Jedro

Tožeča stranka za nobenega od izpraznitvenih oziroma odpovednih razlogov (člen 58 in člen 60 ZSR) ni uspela dokazati potrebne dejanske podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju tretjič zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec izpraznil dvosobno stanovanje v Mariboru in ga praznega oseb in stvari izročil tožeči stranki.

Ugotovilo je, da so toženec in drugi uporabniki stanovanje uporabljali, da ga niso oddali v podnajem, da toženec nima drugje lastne prazne stanovanjske hiše in da mu tudi ni mogoče očitati, da po uveljavitvi novega zakona ni sklenil najemne pogodbe, saj je svoj pravni status skušal urediti tako, da bi postal lastnik stanovanja in zato vložil najprej nasprotno tožbo, kasneje pa posebno tožbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je vsem odločilnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, jih dodatno podkrepilo in še poudarilo, da tožeča stranka niti v pritožbi ne ugovarja ugotovitvi, da je vsaj toženčev sin kot uporabnik stanoval v spornem stanovanju.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne (pravilno bi bilo, da se mu ugodi) oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je z listinskimi dokazi dokazala, da so stanovanje uporabljali podnajemniki, toženec pa se je z vsemi družinskimi člani odselil v stanovanjsko hišo. Opozorila je na nasprotujoče izjave podnajemnikov, ki jim sodišče ne bi smelo verjeti. Telefonski priključek v stanovanjski hiši na toženčevo ime dokazuje njegovo bivanje v hiši. Pravdni postopek proti podnajemnikoma je bil neuspešen samo zato, ker sta se v teku pravde izselila. Sodišče je v celoti prezrlo trditve tožeče stranke, čeprav so bile potrjene z uradnimi zapisi in poročili. Iz te dokumentacije izhaja, da toženec z družino vsaj celo leto 1993 stanovanja ni uporabljal oziroma ga je dal v podnajem oziroma ga ni uporabljal že pred tem časom, kar izhaja iz poročila hišnega sveta z dne 4.11.1987, o čemer se sodišče ni izreklo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Tožeča stranka je v tožbi izpraznitveni zahtevek proti tožencu utemeljevala z razlogom iz prvega odstavka 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/85; v nadaljevanju: ZSR), po kateri je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje prenehalo, če so on in uporabniki nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot 6 mesecev niso več stanovali v njem. Dejansko podlago izpraznitvenega zahtevka je v postopku na prvi stopnji in delno tudi v postopku na drugi stopnji razširjala tako, da je še zatrjevala nadaljnji razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja iz iste zakonske določbe zaradi oddaje celega stanovanja podstanovalcem, nato razlog iz prvega odstavka 60. člena ZSR za odpoved stanovanjskega razmerja, ker naj bi toženec imel v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo in končno razlog iz 58. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), ker ni sklenil najemne pogodbe.

Za nobenega od izpraznitvenih oziroma odpovednih razlogov tožeča stranka ni uspela dokazati potrebne dejanske podlage. V zadnjem sojenju sta sodišči ugotovili, da so toženec, njegova žena in sin stanovanje uporabljali, da je kljub občasnim toženčevim odhodom k tašči v stanovanju ves čas stanovanjske potrebe zadovoljeval njegov sin, da stanovanje nikoli ni bilo v celoti oddano podstanovalcem, pač pa je le v eni sobi nekajkrat prespal prijatelj toženčevega sina, da toženec nima v lasti prazne stanovanjske hiše in da stanovanja tudi po novem zakonu ne uporablja nezakonito, saj je vložil tožbo za sklenitev kupne pogodbe. Ob takih dejanskih ugotovitvah sta bili odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke skladni s prej naštetimi materialnopravnimi določbami ZSR in SZ.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. V obravnavani zadevi tožeča stranka formalno opredeljuje, da vlaga revizijo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz prej, prav zaradi tega razloga natančneje povzetih revizijskih trditev pa izhaja, da tudi vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zato ni mogoče upoštevati revizijskih trditev, da je tožeča stranka dokazala neuporabo stanovanja in njegovo oddajo v podnajem. Četudi bi nekatere listine lahko kazale v zatrjevani smeri, jih na revizijski stopnji ni mogoče upoštevati. Kljub temu revizijsko sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo tudi trditve tožeče stranke v zvezi s temi listinami, jih vpogledalo in nato dokazno ocenilo. Njegovo dokazno oceno je pritožbeno sodišče potrdilo. Revizijska trditev, da naj se sodišče prve stopnje ne bi izreklo o poročilu z dne 4.11.1987, je v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje na koncu drugega odstavka na 4. strani sodbe.

Revizijsko sodišče je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da v postopku pred sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Ker je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo kot neutemeljeno.