Jedro

Škoda, ki nastane upnikom, je v tem, da v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase. Nastanek te škode pa pred začetkom stečajnega postopka že pojmovno ni mogoč.

Domnevo vzročne zveze člani uprave izpodbijejo s tem, da dokažejo, da vzrok za škodo niso protipravna ravnanja uprave iz prvega odstavka 19. člena ZFPPod, temveč da je škoda nastala zaradi drugih vzrokov, ki jih uprava ni mogla preprečiti niti se izogniti njihovim škodljivim posledicam. Kasneje imenovana uprava pa za protipravna ravnanja prejšnje uprave ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pritožbene stroške.

III. Toženke so dolžne tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe solidarno povrniti 2.357,04 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in vsaki od toženk naložilo plačilo odškodnine v znesku 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na transakcijski račun tožeče stranke.

Ob tem je odločilo še, da so toženke dolžne v 15 dneh od prejema sodbe solidarno in nerazdelno do celote povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 14.484,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. dne po prejemu sodbe do popolnega poplačila.

2. Proti tej sodbi sta pravočasno pritožbo vložila tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka je uveljavljala „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Stranski intervenient je sodbo izpodbijal zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta navedla, da se z njegovimi pritožbenimi navedbami v celoti strinja in jih povzema.

Tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Predmet tožbenega zahtevka

5. Tožeča stranka je s tožbo od vsake toženke zahtevala plačilo 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 19. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), ki ureja odškodninsko odgovornost uprave v primeru stečaja podjetja.

Dosedanji postopek

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo I Pg 949/2010 z dne 18. 4. 2012. Takrat je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke to sodbo s sklepom I Cpg 961/2012 z dne 22. 8. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je zaključek sodišča prve stopnje o preuranjenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke iz razloga nekončanega stečajnega postopka nad njo materialnopravno zmoten. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj presodi preostale predpostavke odškodninske odgovornosti toženk po 19. členu ZFPPod.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženk. Zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

8. Zaradi preglednosti in jasnosti bo pritožbeno sodišče pritožbene očitke obeh pritožnikov v nadaljevanju obravnavalo skupaj, po posameznih sklopih. Oba pritožnika bo imenovalo enotno kot „pritožnik“.

9. Odškodninska odgovornost uprave po ZFPPod je obligacijskopravno razmerje, v katerem so člani uprave dolžni povrniti škodo upnikom, ki jim nastane, ker v stečaju podjetja niso dosegli polnega poplačila svojih terjatev. Gre za posebno obliko splošne odškodninske odgovornosti uprave po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Od slednje se razlikuje po tem: 1) da je za njen nastanek določena dodatna predpostavka, to je stečaj, 2) da se predpostavka protipravnosti izraža samo v kršitvah (nepravilnih izpolnitvah) določenih obveznosti uprave v primerih, ko v podjetju nastopi položaj kapitalske neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti ter 3) da se domneva tako vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo kakor tudi višina škode.(1)

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile toženke člani uprave tožeče stranke, in sicer A. A. predsednica uprave, B. B. in C. C. pa člana uprave, ki so nastopili funkcijo 1. 4. 2004 ter jo opravljali do 14. 12. 2005, ko so bili razrešeni. Nad tožečo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St …./001 z dne … začet stečajni postopek.

Zastaranje

11. Odškodninska odgovornost uprave družbe upnikom za škodo po 19. členu ZFPPod je posebna oblika objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti.(2) Zastaranje neposlovnih odškodninskih terjatev ureja določba 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v prvem in drugem odstavku. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Tako OZ ločuje med subjektivnim in objektivnim zastaralnim rokom. Subjektivni rok je določen zato, da varuje interese oškodovanca(3), objektivni pa zato, da dolžnikova zaveza ne bi trajala v nedogled.

12. Objektivni rok začne torej teči z nastankom škode.(4) Jasno je, da pred tem trenutkom ne more začeti teči niti subjektivni zastaralni rok.

