Jedro

Tožnica ni živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim in ji tako po pokojnem ne pripada dedna pravica po določbi drugega odstavka 10. člena ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem I. K. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.489,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Osrednji pritožbeni ugovor je, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da tožnica s sedaj že pokojnim I. K. (nadalje pokojni) ni živela v zunajzakonski življenjski skupnosti, kot jo opredeljuje določba 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pri taki presoji prvostopno sodišče nima prav, da začasno prebivališče tožnice na naslovu pokojnega samo po sebi izkazuje, da med navedenim ni obstajala zunajzakonska skupnost. Stalno oziroma začasno prebivališče ni odločilno za presojo, ker je bistvena za presojo ugotovitev ali sta tožnica in pokojni živela skupaj kot mož in žena. Na podlagi okoliščine, da je tožnica na naslovu pokojnega imela le začasno bivališče ni mogoče zaključiti, da med tožnico in pokojnim ni obstajala zunajzakonska življenjska skupnost. Nasprotno, tožnica je dejansko živela skupaj s pokojnim, kjer je imela prijavljeno začasno prebivališče. Da sta tožnica in pokojni skupaj živela kot zunajzakonska partnerja je razvidno tudi iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med tožnico in pokojnim dne 29. 12. 2009. V navedeni pogodbi je tudi po volji pokojnega posebej zapisano da sta tožnica in pokojni zunajzakonska partnerja in kot taka sklepata pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Da sta pokojni in tožnica živela v navedeni skupnosti pa izhaja tudi iz izpovedb prič M.P. in H.M., ki sta že v postopku za priznanje vdovske pokojnine tožnici po pokojnem povedali, da sta tožnica in pokojni živela kot mož in žena. Izpovedbe prič A.P. in K.R. pa je prvostopno sodišče povzelo enostransko, in sicer samo v tistem delu, ki gre v korist odločitvi prvostopnega sodišča. Celotna izpovedba navedenih prič namreč ne izključuje, da sta tožnica in pokojni živela skupaj kot mož in žena. Sicer pa izpovedbe navedenih prič tudi niso verodostojne, ker priči pri lastnih izpovedbah prihajata v nasprotja. Res je, da je pritožnica v postopku pred CSD Ptuj navedla, da je samska oseba. To je pred navedenim organom lažno navedla iz razloga, da bi pridobila socialne pravice. Tudi dejstvo, da je bila tožnica pooblaščena na bančni knjižici pokojnega, izkazuje ekonomsko skupnost med tožnico in pokojnim. V zdravstveni dokumentaciji za pokojnega pa ni zaradi preračunljivosti vpisovala zraven svojega imena „zunajzakonska partnerica“, temveč je to zapisala zato, da je bila lahko obveščena o zdravju sedaj že pokojnega I.K. Zraven tega je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič, katere je predlagala tožeča stranka, in sicer P.B., V.B., A.B., S.Ž. in notarke J.Š. Tudi izvedba navedenih dokazov bi potrdila zatrjevanje tožeče stranke, da je tožnica s tožencem živela v zunajzakonski življenjski skupnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo, v katerem oporeka zatrjevanjem pritožbe, zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica uveljavlja ugotovitev, da je zakonita dedinja po pokojnem, ker sta s pokojnim živela v zunajzakonski življenjski skupnosti. Tožnica zatrjuje, da sta se s pokojnikom pričela družiti 7. 7. 2007, k njemu pa se je preselila 1. 12. 2008 in tam sta kot mož in žena živela vse do smrti pokojnega. Tudi ni sporno, da je pokojni že takrat bil težko bolan (obolel je za limfno tuberkulozo, ki je prešla v krvnega raka), in da je umrl dne 6. 8. 2011. Pokojni in tožnica sta dne 29. 12. 2009 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je tožnica vknjižena kot lastnica do 1/2 pokojnikove nepremičnine parc. št. 182/2 k.o. B. 6. Na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) po zapustniku kot zakoniti dedič dedujeta tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Zunajzakonska skupnosti po citirani določbi je izenačena z zunajzakonsko skupnostjo, kot jo opredeljuje določba 12. člena (1) ZZZDR. Izhajajoč iz citiranih materialnopravnih določb mora biti zunajzakonska življenjska skupnost po vsebini enaka življenjski skupnosti, kot obstaja med zakoncema. Navzven jo opredeljuje skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost. Med partnerjema zunajzakonske skupnosti pa mora biti takšno notranje razmerje, ki jo opredeljuje kot moža in ženo. Med njima mora biti tudi duhovna, čustvena, moralna in intimni povezanost. 