Jedro

Če toženec z odločbo napačno odloči, lahko tožnik napačno ugotovljena oziroma neugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom. Tožnik razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero mu je bila priznana pravica do pokojnine, o izplačilu akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ... z dne 20. 1. 2023 in sklep toženca št. zadeve: ... z dne 18. 10. 2022 ter da se zadeva vrne tožencu, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe po vsebini odloči o tožnikovi zahtevi z dne 11. 7. 2022. 2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Delovno in socialno sodišče je v izreku sodbe Ps 491/1998 z dne 17. 11. 1998, ki se nanaša na uskladitev akontacije nejasno oblikovalo izrek, kjer je od izplačevanja preskočilo na usklajevanje akontacije. To je nepravilno. Uskladitev akontacij in pokojnin, ki velja od prvega dne v mesecu opravlja toženec. Toženec je ravnal protizakonito, saj bi moral uskladitev izvršiti januarja 1992 za 20 % in ne od 1. 2. 1992. Ker tega ni storil je tožniku nastala škoda v višini 20 % akontacije, za kar so bili zmanjšani vsi naslednji mesečni zneski akontacij do plačila. Kot predmet spora je napačno opredeljeno izplačilo akontacije v višjem znesku. Odločanje zavoda in sojenje Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani po vprašanju uskladitve akontacij ni bilo korektno, še manj pa zakonito. Tožnik ne zahteva prevedbe akontacij v pokojnino, saj je bila z odločbo z dne 20. 10. 2000 pokojnina odmerjena na novo, pri čemer je toženec napačno uporabil 1. in 2. odstavek 7. člena ZPIZVZ. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Toženec v odločbi o prevedbi ni izjavil, da bo plačal vse zapadle zneske pokojnine od 1. 10. 1998 do plačila. Vprašanje je, ali se lahko prizna in izplača zapadle zneske pokojnine za 25 mesecev za nazaj. Ne more biti uporabljiva določba 1. odstavka 172. člena ZPIZ-1, saj sam ni povzročil okoliščin, zaradi katerih mu prispeli zneski pokojnine niso mogli biti izplačani v obdobju od 1. 10. 1998 do 16. 1. 2000. Z izdano odločbo o prevedbi je dejansko anulirana sodba Ps 491/1998. Ker sodišče ni priznalo pravice do plačila odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti, je kršilo določbe materialnega prava 1. in 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1, 1. odstavek 378. člena oziroma 1. odstavek 390. člena ZPIZ-1 in 1. odstavek 391. člena ZPIZ-1. Vse odločbe v izpodbijani sodbi DSS imajo pravno podlago na kršenih določbah materialnega prava, zato niso pravilne in zakonite.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče je v 8. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da gre pri zahtevi tožnika z dne 11. 7. 2022 za isto upravno zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno1 in da se od izdaje te dokončne in pravnomočne odločbe toženca relevantno dejansko stanje v zadevi ni spremenilo, niti se ni spremenila pravna podlaga2. 6. Če toženec z odločbo napačno odloči, lahko tožnik napačno ugotovljena oziroma neugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze3 uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom. Tožnik, razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe4, s katero mu je bila priznana pravica do pokojnine, o izplačilu akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.5 Ob ugotovljenem izpolnjenem zakonskem dejanskem stanu iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, je pravilna izpodbijana odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

7. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo, ni dopustna obravnava tožnikove tožbe po vsebini.

8. Preostala pritožbena izvajanja v smeri, da toženec nekaj skriva in izplačila zakonskih zamudnih obresti na mesečne zneske akontacije za čas od 1. 1. 1992 do 7. 4. 2000 ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, zato se pritožbeno sodišče do njih vsebinsko ni dolžno opredeljevati.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Prvostopenjski organ toženca je tožnikovo zahtevo z dne 11. 7. 2022 zavrgel, ker je bilo o zahtevku na podlagi enakega dejanskega stanja že odločeno z odločbo toženca z dne 28. 4. 2017 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 1. 2. 2017 (ki sta potrjeni s sodbo VDSS Psp 47/2018 z 19. 4. 2018 v zvezi s sodbo in sklepom naslovnega sodišča V Ps 1044/2017). 2 V skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP pristojni organ toženca najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranki z odločbo priznala kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako velja tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katere se zahtevek opira, ni spremenilo. 3 Nova z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajale v času prvotnega odločanja. 4 Na podlagi tožnikove zahteve z dne 14. 1. 2017. 5 Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah (VII Ips 147/2010, VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012) zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti ne predstavlja le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma o obveznosti materialnega prava.