Jedro

Tožnik, ki ga je zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, okoliščine, da je ugotovitveno tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 nepravilno vložil skupaj z izpodbojno tožbo, ne more uspešno uveljavljati kot razloga, ki bi utemeljeval pravočasnost ponovno vložene in v tej zadevi obravnavane tožbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi, ki jo vlaga na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), predlaga ugotovitev, da mu je toženka s protipravnim odvzemom prostosti, ki je (brez odločbe) trajal od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022, posegla v pravici iz 19. in 32. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava).

2. Po tem, ko tožnik opiše svojo pot iz Islamske republike Afganistan, pojasni, da je bil po ilegalnem prečkanju slovenske meje 19. 1. 2022 ob 00.10 uri prijet s strani policistov Policijske postaje Lendava (v nadaljevanju: PP Lendava). Ker ni imel osebnih dokumentov, je bil najprej odpeljan na PP Lendava, po končani obravnavi pa so ga nastanili v zaprtem delu Azilnega doma v Ljubljani, kjer je ostal petnajst dni. Tožnik je bil šele 3. 2. 2022 premeščen v Center za tujce v Postojni (v nadaljevanju: Center za tujce), ko mu je bil tudi ustno naznanjen sklep o omejitvi gibanja. Pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja (sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-353/2022/5 (1222-12)) je bil nato izdan 4. 2. 2022 (v nadaljevanju: sklep z dne 4. 2. 2022) in tožniku vročen šele 10. 2. 2022. Iz obrazložitve sklepa z dne 4. 2. 2022 izhaja, da je toženka tožnika pridržala na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Dublinsko uredbo. Zoper sklep z dne 4. 2. 2022 je tožnik vložil tožbo, ki jo je to sodišče s sodbo, št. I U 180/2022-18 z dne 16. 2. 2022, zavrnilo. Kot še pojasni tožnik, je v tožbi zoper sklep z dne 4. 2. 2022 pod II) točko uveljavljal (tudi) zahtevek zaradi sodnega varstva glede omejitve gibanja oziroma odvzema prostosti v obdobju od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022, vendar je ta zahtevek na glavni obravnavi dne 16. 2. 2022 umaknil. 3. Tožnik v nadaljevanju poudarja, da mu je bila prostost v času od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022 odvzeta nezakonito. Navedeno argumentira s sklicevanjem na drugi odstavek 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), po določbi katerega sme pridržanje trajati le nujno potreben čas, vendar največ 12 ur, pridržanje iz 4. alineje istega odstavka (če je treba osebo izročiti tujim varnostnim organom) pa največ 48 ur. To pomeni, da bi moralo tožnikovo pridržanje trajati najdlje do 21. 1. 20221 do 00.10 ure, dejansko pa je trajalo od tožnikovega prijetja s strani policistov PP Lendava do dneva vložitve tožbe oziroma še vedno traja. Ukrep pridržanja na območju azilnega doma je sicer manj prisilen od pridržanja v Centru za tujce, a še vedno pomeni odvzem prostosti. Tožniku je bila omejitev gibanja izrečena šele 3. 2. 2022 ob 12.50 uri, zaradi česar je bil pozneje tudi odpeljan v Center za tujce. Kaj je bila zakonska podlaga za pridržanje v Azilnem domu v Ljubljani od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022, pa tožniku ni znano, zato predlaga, da se naslovno sodišče: prvič, opredeli do vprašanja, ali opisano pridržanje pomeni poseg v tožnikovo omejitev gibanja in osebno svobodo; drugič, na kakšni zakonski podlagi je takšno pridržanje utemeljeno; in končno, kakšno sodno varstvo je tožniku v takšnem primeru zagotovljeno.

4. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je bilo v času, ko je bila tožniku odvzeta prostost, v sprejemnici Azilnega doma v Ljubljani in izpostavi Azilnega doma v Logatcu več kot dvesto oseb, ki so podale namero zaprositi za mednarodno zaščito. V skladu z določbo 48. člena ZMZ-1 je določena prednostna obravnava prošenj v primeru ranljivih oseb, mladoletnikov brez spremstva in družin z majhnimi otroki. V nadaljevanju je toženka pojasnila še, da je bila na oddelku, kjer je bil nastanjen tožnik, potrjena okužba s Covid-19, zato je moral celoten oddelek v karanteno. Na podlagi vsega navedenega je tožnik lahko podal svojo prošnjo šele 3. 2. 2022, ko mu je bil tudi ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

6. V skladu z 28. členom ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek). Določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1, vendar pa je v prvem odstavku 23. člena ZUS-1 izrecno določeno, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To kaže, da je treba omenjeni 30-dnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1.2 Po določbi prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je s tožbo v upravnem sporu dopustno uveljavljati več različnih zahtevkov, in sicer: odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba); ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi (ugotovitvena tožba); izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Kolikor je tožba vložena na podlagi 4. člena ZUS-1, lahko tožnik zahteva: odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta; ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika; prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). Tožnik je tisti, ki odloči, katero od naštetih možnosti zahtevka bo izbral in uporabil v upravnem sporu. Do odločitve sodišča ima možnost, da svojo tožbeno zahtevo tudi spremeni in prilagodi morebitnim drugačnih okoliščinam, kolikor ne zahteva več od tistega, kar je zahteval že v tožbi. Z eno tožbo lahko tožnik uveljavlja tudi več tožbenih zahtevkov, če vsi temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse pristojno isto sodišče (35. člen ZUS-1).

7. Sodišče ugotavlja (in med strankama ni sporno), da se je v tej zadevi obravnavano pridržanje tožnika zaključilo 3. 2. 2022, ko je bil tožniku ustno izrečen ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1), pisni odpravek sklepa (glej peti odstavek 84. člena ZMZ-1) pa mu je bil izdan 4. 2. 2022. Tožnik je zoper sklep iz prejšnjega stavka dne 14. 2. 2022 vložil tožbo, o kateri je Upravno sodišče RS odločilo s sodbo, št. I U 180/2022-18 z dne 16. 2. 2022. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik s tožbo z dne 14. 2. 2022, poleg tožbenega zahtevka, s katerim je predlagal odpravo sklepa z dne 4. 2. 2022, uveljavljal tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev kršitve ustavnih pravic iz 19. in 32. člena Ustave za čas od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022. Navedeni zahtevek je po opozorilu sodišča, da v tožbi postavljena zahtevka ne temeljita na isti dejanski in pravi podlagi, na glavni obravnavi dne 16. 2. 2022 umaknil, sodišče pa je zato postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev kršitev ustavnih pravic, s sklepom, I U 180/2022-18 z dne 16. 2. 2022, ustavilo. Tožnik je nato 14. 3. 2022 vložil novo tožbo po 4. členu ZUS-1, ki jo je tukajšnji oddelek sodišča prejel 17. 3. 2022. 8. Sodišče je o ugotovitvah iz predhodne točke te obrazložitve (da je tožbeni zahtevek na ugotovitev kršitve ustavnih pravic za čas od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022 tožnik uveljavljal že v tožbi z dne 14. 2. 2022, vendar ga je na glavni obravnavi 16. 2. 2022 umaknil ter 14. 3. 2022 vložil novo tožbo, ki je glede na vse navedeno po presoji sodišča prepozna) tožnika seznanilo z dopisom, št. III U 61/2022-10 z dne 9. 5. 2022, in mu dalo možnost, da se o tem izjavi v roku 8 dni. Tožnik je v dopisu z dne 16. 5. 2022 vztrajal pri vloženi tožbi. Ponovil je tožbene navedbe, da je bil v tožbi zoper sklep z dne 4. 2. 2022, ki jo je vložil 14. 2. 2022, pod II) točko postavljen tudi zahtevek zaradi kršitve ustavnih pravic, vendar je ta zahtevek (ker ni imel istega pravnega temelja kot zahtevek pod I) točko na glavni obravnavi 16. 2. 2022 umaknil in ponovno vložil kot samostojno tožbo.

9. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožnik v obravnavani zadevi vložil tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ne predstavlja spremembe izpodbojne tožbe z dne 14. 2. 2022 (v smislu, da gre za isto tožbo z modificiranim tožbenim zahtevkom), saj ne gre za isti predmet upravnega spora. Pri tem sodišče poudarja, da tožnik v dopisu z dne 16. 5. 2022 izrecno navaja, da je (njegova) tožba po 4. členu ZUS-1 nova tožba z novim predlogom oziroma zahtevkom. Kot je že bilo pojasnjeno v 5. točki te obrazložitve, je treba tudi tožbo po 4. členu ZUS-1 vložiti v roku 30 dni, kot to določa 28. člen ZUS-1. Kadar se taka tožba nanaša na posamično dejanje, kot to velja v obravnavanem primeru, prične rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je bilo tako posamično dejanje storjeno. Dejanje, za katero tožnik zatrjuje, da mu je poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine, je po navedbah tožnika trajalo od 21. 1. 2022 do 3. 2. 2022. Glede na navedeno, se je tožniku 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve ustavnih pravic iztekel v ponedeljek, 7. 3. 2022, tožba pa je bila vložena šele 14. 3. 2022 (saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko, kot je razvidno iz poštne nalepke na ovojnici, v kateri je poslal tožbo), torej po izteku 30-dnevnega z zakonom določenega roka za vložitev tožbe, ki ga ni mogoče podaljšati.

10. Tožnik sicer tožbo, vloženo 14. 3. 2022, smiselno opredeljuje kot nekakšno nadaljevanje postopka I U 180/2022, vendar navedeno stališče po presoji sodišča ni utemeljeno. Kot je sodišče že obrazložilo, je tožnik 14. 3. 2022 vložil novo tožbo, torej samostojno pravno sredstvo, pravočasnost katere sodišče presoja posebej in neodvisno od spora, ki se je vodil na podlagi izpodbojne tožbe. Pri tem sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016 zavzelo stališče, da celo laičnost tožbe v upravnem sporu ne pomeni okoliščine, ki bi terjala posebno ravnanje v razmerju do tožnika, saj ima ta vselej možnost, da si postavi pravno kvalificiranega pooblaščenca, pri čemer laičnost tožbe po presoji sodišča tudi ne vzpostavlja dolžnosti, da sodišče poziva stranko k postavljanju ustreznega tožbenega zahtevka. Tako po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) kot po ZUS-1, je namreč odločitev o tem, ali bo tožnik vložil tožbo, kakšne vrste tožbo bo vložil in kakšne zahtevke bo uveljavljal, v dispoziciji tožnika. Glede na vse navedeno, tožnik (ki ga je tudi že v zadevi I U 180/2022 zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja) okoliščine, da je ugotovitveno tožbo na podlagi 4. člen ZUS-1 nepravilno vložil skupaj z izpodbojno tožbo, ne more uspešno uveljavljati kot razloga, ki bi utemeljeval pravočasnost obravnavane tožbe.

11. Po navedenem je moralo sodišče tožbo kot prepozno zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 V tožbi tožnik sicer navaja datum 21. 2. 2022, vendar gre po presoji sodišča (glede na časovno zaporedje dogodkov in dejstvo, da je odvzem prostosti, ki ga tožnik očita toženki, trajal do 3. 2. 2022) za očitno tiskarsko napako, zato je sodišče štelo, da je pravi zapis datuma 21. 1. 2022. 2 Glej tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016 in I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015.