7. Pritožba ima prav, da okoliščina, ali je imela tožnica na naslovu pokojnega stalno ali začasno prebivališče, ni odločilna za presojo zunajzakonske življenjske skupnosti. Bistveno je, ali sta toženka in pokojni živela skupaj kot mož in žena. Prvostopno sodišče pa v danem primeru ni zgolj iz navedene okoliščine (tožnica je imela pri pokojnem prijavljeno le začasno prebivališče) presodilo, da med tožnico in pokojnim ni obstajala zunajzakonska življenjska skupnost. Navedeno okoliščino je obravnavalo le kot eno izmed okoliščin, na podlagi katerih je sprejelo presojo, da med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska življenjska skupnost. Pri presoji, da med tožnico in pokojnim ni obstajala zunajzakonska življenjska skupnost je kot ključen dokaz upoštevalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju med zunajzakonskima partnerjema v notarskem zapisu z dne 29. 12. 2009 (priloga A3) ter izpovedbi prič A.P. in K.R., soseda pokojnega. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče na podlagi navedenih dokazov pravilno presodilo, da med tožnico in pokojnim ni obstajala življenjska skupnost, temveč je tožnica pokojnemu kot hudemu bolniku (pokojnik je že v času preselitve tožnice v njegovo hišo bolehal za obliko krvnega raka) nudila le potrebno nego, postrežbo in oskrbo, kot je tudi zapisano v točki 5 in 6 pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pri taki presoji je prvostopno sodišče tudi pravilno presodilo, da že navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju med zunajzakonskima partnerjema, ne izkazuje zunajzakonske skupnosti tožnice in pokojnega in to kljub dejstvu, da jo je podpisal pokojni, in da je že v naslovu pogodbe zapis „med zunajzakonskima partnerjema“ ter da je isti termin uporabljen v točki 3. in v točki 8., kjer celo priči P.M. in M.H. potrjujeta zunajzakonsko skupnost tožnice in pokojnega. Iz same vsebine in namena pogodbe namreč izhaja, da se je tožnica pokojnemu zavezala nuditi vso potrebno nego, postrežbo in oskrbo, ga voziti k zdravniku, poskrbeti za zdravila, čistiti stanovanjske prostore, pranje osebnega in posteljnega perila, skratka mu nuditi vso nego, ki jo preživljanec potrebuje za dostojno življenje. V odmeno za navedeno pa je pokojni dovolil, da se pri njegovi nepremičnini parc. št. 182/2 k.o. B. po njegovi smrti vknjiži lastninska pravica do 1/2 na tožnico. Navedena pogodba tako predstavlja odplačen praven posel in ravno odplačnost pravnega posla kaže na to, da je bila tožnica plačana skrbnica in negovalka pokojnega, ne pa njegova partnerica. Da je temu tako pa pritrjujeta že navedeni priči A.P. in K.R., ki razmerja med tožnico in pokojnim nista jemala kot razmerja med možem in ženo, pri čemer sta oba tudi povedala, da je tožnica živela v zgornjem nadstropju pokojnikove hiše, pokojnik pa v spodnjih prostorih. Tak zaključek pa v obravnavanem primeru potrjuje tudi okoliščina, da je tožnica na naslovu pokojnega imela prijavljeno le začasno prebivališče, ker med pokojnikom in tožnico ni bilo namena ustvariti skupnega doma. Tožnica je prišla živet k pokojnemu zaradi nege in oskrbe v posledici tožnikove bolezni in starosti. Pri taki presoji pa prvostopno sodišče tudi ni bilo obremenjeno s starostno razliko med tožnico in pokojnim, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča izkustveno ni sprejemljivo, da bi 48-letna tožnica prišla kot žena živet k 79-letnemu moškemu, ki je bil težko (neozdravljivo) bolan. Nasprotno, izkustveno je sprejemljivejše, da je pokojni povabil tožnico k sebi, da ga v starosti in bolezni neguje ter ji navedeno pomoč odplačal tako, da ji je izročil polovico nepremičnine (stanovanjske hiše), v kateri je živel. 