13. Nastanek škode je ena izmed predpostavk, ki mora biti podana tudi v primeru odškodninske odgovornosti po 19. členu ZFPPod. Posebna predpostavka za tovrstno odgovornost pa je obenem začetek stečajnega postopka. Škoda, ki nastane upnikom, je namreč v tem, da v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase.(5) Nastanek te škode pa pred začetkom stečajnega postopka že pojmovno ni mogoč.(6) Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je pri ugotavljanju vsake neposlovne odškodninske obveznosti nastanek škode strogo vezan na protipravno ravnanje, ki je škodo povzročilo.

14. Stečajni postopek nad tožečo stranko je bil začet 3. 6. 2009, predmetna tožba pa je bila vložena 7. 12. 2010. Že zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno izenačilo trenutek nastanka škode s trenutkom znanega obsega škode, glede na zgoraj obrazloženo pritožnik ne more doseči drugačne odločitve.

Protipravnost

15. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo obstoj pogojev iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZFPPod.(7) Pri odškodninski odgovornosti uprave družbe zaradi opustitve predloga za začetek stečaja oziroma prisilne poravnave po navedeni zakonski določbi je treba dokazati: 1) da je nastopil finančni položaj kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti ter 2) da je in kdaj je nastopila obveznosti uprave predlagati začetek ustreznega postopka.(8)

16. Če podjetje postane nesposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti (nelikvidnost), mora uprava nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti in o tem obvestiti nadzorni svet. Če z ukrepi iz prejšnjega odstavka ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti, mora uprava pristojnemu sodišču predlagati začetek stečajnega postopka oziroma postopka prisilne poravnave (12. člen ZFPPod).

17. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje jasno oprlo na ugotovitev stanja nelikvidnosti tožeče stranke v letu 2005, ki je trajala najmanj dva meseca.(9) Zato je odveč pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne ločuje med nelikvidnostjo in prezadolženostjo. Prav tako ni pravilno pritožbeno stališče, da domneve nelikvidnosti v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj naj bi ta začela veljati šele 1. 10. 2008 (z začetkom veljavnosti Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Drugi odstavek 12. člena ZFPPod je dopolnjeval opredelitev stečajnega razloga v prvem odstavku 2. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) s tem, da je določil neizpodbitno domnevo, da je dalj časa trajajoča kratkoročna plačilna nesposobnost tista, ki traja največ dva meseca.(10)

18. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zgoraj navedena pravno relevantna dejstva v zvezi s protipravnostjo (glej 15. točko obrazložitve te sodbe) ugotovilo kljub temu, da natančnega trenutka nastopa obveznosti uprave ni izrecno zapisalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka nelikvidna že pred 1. 1. 2005 ter da so se vrednosti zapadlih obveznosti nad 60 dni v letu 2005 povečevale ob zmanjšanem obsegu poslovanja. Tožeča stranka je bila po oceni sodišča prve stopnje v letu 2005 nelikvidna, saj ni bila sposobna pravočasno izpolnjevati svojih obveznosti, uprava pa s svojimi ukrepi v roku dveh mesecev v tem letu likvidnosti ni uspela zagotoviti. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se strinja z oceno tožeče stranke, da so toženke od 1. 1. 2005 opustile dolžna ravnanja po ZFPPod, torej da bi morale od 1. 1. 2005 do 28. 2. 2005 sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti in o tem obvestiti nadzorni svet, nato pa 1. 3. 2005 (ker z ukrepi ni bila odpravljena nelikvidnost) pristojnemu sodišču predlagati začetek stečajnega postopka oziroma postopka prisilne poravnave. Iz navedenega gre torej sklepati, 1) da je položaj kratkoročne plačilne sposobnosti pri tožeči stranki nastopil že 1. 1. 2005 in je trajal celo leto 2005 2) iz česar sledi, da je najprej z dnem 1. 3. 2005, brez dvoma pa najkasneje dva meseca pred razrešitvijo uprave v sestavi toženk (to je bilo 14. 10. 2005) nastopila obveznost uprave (toženk) predlagati začetek ustreznega postopka. Tega pa uprava ni storila niti do konca svojega mandata 14. 12. 2005. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZFPPod, zaradi česar je protipravnost ravnanja toženk podana.

19. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da odškodninska odgovornost po 19. členu ZFPPod ni odgovornost za nastop kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma nelikvidnosti, temveč za opustitev ukrepov, ko tako finančno stanje že nastopi.(11) Toženkam se v tem sporu ne očita, kot to zmotno meni pritožnik, da so opustile ukrepe za zagotovitev likvidnosti tožeče stranke. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da so toženke izvajale določene ukrepe za odpravo nelikvidnosti. Vendar je odločilno, da jim plačilne sposobnosti tožeče stranke kljub tem ukrepom v roku dveh mesecev ni uspelo zagotoviti.(12) Zato obširne pritožbene navedbe o strokovnem in vestnem ravnanju uprave v sestavi toženk ter (ne)realizaciji predlaganih ukrepov ne morejo spremeniti pravilnosti izpodbijane odločitve. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je, kot že rečeno, da uprava v dveh mesecih od nastopa nelikvidnosti ni predlagala začetka ustreznega postopka, saj z izvedenimi ukrepi nelikvidnosti očitno ni uspela odpraviti (prim. drugi odstavek 12. člena ZFPPod).

20. Pritožnik ne more doseči drugačne odločitve niti s sklicevanjem na pravilo podjetniške presoje oziroma t. i. „business judgement rule“. Na podlagi tega pravila vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti.(13) Gre za presojo elementa protipravnosti skladno s splošnimi pravili odškodninske odgovornosti uprave po ZGD. Pri odgovornosti na podlagi ZFPPod pa sklicevanje na to pravilo ne pride v poštev v tej meri, kot se zavzema pritožnik, saj so kot protipravna opredeljena le ravnanja, ki se izražajo v kršitvah natančno predpisanih obveznosti uprave v primerih, ko v podjetju nastopi položaj kapitalske neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so toženke ravnale v nasprotju z določbo 12. člena ZFPPod, saj so po nastopu nelikvidnosti tožeče stranke opustile dolžno ravnanje predlagati začetek stečajnega postopka oziroma postopka prisilne poravnave. Že zato je protipravnost ravnanja toženk v obravnavanem primeru podana.

21. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se toženke lahko šele konec leta 2005 seznanile z nelikvidnostjo in insolventnostjo tožeče stranke, saj naj bi bil takrat znan obseg in rezultati poslovanja tega leta. Določba prvega odstavka 7. člena ZFPPod predpisuje, da mora podjetje redno izpolnjevati dospele obveznosti ter gospodariti z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobno izpolniti vse dospele obveznosti. V drugem odstavku pa določa, da mora podjetje za zavarovanje pred likvidnostnimi tveganji oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja z likvidnostjo, ki med drugim obsega tudi redno spremljanje likvidnosti. Podjetje mora poslovati tako, da je v vsakem trenutku sposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti ter da je trajno sposobno izpolniti vse svoje obveznosti (5. člen ZFPPod). Ravnanje uprave skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo torej pomeni, da mora le-ta spremljati poslovanje in finančno stanje družbe tekom celega leta. Da je uprava v sestavi toženk dejansko spremljala likvidnost in poslovno uspešnost tožeče stranke, izhaja že iz samih iz zapisnikov sestankov, zapisnikov sej nadzornega sveta ter obračunov poslovanja za prvo in tretje trimesečje 2005, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako takšno dejstvo izhaja iz zatrjevanih ukrepov, ki so jih izvajale toženke. Zanemarljivo pa ni niti mnenje izvedenke, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, da so bili problemi glede nelikvidnosti (in kapitalske neustreznosti) evidentni ves čas trajanja mandata toženk. Zato je pravilna prvostopenjska ugotovitev, da so se toženke zavedale slabega finančnega stanja tožeče stranke že pred koncem leta 2005. 22. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obrambne teze toženk o odlogu plačil. Sodišče prve stopnje je te trditve upoštevalo ter se do njih tudi ustrezno opredelilo. Bistvo ugovorih navedb je v tem, da tožeča stranka zaradi dogovorjenih odlogov plačil ni bila več v zamudi. V 30. točki ter 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženke niso konkretno opisale sklenitve dogovora o odlogu obveznosti oziroma o premikih rokov pred njihovo zapadlostjo, ne glede bank, ne glede dobaviteljev niti glede drugih strank. Prav tako toženke ob tem niso izpodbijale konkretnega podatka o višini obveznosti z dvomesečno zamudo. Že zaradi nekonkretiziranosti povzetih navedb je sodišče prve stopnje ta ugovor utemeljeno zavrnilo.

23. Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pojasnilo izvedenke v zvezi s posledico dogovora o odloženem plačilu, to je, da ne gre za odpravo nelikvidnosti kot take, temveč za odlog plačila obveznosti na neko kasnejše obdobje. To pa v odsotnosti drugih ukrepov za odpravo nelikvidnosti pomeni le podaljševanje plačilne nesposobnosti podjetja. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Dogovori o odloženih plačilih predstavljajo namreč le enega izmed možnih ukrepov, ne pa edinega.

24. Utemeljeno ni niti pritožnikovo vztrajanje, da izvedenka ni upoštevala izpovedb strank, kot ji je naložilo sodišče. Na ta očitek je več kot jasno odgovorilo že sodišče prve stopnje in sicer, da je izvedenki naročilo, naj pri izdelavi mnenja izhaja iz javno objavljenih podatkov ter listinske dokumentacije, ki se nanaša na premoženje in obveznosti tožeče stranke. To je izvedenka upoštevala. Do izpovedi zaslišanih strank pa se je ustrezno opredelilo sodišče prve stopnje.

25. Glede materialnega procesnega vodstva pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, kar pomeni, da je vsaka stranka dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prim. 212. člen ZPP). Omiljeno je z materialnim procesnim vodstvom, ki ga po 285. členu ZPP opravi sodišče za dopolnitev nepopolnih dejanskih navedb in dokazil strank oziroma za podajanje vseh pojasnil, ki so potrebna za ugotovitev spornega dejanskega stanja ter za odločbo pomembnega spornega pravnega razmerja. Vendar tudi tu veljajo določene omejitve. Sodišče ne sme namesto stranke samo dopolnjevati vrzeli v njenih navedbah. Namen instituta materialno procesnega vodstva se namreč izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu (trditvenemu ali dokaznemu) bremenu ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila. Nedopustno bi bilo, da bi sodišče stranki sugeriralo, naj postavi takšne navedbe, da bo s tem ovrgla uspeh pri dokazovanju druge stranke.(14) Tožena stranka ima namreč dolžnost pravočasno pridobiti in sodišču predstaviti dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje obrambe. V konkretnem primeru bi toženke morale ob zadostni skrbnosti predvideti, da bodo navedbe glede dogovora o odlogu plačil oziroma o premikih rokov pred zapadlostjo pomembne za odločitev, saj je šlo za eno izmed bistvenih trditev, na katerih je gradila obrambo. Zato bi bilo kakršnokoli pozivanje sodišča na konkretizacijo navedb v tej smeri napačno.

26. Sodišče prve stopnje ni uvedlo dokaznega pravila, da je relevantna dejstva mogoče dokazovati le z listinskimi dokazi, kot to zmotno meni pritožnik. To naj bi storilo s tem, ko je navedlo, da toženke niso konkretno izpodbijale kakih podatkov (o višini obveznosti z dvomesečno zamudo), niti niso predložile nobene listinske dokumentacije v dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženke niso konkretno izpodbijale podatkov, ki jih je izvedenka uporabila pri izdelavi mnenja. Temu pritožnik ne nasprotuje. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa toženke brez ustreznih trditev ne bi uspele niti, če bi predložile določeno listinsko dokumentacijo. S predlaganjem dokaza in z njegovo izvedbo stranka namreč ne more nadomestiti trditvene podlage. Zato očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Vzročna zveza

27. Če je dokazano katero od protipravnih ravnanj iz prvega odstavka 19. člena ZFPPod, se šteje, da je to ravnanje vzrok za nastalo škodo. Za ta protipravna ravnanja odgovarjajo tisti člani uprave oziroma uprave v tisti sestavi, ki je funkcijo opravljala v obdobju, ko bi bilo zahtevana dejanja oziroma ukrepe treba opraviti.(15) Kot izhaja iz dosedanje obrazložitve, je protipravnost ravnanja toženk kot nekdanjih članic uprave podana.

28. Domnevo vzročne zveze člani uprave izpodbijejo s tem, da dokažejo, da vzrok za škodo niso protipravna ravnanja uprave iz prvega odstavka 19. člena ZFPPod, temveč da je škoda nastala zaradi drugih vzrokov, ki jih uprava ni mogla preprečiti niti se izogniti njihovim škodljivim posledicam. Vzrok za škodo mora torej biti dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj poslovne sfere poslovodstva. Če bo protipravno ravnanje dokazano, se uprava v sestavi, ki je opravljala to funkcijo v obdobju, v katerem je bilo ravnanje storjeno oziroma opuščeno, praviloma odgovornosti ne bo mogla v celoti razbremeniti. Kasneje imenovana uprava pa za protipravna ravnanja prejšnje uprave ne odgovarja.(16)

29. Iz opisanega jasno sledi neutemeljenost pritožbenega vztrajanja, da toženke ne morejo odgovarjati za ravnanja naslednikov ter da je nemogoče trditi, da so toženke odgovorne za nastanek milijonskih izgub v letu 2009, ker v letu 2005 niso predlagale začetka stečajnega postopka. Dokazano je bilo, da so bili dolžni ukrepi opuščeni v času trajanja mandata toženk. Zato se odgovornosti za svoja ravnanja, v odsotnosti konkretiziranih trditev o dogodku oziroma ravnanju tretjega, ki je zunaj njihove sfere, ne morejo razbremeniti, predvsem ne s povsem pavšalnim sklicevanjem na odgovornost kasnejših uprav.

Škoda

30. Domneva višine škode je izpodbita, če se dokaže, da upnikom zaradi protipravnega ravnanja ni nastala škoda v celotni višini iz drugega odstavka 19. člena ZFPPod, torej s tem, ko člani uprave dokažejo, da škoda ne izvira iz njenega protipravnega ravnanja. V primeru opustitve predloga za začetek ustreznega postopka se uprava razbremeni odgovornosti tako, da dokaže, da v obdobju od dneva, ko je nastopila njena dolžnost predlagati začetek ustreznega postopka, pa do dneva, ko je bil stečaj začet, ni nastala dodatna (tekoča) izguba.(17) Tega pa v konkretnem primeru toženke niso zatrjevale. Zato pritožnik tudi v tem delu ne uspe omajati pravilnosti izpodbijane odločitve.

Zavrnitev dokaznih predlogov

31. Skladno z določbo 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, zavrne s sklepom, ki mora biti obrazložen. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne kršitve določb pravdnega postopka.(18)

32. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo.(19) Če razumno oceni, da določeni predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.(20) Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev.(21)

33. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje dokazne predloge (zaslišanje prič in vpogled v listine) zavrnilo v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedbo dokaza z zaslišanjem prič je zavrnilo zato, ker so bile predlagane za potrditev nespornih, irelevantnih oziroma že dokazanih dejstev. Pojasnilo je, da so bila pravno relevantna dejstva v temu sporu že dokazana s postavitvijo sodnega izvedenca ter z listinskimi dokazi, katerih z zaslišanjem prič ne bi moglo ugotoviti. Sodišče pa lahko zavrne izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu (ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže). Zato kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi očitane vnaprejšnje dokazne ocene ni podana. Pritožnik sicer ni niti obrazloženo pojasnil, kako bi lahko očitana kršitev z zavrnitvijo zaslišanja prič vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.(22)

34. Tudi kršitev zaradi zavrnitve dokaza z vpogledom v listine pa ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prim. 227. člen ZPP). Pritožnik poudarja, da mu je bilo onemogočeno dokazovanje tedanjega odločanja in vodenja tožeče stranke. Med pravdnimi strankami pa ni bilo sporno, da so toženke izvajale ukrepe za izboljšanje plačilne sposobnosti tožeče stranke. Ker jim le-te ni uspelo zagotoviti, bi morale predlagati začetek ustreznega postopka. Tega pa niso storile. Iz tega vidika zato ni odločilno, kakšne so bile okoliščine tedanjega poslovanja toženk in torej ne gre za relevanten dokaz. Tako se tudi pritožbeni očitki o relativnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka izkažejo kot neutemeljeni.

