani 10 sodbe, ne odreka niti sodišče prve stopnje, saj tožnici priznava, da je bila najverjetneje prikrajšana, vendar pa je bilo zahtevek potrebno zavrniti zaradi pomanjkanja konkretnih trditev in s tem nesklepčnosti tožbe po višini.

16. Tako je sodišče prve stopnje, glede na ugovore tožene stranke, kot nezadostne ocenilo predvsem trditve glede stroška „tekoče vzdrževanje“; nadalje trditve (le teh sploh ni bilo) glede delitve posameznega stroška (ki naj bi nastal v zvezi z celo stavbo) na posamezne vhode in podlage za to; in trditve o višini koristi za posamezen objekt glede posamezne storitve, ki naj bi bila obračunana za celotno sosesko. Menilo je tudi, da razdelilnika stroškov in faktur ni mogoče šteti kot del trditvene podlage tožbe.

17. Materialno pravo nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Vsaka tožba in vsak zahtevek zato temelji na smiselni predpostavki tožeče stranke, da obstajajo določena dejstva, na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Navedba dejstev, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo, je zato nujna za sklepčnost in posledično predpogoj, da je zahtevku, če se dejstva kasneje izkažejo za resnična, mogoče ugoditi. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku (da npr. o njih izpove stranka ali priča, da izhajajo iz priloženih listin ali da določena dejstva ugotovi izvedenec). Prav tako ne zadošča neopredeljeno sklicevanje na priloge, saj nenazadnje tudi ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog, kar je primer v tej zadevi, razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice. Potrebno je zato, da so vsaj splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev. Takšen, sicer na prvi pogled formalističen pristop je nujen, saj mora biti v postopku ves čas jasno, kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe) in posledično dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati.

18. V konkretnem primeru tožnica tem zahtevam tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zadostila.

19. Tožeča stranka s tožbo (primerjaj predlog za izvršbo z dne 21. 11. 2005 in prvo pripravljalno vlogo z dne 1. 7. 2010) vtožuje glavnico v višini 3.820,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v predlogu navedenih zneskov in tam navedenih datumov. Razen iz izpiska knjigovodske evidence, ki je bil sodišču predložen z vloženim predlogom za izvršbo, iz navedb ne izhaja niti to, kakšni stroški in v kakšni višini sestavljajo glavnico, prav tako je povsem izostala trditvena podlage glede obrestnega dela zahtevka. Tožnica je v spis, z navedbo, da gre za del trditvene podlage, vložila le razdelilnik stroškov, ki obsega 327 strani (priloga A 312) ter posamezne razdelilnike po mesecih skupaj z računi in izpiski o prometu in stanju na računu (priloge od A3 do A 719). V prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2010 je v zvezi s tem podala zgolj splošna pojasnila o načinu delitve posameznega stroška, v vlogi z dne 18. 11. 2010 pa je konkretno pojasnila le prvo postavko v razdelilniku pod A265. Ob sklicevanju na priloge tožnica tudi ne pove iz katerega dela obsežnih prilog je posamezno dejstvo razvidno.

20. Verjetno sicer drži, da bi sodišče z natančnim pregledom in primerjavo podatkov v prilogah (predvsem izpiska iz knjigovodske evidence in razdelilnikov) ter ustreznim seštevanjem lahko npr. ugotovilo kakšni zneski sestavljajo glavnico, pa tudi, da je na tak način ugotovljen del glavnice v višini 261,30 EUR sestavljen iz posameznih stroškov iz naslova službe vzdrževanja, čiščenja, tekočega vzdrževanja, upravljanja, čiščenja funkcionalnega zemljišča, hišnika itd. Enako velja tudi za nekatere druge relevantne podatke (npr. koliko v celotnem obdobju zahteva za vsak posamezen strošek mesečno in koliko skupaj(5)). Vendar pa glede na že dano pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve, to ni naloga sodišča, pač pa stranke. Tožeča stranka bi zato vsaj osnovne trditve v tej smeri morala dati in bi se na priloge, pa še to zgolj z njihovo natančno oznako (npr. priloga A312, str. 10), sklicevala zgolj v zvezi z njihovim natančnejšim substanciranjem.