8. Res je, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa podpisal pokojni kot preživljanec. Da pa je s podpisom pogodbe potrdil voljo o obstoju zunajzakonske življenjske skupnosti s tožnico, so neutemeljena izvajanja pritožbe že iz razlogov pod točko 7 te sodbe. Sicer pa je namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenos premoženja na preživljalca zaradi preživljanja preživljanca, ne pa ugotovitvi obstoja zunajzakonske skupnosti v že navedeni pogodbi. Dogovorjeno preživljanje pa bi bilo v primeru obstoja zunajzakonske skupnosti (ta je izenačena z zakonsko zvezo) nesmiselno, ker sta si po določbi 44. člena ZZZDR zakonca (zunajzakonska partnerja) dolžna pomagati ravno v taki obliki, kot je zapisano v navedeni pogodbi in to neodplačno. Ravno odplačnost navedene pogodbe pa ovrže zatrjevanja pritožbe, da zapisi v navedeni pogodbi o zunajzakonski skupnosti med pogodbenima strankama ter podpis pokojnega pod pogodbo izkazuje obstoj zunajzakonske skupnosti med pokojnim in tožnico. Odplačnost navedene pogodbe (ta je v zemljiški knjigi že realizirana) izkazuje ravno nasprotno, in sicer, da tožnica ni bila zunajzakonska partnerica pokojnega, temveč le oseba, ki je za plačilo negovala in skrbela za sedaj že pokojnega I.K. 9. Navedene odločitve prvostopnega sodišča tudi ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja s sklicevanjem na izpovedbe prič M.P. in H.M., ker sta navedeni priči že v navedenem notarskem zapisu potrdili obstoj zunajzakonske skupnosti, kar pa ni smiselno, glede na že navedeno odplačnost pravnega posla. Enako sta storili v postopku za pridobitev tožničine vdovske pokojnine po pokojnem, kjer sta celo prirejali izjave potrebam postopka. Prvostopno sodišče tako pravilno (upoštevaje dokaze, na podlagi katerih je presodilo, da ne obstaja zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim) ni sprejelo izpovedbe navedenih prič v smeri, da je med tožnici in pokojnim obstajala zunajzakonska življenjska skupnost. 10. Pritrditi je tudi prvostopnemu sodišču, da je tožnica terminologijo zunajzakonskih partnerjev tako v pogodbi o dosmrtnem preživljanju kot v zdravstveni dokumentaciji (priloge A27, A29, A32, A33, A35, A36, A37 in A38), kjer je na večih mestih navedena kot partnerka (uporablja se celo izraz zunajzakonska skupnost, priloga A36, A38) prirejala za lastne premoženjske potrebe (vdovska pokojnina, dedovanje po pokojnem), ker se je pri pridobitvi pravice do denarne socialne pomoči pri CSD Ptuj (to je uveljavljala v času, ko je pokojni še živel in ko je bila že sklenjena navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju) izkazovala kot samska. V evidenci prejemnikov denarne socialne pomoči je tako bila v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 vodena kot samska oseba. Tudi takšno postopanje tožnice kaže na špekulativen namen tožnice pri prikazovanju, da je bila zunajzakonska partnerica pokojnega.

11. Prvostopno sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranka za zaslišanje prič P.B., V.B., A.B. in S.Ž., ker je že na podlagi izvedenih dokazov imelo zadostne podlage za presojo v predmetni zadevi. Dokaz s pričo - notarko J.Š. (ta je pripravila pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa) pa je prvostopno sodišče izvedlo s prečitanjem njene pisne izjave, v kateri je navedla, da je pogodbo sestavila po naročilu in želji pogodbenih strank. To pa pomeni, da sama vsebina razmerja med tožnico in pokojnim notarki ni bila znana. Tako prvostopnemu sodišču tudi ni očitati po pritožbi zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

12. Skratka, pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni presoji prvostopnega sodišča, da med tožnico in pokojnim ni obstajala zunajzakonska življenjska skupnost, temveč je tožnica le prebivala pri pokojnem z namenom njegove nege in oskrbe v bolezni in starosti. Za navedeno oskrbo pa je dobila tudi poplačilo, in sicer je pridobila v last 1/2 pokojnikove nepremičnine na podlagi že navedene pogodbe. Nasprotna pritožbena izvajanja, da sta tožnica in pokojni živela v zunajzakonski življenjski skupnosti, so neutemeljena.

13. Tožnica ni živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim in ji tako po pokojnem ne pripada dedna pravica po določbi drugega odstavka 10. člena ZD.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni odločilno prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1) : 12. člen ZZZDR določa v prvem odstavku: Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo.