Jedro

Pri odločanju o oprostitvi plačila socialnovarstvenih storitev je treba najprej ugotoviti, ali je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva morebiti nekdo, ki se je zavezal z izvršljivim pravnim naslovom oziroma s pravnim poslom. V tem primeru se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršilnim pravnim naslovom ali pravnim poslom. V primeru, da na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Iz sklenjenega dednega dogovora za A.A. obstajajo določene obveznosti, ki se nanašajo tudi na oskrbo tako glede stanovanja, kakor v okviru starosti in bolezni, kar je mogoče ovrednotiti in upoštevati pri plačilu institucionalnega varstva. Tožena stranka ni pravilno presodila narave dednega dogovora, kot izvršilnega naslova za obveznost A.A. pri plačilu institucionalnega varstva, zato je njena odločitev nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2015 in št. ... z dne 18. 2. 2015 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.

Štelo je, da bi morala tožena stranka ovrednotiti obveznosti A.A. iz dednega dogovora D 190/97 z dne 8. 12. 1997 ter ugotoviti, kolikšen je njegov prispevek in posledično, če prispevek zavezanca po dednem dogovoru ne bi dosegel zneska oprostitve plačila upravičenke, bi prispevek ostalih zavezancev lahko določila v skladu z Zakonom o družinskih razmerjih in v razmerju z njihovo plačilno sposobnostjo.

2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da se A.A. ni zavezal upravičenki zagotoviti oskrbo na domu, zato tudi ni zavezanec za preživljanje B.B. na podlagi pravnega posla. Ker zaveza A.A. ne izhaja iz pravnega posla, je tožena stranka pravilno presojala plačilno sposobnost vseh treh otrok upravičenke B.B.. Meni, da iz sodnega spisa ne izhajajo dejstva, da je A.A. podedoval veliko kmetijo in premoženje, saj ni razvidno, kje naj bi bile podane te navedbe, prav tako pa je dokazna ocena v zvezi s tem povsem pavšalna in ni z ničemer utemeljena in v nasprotju z 8. členom ZPP tako glede presoja namena dednega dogovora in njegovih jasnih določil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 20. 4. 2015, s katerim se je zavrnila pritožba obeh tožečih strank zoper odločbo Centra za socialno delo C. z dne 18. 2. 2015. S slednjo je Center za socialno delo C. z odločbo z dne 18. 2. 2015 nadomestil svojo odločbo z dne 30. 12. 2014 in odločil, da znaša prispevek drugotožeče stranke glede plačila institucionalnega varstva za B.B. 259,53 EUR in prispevek prvotožeče stranke 212,31 EUR, A.A. pa je oproščen plačila storitve za institucionalno varstvo za B.B..

6. Spor v predmetni zadevi se nanaša predvsem na to, ali je tožena stranka v predsodnem postopku pravilno upoštevala sklenjen dedni dogovor, ko je A.A. oprostila plačila prispevka iz institucionalnega varstva.

7. Pravna podlaga za odločanje v predmetnem sporu je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami, ZSV), Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, Uredba) in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, ZUPJS). Pravno podlago je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da je potrebno pri odločanju o oprostitvi plačila socialnovarstvenih storitev najprej ugotoviti, ali je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva morebiti nekdo, ki se je zavezal z izvršljivim pravnim naslovom oziroma s pravnim poslom. V tem primeru se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršilnim pravnim naslovom ali pravnim poslom. V primeru, da na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 9. V predmetni zadevi je vprašanje, kdo od otrok B.B. (drugotožeča stranka, prvotožeča stranka in A.A.) je dolžan prispevati k njenemu institucionalnemu varstvu in v kolikšnem obsegu, in sicer za čas njenega bivanja v domu, to je od 21. 7. 2014 dalje do njene smrti dne 2. 10. 2014. 10. V predsodnem postopku je tožena stranka ugotovila, da je A.A. v celoti oproščen plačila storitve za upravičenko in da je prvo tožnica zavezana, da prispeva 212,31 EUR, drugo tožnik pa 259,53 EUR, glede na njune plačilne sposobnosti.

11. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da bi morala tožena stranka v predsodnem postopku upoštevati tudi dedni dogovor z dne 8. 12. 1997, na podlagi katerega je A.A. po umrlem očetu D.D. prevzel kmetijo in se kot prevzemnik kmetije zavezal svoji materi B.B., zapustnikovi vdovi nuditi dosmrtno brezplačno stanovanje v domači hiši E. 2, v obsegu kot sta jo uporabljala z zapustnikom ter souporabo vseh skupnih prostorov hiše, pritiklin hiše in gospodarskih poslopij, ravno tako pa tudi vrta in vseh nepremičnin, ki spadajo v kmetijo in ji v primeru starosti ali bolezni nuditi vso potrebno preskrbo zdravniške pomoči in zdravil (točka 7 alineja 1 in 2 dednega dogovora).

12. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka obveznosti iz dednega dogovora ovrednotiti glede obsega oskrbe in ko bi se ugotovilo, kolikšna je oskrba oziroma obveznost na podlagi katere je zavezan A.A., bi lahko tožena stranka ugotovila tako njegov prispevek, kakor morebiti prispevek prvo in drugo tožeče stranke. Gre za pravni posel oziroma za izvršilni naslov, na podlagi katerega je A.A. dolžan nuditi svoji materi določeno oskrbo, saj se dedni dogovor nanaša tako na pravico nudenja dosmrtnega brezplačnega stanovanja, ob souporabi vseh skupnih prostorov hiše, pritiklin hiše in gospodarskih poslopij skupaj z vrtom in ostalih nepremičnin, ki spadajo v kmetijo, kakor nuditi B.B. v primeru starosti ali bolezni vso potrebno preskrbo zdravniške pomoči in zdravil. V zvezi s tako sklenjenim dednim dogovorom prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da iz njega za A.A. obstajajo določene obveznosti, ki se nanašajo tudi na oskrbo tako glede stanovanja, kakor v okviru starosti in bolezni, kar je vsekakor mogoče ovrednotiti in upoštevati pri plačilu institucionalnega varstva. Navedeno je bistveno v predmetni zadevi.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ v svoji prvotni odločitvi v nekem obsegu navedeno tudi upošteval A.A. je tudi bil pripravljen pokriti stroške institucionalnega varstva, vendar ne naenkrat v celotnem znesku, temveč obročno.

14. Pri institucionalnem varstvu ne gre zgolj za oskrbo, temveč za različne storitve, ki se nudijo v okviru institucionalnega varstva in zajema cena institucionalnega varstva tudi stroške namestitve, to je stanovanja. Prav tako so z obveznim zdravstvenim zavarovanjem kriti le nekateri primeri storitev in to le v delnem obsegu (23. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), enako velja tudi za zdravila. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se A.A. s pravnim poslom ni zavezal za določeno oskrbo svoje mame, saj to iz dednega dogovora v 1. in 2. alineji 7. točke nedvoumno izhaja.

15. Ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe, da je sodišče podalo dokazno oceno pavšalno brez utemeljitve in v nasprotju z 8. členom ZPP in da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče šteje, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je pri tem spoštovalo tudi metodološko napotilo iz 8. člena ZPP, saj je listine, ki so bile presojane kot dokazi v tem sporu vestno in skrbno presodilo tako vsako posebej, kakor skupno. Pri tem ni ugotavljalo, ali je tožena stranka pravilno presoja plačilno sposobnost prvo in drugo tožeče stranke, temveč je ob presoji, da tožena stranka ni pravilno presodila narave dednega dogovora, kot izvršilnega naslova za obveznost A.A. pri plačilu institucionalnega varstva štelo, da je sprejeta odločitev glede prvo in drugo tožeče stranke že iz tega razloga nezakonita in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje s pravilnim napotilom, da najprej je potrebno odločiti glede obveznosti A.A., ki izhaja iz dednega dogovora, šele nato v preostanku pa ugotavljati obveznosti prvo in drugo tožeče stranke pri plačilu oskrbe v institucionalnem varstvu skladno z materialnopravno zakonodajo.

16. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.