Jedro

V času odločanja v prvem postopku je veljal še ZDSS, ki je v 23. členu določal, da sodišče ni vezano na zahtevek delavca. To pomeni, da je sodišče v delovnem sporu lahko dokončen sklep delodajalca tudi samo spremenilo, čeprav je delavec zahteval njegovo razveljavitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 108/2002-14 z dne 17.6.2003 delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika in izpodbijane sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, spremenilo tako, da je:- "odpravilo" drugostopni sklep tožene stranke (o zavrnitvi ugovora), - samo odločilo o prvostopnem sklepu tožene stranke in ga spremenilo tako, da gre za sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot trajno presežnega delavca, zaradi česar je spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja, - razveljavilo sklep tožene stranke o priznanju odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in – ugodilo zahtevku za ugotovitev, da tožniku 17.11.2002 delovno razmerje ni prenehalo ter reintegracijskemu in denarnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1333/2003-2 z dne 8.7.2004 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožnika pa je sodišče druge stopnje štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Navedlo je, da je z izrekom prvostopne sodbe le delno ugodeno tožbenemu zahtevku, ni pa navedeno, kako je odločeno o preostalem delu zahtevka.

Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo opr. št. 108/2002-38 z dne 12.1.2005, ki se nanaša na to revizijo, razsodilo, da se kar zahteva tožnik več, to je razveljavitev 1. in 2. točke sklepa tožene stranke z dne 28.8.2002, zavrne. Ugotovilo je sicer, da je sklep v točki 2 nezakonit. Toda ker je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno, da tožniku preneha delovno razmerje po poteku 6-tih mesecev po dokončnosti sklepa, je bilo sodišče na tako pravnomočno sodbo vezano. O zahtevku za odločitev o pravici do odpravnine tožniku kot trajno presežnemu delavcu sodišče ni odločilo, ker tak zahtevek sploh ni bil postavljen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo opr. št. Pdp 287/2005-5 z dne 15.12.2005 pritožbo tožnika glede točke 1. sklepa tožene stranke zavrnilo, glede točke 2. pa je pritožbi ugodilo in prvostopno dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je sklep tožene stranke v tem delu razveljavilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrglo kot nedovoljeno. Navedlo je, da se pravnomočnost ugodilnega dela sodbe opr. št. 108/2002-14 z dne 17.6.2003 ne razteza na del tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče spremenilo sklep o prenehanju delovnega razmerja in odpravilo nepravilno sprejeto odločitev o pritožbi, pritožbeno sodišče pa je tako sodbo potrdilo. S tem je sodba postala pravnomočna. Prvostopno sodišče ni odločilo le o odpravnini, ki naj bi šla tožniku. To je zahteval tožnik v 2. točki svoje pritožbe, zato bi se dopolnilna sodba lahko nanašala le na ta del. Toženi stranki ni jasno, na kateri del tožbenega zahtevka se po izpodbijani sodbi pravnomočnost ne razteza, če je sodišče s pravnomočno sodbo že odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in temu ustrezno spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka ne navaja izrecno nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP lahko revizijski razlog. Smiselno pa iz njenih navedb izhaja, da naj bi bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti iz razloga po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP le, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda. Iz drugih dveh razlogov, navedenih v tej točki, je torej revizijo dovoljeno vložiti. Toda odločitev o tem, ali gre za to bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je mogoča šele po ugotovitvi, o čem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo z dne 17.6.2003 in o čem z dopolnilno sodbo, ki je predmet revizije.

Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka ne obrazloži. Vendar na to pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti, pri čemer je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

Sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 28.8.2002 (priloga A1) je bil izdan na podlagi 12. člena Pogodbe o zaposlitvi (priloga A3). Po razrešitvi kot vodje tehničnega sektorja, mu tožena stranka ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta. Že v pravnomočni sodbi opr. št. Pd 108/2002-14 z dne 17.6.2003 (potrjeni s sodbo opr. št. Pdp 1333/2002-20 z dne 8.7.2004) je bilo navedeno, da tožniku zaradi razrešitve ni moglo prenehati delovno razmerje (sklenjeno za nedoločen čas): tožena stranka bi ga morala razporediti na ustrezno delovno mesto ali pa ga obravnavati kot presežnega delavca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan kot presežnemu delavcu, zato bi mu morale biti zagotovljene tudi pravice, ki gredo po zakonu tem delavcem, zaradi česar napadenega sklepa ni razveljavilo, temveč ga je v tem delu le spremenilo glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke ni izrecno zavrnilo v izreku, to je navedlo le v obrazložitvi (stran 4 sodbe opr. št. Pd 108/2002-14 z dne 17.6.2003). Obrazložitve o zavrnitvi 3. točke sklepa tožene stranke z dne 28.8.2002 (o izplačilu 6-tih povprečnih plač) navedena sodba nima.

