Jedro

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa bi se zaradi tega pritožila, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženec ima namreč tudi slovensko državljanstvo, izrecne zahteve oziroma predloga, da bi postopek spremljal v drugem jeziku pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zatrjevana kršitev lahko tako pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe na vhodna vrata stanovanja št. 10 v prvem nadstropju stavbe na naslovu (naslov 1) namesti ključavnico, ki jo je dne 6. 2. 2023 odstranil, ali pa izroči tožniku A. A. vse ključe novo nameščene ključavnice (tč. I. izreka). Toženec B. B., stan. (naslov 1), se je dolžan v bodoče vzdržati nadaljnjega motenja posesti tožnikove uporabe stanovanja št. 10 v prvem nadstropju stavbe na naslovu (naslov 1), na način, da mu onemogoča vstop v stanovanje (tč. II. izreka). V presežku, glede prepovedi nadaljnjega motenja posesti vsakršne uporabe stanovanja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. III. izreka). Toženi stranki je naložilo pravdne stroške tožeče stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (tč. IV. izreka).

2.Zoper naveden sklep se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni izvajalo dokazov, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker ni ugotavljalo kraja motenja posesti, saj stanovanje št. 10 v prvem nadstropju na naslovu (naslov 1), s takšno označbo ne obstaja, posledično pa je izrek nerazumljiv. Toženec v pritožbi navaja, da je ves čas trajanja navideznega najemnega razmerja razpolagal s ključi od spornega stanovanja, zato je ves čas imel soposest. Kako naj bi toženec motil svojo soposest v sklepu ni pojasnjeno, saj niti ni možno. Poleg tega tožencu ni bilo omogočeno spremljanje predmetnega pravdnega postopka v svojem jeziku, saj je državljan Kosova in ne govori tekoče ter ne razume slovenskega jezika in je tako sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP. Nenazadnje pa na podlagi zaslišanj prič, ki jih je predlagala tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), ni bilo zanesljivo izkazano, da je tožnik sploh imel posest oziroma zadnjo mirno posest nad predmetnim stanovanjem.

3.Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da se tožba zavrže, podredno zavrne oziroma še podredno naj se zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4.3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje in v celoti graja pritožbene navedbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. V skladu s 424. členom ZPP v zvezi s 350. ter 366. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.6. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitve pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8.7. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi motenja posesti, v katerem se po določbi 426. člena ZPP obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi pritožbena presoja, ki se omejuje le na razloge o odločilnih dejstvih.

9.8. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožencu bilo onemogočeno spremljanje predmetnega pravdnega postopka, je neutemeljeno. V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika (l. št. 124 - 131). Ne glede na to, pa bi lahko takšna kršitev predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa bi se zaradi tega pritožila, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženec ima namreč tudi slovensko državljanstvo, izrecne zahteve oziroma predloga, da bi postopek spremljal v drugem jeziku pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zatrjevana kršitev lahko tako pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se stranka sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa je bil toženec na obravnavi prisoten skupaj s svojim pooblaščencem, pred vložitvijo pritožbe pa te kršitve ni zatrjeval, zato je ni mogoče upoštevati.

10.9. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker je dovolilo le delno izvajanje dokazov obeh pravdnih strank. Morebitna kršitev načela kontradiktornosti predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni del uradnega preizkusa. Pritožbeno sodišče opravi preizkus navedene kršitve le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi, česar pa toženec ni storil, saj ni konkretiziral oziroma navedel, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in kako bi naj ti dokazi vplivali na odločitev v predmetni zadevi, zato citirana kršitev ni podana.

11.10. Toženec v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da naj predmetno stanovanje št. 10 na naslovu (naslov 1), sploh ne bi obstajalo in je iz tega razloga izrek nerazumljiv. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec lastnik stanovanja št. 10, v prvem nadstropju, na naslovu (naslov 1), katerega je imel vsaj do leta 2019 v posesti tožnik (tč. 5 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Prav tako toženec tekom postopka na prvi stopnji nikoli ni zatrjeval, da stanovanje s takšno označbo sploh ne obstaja. Nasprotno je že v odgovoru na tožbo navedel, da je lastnik stanovanja št. 10 v prvem nadstropju stavbe na naslovu (naslov 1) (glej l. št. 22). Toženec se je do predmetnega stanovanja opredeljeval tudi v drugih vlogah, izrecno z označbo "stanovanje št. 10, v prvem nadstropju na naslovu (naslov 1)" (glej l. št. 81). Takšno označbo so uporabile tudi priče, ki jih je predlagal toženec (glej l. št. 84 in l. št. 101), navedeno pa izhaja tudi iz najemne pogodbe z dne 1. 9. 2013 (priloga A2). Tako toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal dejstva o označbi predmetnega stanovanja, nasprotno je označbo tudi sam potrdil, posledično se to dejstvo v skladu z 214. členom ZPP šteje za dokazano. Poleg tega je toženec navedbe o tem, da sporno stanovanje s takšno označbo sploh ne obstaja, podal šele v pritožbi, v kateri ni izkazal, zakaj teh trditev ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče zato te pritožbene navedbe ni upoštevalo. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

12.11. Prav tako so neutemeljene navedbe v pritožbi, da je imel toženec ves čas ključe od predmetnega stanovanja in s tem soposest. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za ugotavljanje posesti ni bistveno, ali je imel toženec ključ od stanovanja (kar je sicer sam povedal, da ga ni imel), saj ima neposredno dejansko oblast določenega prostora (stanovanja) le tisti, ki ga dejansko uporablja po svojih željah, ne kdor poseduje ključ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik imel zadnjo mirno posest, saj sta s partnerko v stanovanju imela osebne predmete in sta ga vseskozi uporabljala, kar je potrdila tudi priča C. C. Da je imel tožnik v stanovanju res svoje osebne stvari, ki jih je toženec odnesel iz stanovanja, potrjujejo tudi fotografije (priloga A9). Toženec pa je na zaslišanju priznal, da je na predmetnem stanovanju zamenjal ključavnico, ker ni imel ključa, ter da je v tem stanovanju bival tožnik (glej tč. 11., 12., 13., 14. obrazložitve sklepa prve stopnje).

13.12. Prav tako je nesporno, da toženec posesti nad stanovanjem ni imel, saj zgolj prepričanje, da je lastnik še ne pomeni dejanske oblasti nad stvarjo (glej tč. 14. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). V posledici obrazloženega so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo zanesljivo izkazano, da je tožnik sploh imel posest oziroma zadnjo mirno nad predmetnim stanovanjem. Poleg tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni mirna posest. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do termina "zadnje mirno posestno stanje" opredelilo v tč. 12. obrazložitve sklepa, in sicer na način da je tožnik imel zadnjo mirno posest, torej pred motitvenim ravnanjem.

14.13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške postopka. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in priglasil stroške, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da njegov odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ta vloga ni bila potrebna (155. člen ZPP) in posledično tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (163. člen ZPP)

-------------------------------

1Prvi odstavek 360. člena ZPP: V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče prve stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

2Ude, L. et al. (2005). Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana: Uradni list, GV Založba, str. 421.

3Kršitev določb o vodstvu glavne obravnave - prvega odstavka 298. člena ZPP.

4VSRS Sodba II Ips 225/2018 z dne 21. 2. 2019.

5Drugi odstavek 214, člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

6Glej: VSL Sklep I Cp 1695/2020 z dne 2. 12. 2020, VSL Sklep I Cp 1038/2022 z dne 10. 10. 2022.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 6, 102, 102/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.