Sklepno

35. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ni pa odgovarjalo na vsako posamezno pritožbeno navedbo posebej, saj je odgovor na druge navedbe smiselno razviden iz celotnega konteksta obrazložitve.

36. Glede na navedeno pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

37. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

38. Ker tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, vsak od njiju sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

39. Toženke pa so dolžne tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.912,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.357,04 EUR. To obveznost so toženke dolžne izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. Plavšak v: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 955 in 956, ter sodbo VSRS II Ips 1081/2008. Op. št. (2): Prim. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 692 in 745 ter v: ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 59, 64 in 65. Op. št. (3): Takrat, ko škoda nastane, oškodovanec pogosto še ne ve, da mu je nastala škoda.

Op. št. (4): Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Prim. tudi Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 480. Op. št. (5): ZFPPod v drugem odstavku 19. člena vzpostavlja domnevo, da je ta škoda enaka višini dela terjatev, ki jih iz stečajne mase ni mogoče poplačati.

Op. št. (6): Prim. sklep VSRS III Ips 14/2016 ter Ilić: Procesni vidik odgovornosti menedžerjev upnikom stečajnega dolžnika, Pravna praksa, 2008, št. 33, str. 22 („Datum nastanka škode pri obravnavi predmetnega zahtevka ne bo drugačen od datuma, ko je oškodovanec izvedel za nastanek škode. Upnikom namreč škoda nastane z dnem, ko ni več možnosti, da bi iz stečajne mase prejeli nadaljnje plačilo. Ta možnost dokončno ugasne z ugotovitvijo stečajnega upravitelja, da je razdeljeno celotno unovčeno premoženje stečajnega dolžnika, torej z dnem sestave končnega poročila.“).

Op. št. (7): Če uprava v primeru iz drugega odstavka 12. člena oziroma prvega ali tretjega odstavka 13. člena tega zakona ni predlagala oziroma ni pravočasno predlagala začetka stečaja oziroma prisilne poravnave.

Op. št. (8): Prim. Plavšak v: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 957. Op. št. (9): Tožeča stranka je bila v letu 2005 sicer tudi dejansko, a ne formalno prezadolžena.

Op. št. (10): Ibid., str. 918. Op. št. (11): Ibid., str. 955. Op. št. (12): Pri tem zgolj dejstvo, da TRR tožeče stranke ni bil blokiran, še ne pomeni, da ta družba ni bila nelikvidna.

Op. št. (13): Prim. sodbo VSRS III Ips 80/2010. Op. št. (14): Prim. VSL sklep in sodba I Cpg 1258/2011. Op. št. (15): To pomeni, da ne odgovarja tista uprava, ki je bila imenovana po prenehanju funkcije oziroma razrešitvi stare uprave. Praviloma pa bo slabo finančno stanje trajalo tudi po imenovanju nove uprave. Če tudi ta ne opravi ustreznih ukrepov, domneva vzročne zveze velja za člane obeh uprav, ki za škodo odgovarjajo solidarno. Prim. Plavšak v: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 959. Op. št. (16): Ibid., str. 960 in 961. Op. št. (17): Ibid., str. 961 in 962. Op. št. (18): Prim. sodbi VSRS III Ips 84/2015 in II Ips 373/2011. Op. št. (19): Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up 181/95 z dne 28. 5. 1998. Op. št. (20): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16. 2. 2002. Op. št. (21): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10. 10. 2000. Op. št. (22): Prim. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 265 in 266 (dolžnost obrazložitve pritožbe).