Zoper tako odločitev sta se pritožili obe stranki. Tožnik se je pritožil iz dveh razlogov. Najprej zato, ker tožena stranka v postopku za prenehanje delovnega razmerja z njim ni ravnala kot s presežnim delavcem, čeprav bi morala. Sodišče bi po navedbah tožnika moralo prvostopenjski sklep tožene stranke razveljaviti (torej a contrario ne spremeniti). Kot drugo pa se pritožuje zoper odločitev o točki 3. prvostopenjskega sklepa tožene stranke: tožniku naj bi šla tako odpravnina kot presežnemu delavcu kot tudi odpravnina zaradi razrešitve. Tako pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, čeprav iz obrazložitve sodbe opr. št. Pdp 1333/2003-2 z dne 8.7.2004 izhaja, kot da gre za razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Pri tem pa sodišče ni upoštevalo določb 327. člena ZPP. Ker zoper to sodbo nobena od strank ni vložila revizije, je bila pravnomočna odločitev taka kot je.

Predmet revizije je le pravnomočna odločitev o spremembi dopolnilne sodbe, torej odločitev o razveljavitvi sklepa tožene stranke št. 4815/02 z dne 28.8.2002 v točki 2. O tem sicer po presoji revizijskega sodišča dejansko obstajata dve pravnomočni sodbi. Po sodbi opr. št. Pd 108/2002-14 z dne 17.6.2003 je tožena stranka tožniku upravičeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja: delovno mesto vodje tehničnega sektorja je ukinila in ker tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta, je njegovo delo postalo trajno nepotrebno. Po dopolnilni sodbi opr. št. Pd 108/2002-38 z dne 12.1.2005 pa je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, ker ni bil izveden predpisan postopek: ni bil sprejet program razreševanja trajno presežnih delavcev, ni bila upoštevana določba 17. člena SKPGD o primerljivih delavcih in niso bila spoštovana merila za ohranitev zaposlitve. V obeh primerih gre za odločitev o tem, ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu.

V svoji pritožbi zoper dopolnilno sodbo je tožnik navajal, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove vloge z dne 2.7.2003, ki jo je sodišče druge stopnje štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V tej vlogi pa je tožnik navedel le, da ga tožena stranka ni obravnavala kot presežnega delavca, čeprav bi ga morala, kot nezakonito pa navaja le ugotovitev, da tožena stranka zanj nima ustreznega dela (odločitev oziroma neodločitev o odpravnini ni predmet revizijskega postopka). V času odločanja v prvem postopku je (še) veljal Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS), ki je v 23. členu določal, da sodišče ni vezano na zahtevek delavca. To pomeni, da je sodišče v delovnem sporu lahko dokončen sklep delodajalca tudi samo spremenilo, čeprav je delavec zahteval njegovo razveljavitev. V obravnavani zadevi je sodišče tako tudi odločilo. Presodilo je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zakonito, vendar ne zaradi razrešitve, temveč kot presežnemu delavcu. Zato sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja ni razveljavilo, spremenilo je datum prenehanja delovnega razmerja glede na to, da ima delavec v takem primeru pravico do šest mesečnega odpovednega roka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja kot presežnemu delavcu nepravilno (in nepotrebno) štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, namesto da bi jo obravnavalo kot pritožbo. S takim postopanjem je "razdružilo" odločanje o zahtevku, ki ga je mogoče obravnavati le skupaj. Ker pa je ob tem potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o spremembi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je dejansko naložilo sodišču prve stopnje, da z dopolnilno sodbo odloči o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je z dopolnilno sodbo zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.8.2002 zavrnilo zato, ker je bilo stvar že pravnomočno razsojena (zavrnitev zahtevka za razveljavitev 1. točke izreka navedenega sklepa ni predmet revizije). Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.