21. Ne glede na to, da je bil zahtevek pravilno zavrnjen že zaradi zgoraj navedenih razlogov, pa se pa pritožbeno sodišče v večjem delu pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, ki omenja še druge pomanjkljivosti glede trditvene podlage. Tako sicer drži, da se večji del računov za opravljene storitve in dobave nanaša zgolj na sporni objekt (to je razvidno iz računov) in ne na celo sosesko, vendar pa je, na kar je opozorilo tudi prvo sodišče, kljub ugovorom tožene stranke, izostala trditvena podlaga o načinu (in podlagi) za delitev posameznega stroška na vhode oziroma naslove v tem objektu. Med prilogami pa se nahajajo tudi računi, ki jih je izdala tožnica sama (eden takšnih je račun za opravljena receptorska dela - priloga A 275, ali račun za varovanje - priloga A271) in ne izvajalec storitve. Ker trditev ni, ni jasno, zakaj in na kakšni podlagi je tožnica račun izdala in tudi ni mogoče izključiti možnosti, da je tožnica osnovni račun izvajalca, ki se je nanašal na celo sosesko, plačala in nato sama izdala (svoj) račun za posamezne dele. V kolikor je bilo temu tako, manjkajo trditve o tem, kako in na kakšni podlagi je tožnica delila skupni strošek (ključ delitve) na ravni soseske. Ker je tožena stranka trdila, da so bile opravljene storitve in dobave zanjo nekoristne in da je sporno, če se sploh nanašajo na sporni objekt oziroma dele, ki jih ima sama v lasti, bi tožeča stranka tudi v tej smeri bila dolžna dopolniti trditveno podlago in podrobneje pojasniti posamezne obračunane postavke. To še posebej velja tudi za strošek tekočega vzdrževanja, ki je bil mesečno obračunan večkrat in mu je toženec še ugovarjal, na kar opozarja tudi prvo sodišče. 22. Na odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje na dve zadevi tega sodišča(6), v katerih je bilo tako v pogledu veljavnosti pogodbe o upravljanju kot glede presoje sklepčnosti zavzeto drugačno stališče. Upoštevati je potrebno, da je večinsko stališče drugačno(7), poleg tega pa zadeve glede vprašanja sklepčnosti tudi niso povsem primerljive, saj tožnica ni v vseh ponudila enake trditvene podlage.

23. Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je bilo pritožbo potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje.

24. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni in je zato odločilo, da te stroške tudi tožena stranka nosi sama.

(1) Takšna je na primer pogodba z B. K. z dne 16. 10. 1996 (A753), M. Z. z dne 16. 10. 1996 ( A754), F. d.o.o z dne 22. 10. 1996 ( A756), K. d.d z dne 9. 8. 1996 (A765) in druge.

(2) Tožeča stranka v pritožbi celo sama priznava, da je delež I. d.d. na objektu v času sklepanja pogodbe, znašal 20,149 %.

(3) I Cpg 1122/2008

(4) Ker se vtoževani stroški v konkretnem primeru ne nanašajo na stanovanje, določil Stanovanjskega zakona ni mogoče uporabiti.

(5) To je lahko pomembno zaradi različne pravne podlage s katerim se deli zahtevka utemeljujejo.

(6) Gre za sodbi VSL I Cpg 111/2011 in I Cpg 1452/2010. Zoper obe odločitvi je bila s strani VS RS dopuščena revizija o kateri še ni odločeno (sklepa III DoR 58/2011 in III DoR 58/2011).

(7) Primerjaj odločitve v zadevah VSL II Cp 952/2011, II Cp 1252/2011 in II Cp 2443/2011 med istima strankama in odločitve v zadevah I Cpg 265/2009, I Cpg 729/2007, I Cpg 563/2011, I Cpg 39/2004, I Cpg 153/2007, I Cpg 306/2010, I Cpg 508/2010, I Cpg 1063/2008 in I Cpg 472/2011 med tožečo stranko in dvema drugima etažnima lastnikoma v isti soseski.