Jedro

Kazenski zakon (KZ) ne določa posebnega roka za zastaranje, zato je upoštevati, da gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara v 10. letih od pravnomočnosti sodbe

Izrek

I. Pritožba obsojenega K.H. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 96. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrglo predlog obsojenca K.H. za obročno plačilo odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 1.475,00 EUR kot prepozen.

2. Proti temu sklepu je obsojenec podal pritožbo. V njej navaja razloge, zaradi katerih doslej ni plačal odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi in pritožbeno sodišče prosi, da ponovno prouči, ali je možno, da to odplača obročno, pri čemer predlaga, da bi jo plačal v 14 mesečnih obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve napadenega sklepa je bil obsojen K.H. s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 9/2009 z dne 2. 4. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 352/2009 z dne 20. 8. 2009 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (KZ) in sta mu bili izrečeni, kazen dve leti in pet mesecev zapora in 2.000,00 EUR denarne kazni, na podlagi 95. in 96. člena KZ pa mu je bil izrečen odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 1.475,00 EUR. Rok za plačilo odvzete premoženjske koristi v sodbi ni bil določen, iz podatkov kazenskega spisa pa je razvidno, da obsojenec protipravno pridobljene premoženjske koristi v navedenem znesku doslej ni povrnil. 5. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno ugotavlja, da bi bil obsojeni moral znesek, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi plačati najkasneje dve leti po pravnomočnosti sodbi, ki je postala pravnomočna 20. 8. 2009, torej do 20. 8. 2011. Določba drugega odstavka 96. člena KZ namreč dveletni rok določa kot skrajni rok za obročno plačilo premoženjske koristi v primeru, da sodišče tak način plačila dovoli. Obsojenec do dne 20. 8. 2011 ni podal predloga za obročno plačilo, temveč je to storil šele dne 4. 3. 2019, vsled česar je sodišče prve stopnje tak predlog kot prepozen z napadenim sklepom pravilno zavrglo.

6. Okoliščine, zaradi katerih obsojenec ni podal pravočasnega predloga za obročno plačilo protipravne premoženjske koristi, navedel pa jih je v predlogu in jih sedaj ponavlja v pritožbi (prestajanje kazni v zaporu, nezaposlenost, težave z zdravljenjem), bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, ko bi obsojenec podal predlog pravočasno. Njegov predlog je z napadenim sklepom zavržen iz razloga neizpolnitve procesnega pogoja, to je pravočasnosti podaje predloga. Vsled tega se sodišče prve stopnje ni moglo spuščati v presojo njegove vsebinske utemeljenosti, kar velja tudi za višje sodišče. 7. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz razloga, ker še ni nastopilo zastaranje odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki je naloženo v plačilo obsojencu. Kazenski zakon (KZ) ne določa posebnega roka za zastaranje, zato je upoštevati, da gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara v 10. letih od pravnomočnosti sodbe.1

8. Po obrazloženem, ker je torej napadeni sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

9. Ker je obsojenec nezaposlen in brez sredstev za preživljanje, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse (drugi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 55337/2011 z dne 5. 1. 2017.