Jedro

Če tožeča stranka tudi v primeru vnovičnega priklopa vode in elektrike na stadionu svoje dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, ker je stadion uničen, njenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Enako velja tudi, če je ekonomski interes tožeče stranke za varstvo posesti tako majhen, da ne ustreza več namenu, zaradi katerega je posest varovana, torej sankcioniranju in prepovedi samovoljnih posegov v posest tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 210,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko s tem, da je izklopila vodo in elektriko na stadionu, kakor tudi ustrezni restitucijski in prepovedni zahtevek. Glede na propad tožeče stranke v pravdi ji je naložilo povrnitev stroškov nasprotne stranke.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na izjavo tožeče stranke, ki jo je le-ta podala na naroku 24. 10. 2008, v kateri je pojasnila, da bi v primeru, da bi ji sedaj priklopili elektriko, lahko izvajala svoj trening v trim kabinetu, in sicer v istem obsegu kot prej. Meni, da v postopku nikdar ni podala izjave, ki bi utemeljevala zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kljub priklopu vode in elektrike na stadionu dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, ker je stadion uničen, oziroma bi v primeru ponovnega priklopa lahko uporabljala prizidek in trim kabinet, vendar priklop tehnično ni več mogoč zaradi popolnoma spremenjenega stanja na stadionu (izpuljeni vodi). Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izjavo tožeče stranke. Sicer pa njena izjava, da priklopa vode in elektrike ni mogoče izvesti, zanjo ne more imeti nikakršnih pravnih posledic, saj je to problem tožene stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo, da takšnih izjav tožeča stranka ni podala ne v tožbi, ne v nobeni izmed pripravljalnih vlog, zaradi česar je sodišče z ugotavljanjem takšnih dejstev bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Izjave stranke v postopku ne morejo nadomestiti njene trditvene podlage. Meni, da je dokazala vsa pravnoodločilna dejstva v sporu, stanje stadiona pa dokazuje, da bi tožeča stranka sicer še danes opravljala svojo dejavnost v takšnem obsegu in na način, kot je to počela do motilnega dejanja, to je do 8. 1. 2008. Poudarja še, da je od zunanjih površin stadiona uporabljala stezo nad tribuno, torej prostorom, ki je narejen iz utrjenega materiala v višini 5 metrov okrog tribun centralnega stadiona. Meni tudi, da pri odločanju o utemeljenosti njenega zahtevka ni relevantno kasnejše stanje stadiona, temveč stanje na dan motilnega dejanja. Glede stroškovne odločitve pa sodišču prve stopnje očita, da potrebnosti stroškov nasprotne stranke ni dovolj kritično presojalo in jih je zato priznalo 50 odstotkov več, kot bi jih bilo treba. Tožena stranka namreč, razen z odgovorom na pritožbo, z nobeno drugo pripravljalno vlogo ni pripomogla k razčiščevanju dejanskega stanja. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da tožeča stranka nima ne ekonomskega ne pravnega interesa za predmetno pravdo. Tožnica je namreč vložila tožbo zgolj zaradi priklopa elektrike in vode, ne pa zaradi vrnitve posesti športnih objektov, ki jih je imela po pogodbi, ki ji je bila odpovedana. Tožeča stranka si tudi prihaja v nasprotje, ko po eni strani trdi, da priklop ni več tehnično izvedljiv, po drugi pa, da sama nikdar ni podala kakršnekoli izjave, na podlagi katere bi sodišče lahko napravilo takšne zaključke. Strinja se tudi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi zahtevala posestno varstvo zato, ker naj bi jo tožena stranka motila v njeni mirni posesti uporabe elektrike, vode, trim kabineta in sanitarij tako, da je 8. 1. 2008 izklopila vodo in elektriko stadionu, kjer je tožeča stranka sicer uporabljala pisarniške prostore v prizidku v izmeri 37,10 m2 ter telovadnico v kleti prizidka, skupaj s sanitarijami in tuš kabinami, zato da je trenirala mlade otroke in opravljala administrativne naloge za potrebe svoje registrirane dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka tudi v primeru vnovičnega priklopa vode in elektrike na stadionu svoje dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, saj je stadion uničen. V primeru ponovnega priklopa bi sicer lahko uporabljala prizidek in trim kabinet, vendar priklop tehnično ni več mogoč zaradi popolnoma spremenjenega stanja na stadionu (izpuljeni vodi). Takšnim dejanskim zaključkom se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno protivi. Tožnik je zaslišan na obravnavi dejansko izpovedal tako, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi povzelo. Navedeno je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 10. 2008 (list. št. 57 v sodnem spisu), iz katerega tudi izhaja, da ga je o tem zaradi nejasnosti tožnikovih navedb v okviru materialnega procesnega vodstva izrecno povprašalo sodišče. S tem ni prekoračilo okvirov tožnikove trditvene podlage, temveč ravno nasprotno – ovrglo je materialnopravno utemeljenost njegovega zahtevka za sodno varstvo na podlagi preverbe resničnosti njegovih trditev o tem, da bi kljub spremembam in loco še dandanes lahko mirno opravljal svojo dejavnost na stadionu, če ne bi prišlo do motilnega dejanja tožene stranke. Takšne trditve je tekom postopka podala tožeča stranka sama, ugotavljanje resničnosti prerekanih trditev, na katerih stranka gradi svoj zahtevek, pa je predmet dokaznega postopka, kar je v predmetni zadevi pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Navedeno dejstvo je glede na zatrjevano posestno stanje odločilno za zavrnitev prepovednega zahtevka v tistem delu, ki se nanaša na mirno posest zunanjih površin stadiona (in sicer atletske steze nad tribuno, zgornje krožne steze in skakališča ob prizidku), ne more pa biti odločilno za zavrnilno odločitev v tistem delu, kjer se prepovedni zahtevek nanaša na uporabo poslovnega prostora in telovadnice v prizidku, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi ob predpostavki tehnične izvedljivosti ponovnega priklopa elektrike in vode v navedenih prostorih tožeča stranka še vedno lahko opravljala svojo dejavnost. Vendar pa pritožbeno sodišče ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja, in sicer, da tožnik svoje dejavnosti v letu 2008 ni več opravljal v dotedanjem obsegu, saj otroci po novem letu niso več trenirali, in da mu je bilo očitno znano, da se stadion zapira in je o tem obvestil tudi starše, ki svojih otrok niso več vozili na treninge (da torej zadnja mirna posest tožnika ni bila tako obsežna, kot jo je zatrjeval v postopku), ocenjuje, da je neposredni ekonomski interes tožnika v tem delu tako majhen, da predstavlja ob odsotnosti drugih pravnih interesov za posestno varstvo oviro za utemeljenost njegovega zahtevka. Tožeča stranka je namreč športno društvo, ki je tekom pravde zatrjevala, da je mirno posest nad spornimi površinami izvrševala tako, da je v teh prostorih izvajala svojo registrirano dejavnost, torej ravno športno vzgojo mladine in administrativne naloge za potrebe dejavnosti. Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih ugotovitev sodišča prve stopnje je torej mogoče zaključiti, da je ekonomski interes tožeče stranke za varstvo posesti tako majhen, da ne ustreza več namenu, zaradi katerega je posest varovana, torej sankcioniranju in prepovedi samovoljnih posegov v posest tožnika.

V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti ugotovitvenega in restitucijskega zahtevka pa sodišče druge stopnje prvenstveno opozarja, da iz navedenih zahtevkov ne izhaja, na čem tožnik uveljavlja posestno varstvo. Energija ter voda niso stvari, na katerih bi bila posest pojmovno sploh mogoča, saj nad njima ni mogoče imeti dejanske oblasti (44. člen SPZ). Posestno varstvo uporabe energije in vode bi tožeča stranka lahko uveljavljala zgolj tako, da bi zahtevala sodno varstvo na stvareh, v katerih se elektrika in voda uporabljata tako, kot je to sicer storila v okviru prepovednega zahtevka. Ker pa z ugotovitvenim in restitucijskim zahtevkom sodnega varstva ni uveljavljala na takšen način, njenemu zahtevku zaradi nesklepčnosti ni mogoče ugoditi.

Ker je torej dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna, četudi iz drugačnih razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu, je sodišče druge stopnje ob preizkusu, da tudi niso podane druge postopkovne kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, niti tiste, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je odmero opravilo v skladu z Odvetniško tarifo na podlagi priglašenih stroškov v odgovoru na pritožbo. Pri tem je toženi stranki priznalo 375 točk za strošek odvetniške storitve sestave odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1) ter 2 odstotka materialnih stroškov od navedene vrednosti (7,5 točk), vse skupaj povečano za strošek 20-odstotnega DDV (35,11 EUR). Skupaj je torej toženi stranki prisodilo 210,68 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo. Zavrnilo pa je povračilo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, saj so navedena opravila že zaobsežena v storitvi sestave odgovora na pritožbo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.