27.11.1997

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Darinka Koresa iz Maribora na seji dne 27. novembra 1997

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka 320. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91 ter Uradni list RS, št. 1/91-I in 12/91) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija določbo 2. točke prvega odstavka 230. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZTVCP), v kateri je določeno, da se z denarno kaznijo kaznuje na kraju samem za prekršek voznik ali druga oseba, ki se med vožnjo v motornem vozilu ne priveže z varnostnim pasom.

2.Pobudnik zatrjuje, da so mu s to določbo kršene ustavne pravice iz 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), 19. člena (varstvo osebne svobode) in 32. člena Ustave (svoboda gibanja). V zvezi z domnevno kršitvijo pravic iz 15. člena Ustave trdi, da neuporaba varnostnega pasu v vozilu med vožnjo ne ogroža nikogar razen voznika oziroma druge osebe v tem vozilu. Navaja še, da privezovanje v nekaterih primerih spravlja voznike in druge osebe v motornem vozilu v večjo nevarnost, kot če ne bi bile privezane. Meni še, da je obveznost privezovanja z varnostnim pasom in pa sankcioniranje tega privezovanja v nasprotju z načelom, da človek svobodno razpolaga sam s sabo, tudi v tej smeri, da na takšen način naredi samomor. Nadalje navaja, da mu je z izpodbijano sankcijsko določbo ZTVCP kršena pravica do varstva osebne svobode (19. člen Ustave) in pravica do svobode gibanja (32. člen Ustave), saj naj bi privezovanje omejevalo ti dve ustavni pravici. Privezovanje naj bi oteževalo svobodno premikanje, še posebej pri mestnih vožnjah, ki zahtevajo več gibčnosti, ali pa zaradi nekaterih fizičnih oziroma fizioloških težav ali posebnosti voznikov in drugih oseb v motornem vozilu. Pri tem omenja zdravstvene težave, konstitucijske posebnosti telesa in podobno.

B.

3.Izpodbijana določba 2. točke prvega odstavka 230. člena ZTVCP sankcionira nespoštovanje obveznosti iz 35. člena tega zakona, kjer je določeno, da voznik motornega vozila, v katerem so vgrajeni varnostni pasovi, in oseba, ki se vozi v tem vozilu, morata biti privezana, dokler vozilo vozi v prometu na javni cesti. Obveznost privezovanja z varnostnim pasom je, kot še mnoge druge v tem delu ZTVCP (III. Prometna pravila), določba, s katero se zagotavlja predpisana varna uporaba motornega vozila v prometu na javnih cestah. Celoten zakon, na kar kaže tudi njegov naslov, je namenjen zagotavljanju varnega odvijanja cestnega prometa.

4.V tretjem odstavku 15. člena Ustave je določeno, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Vožnja motornega vozila ali vožnja v njem je lahko nevarna za vse, za voznika, za druge osebe v vozilu in za tretje osebe. Zato zakonodajalec lahko z namenom zmanjševanja nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare ali druge škodne posledice predpiše potrebne ukrepe, ki posežejo v nekatere ustavne pravice, če so takšni ukrepi po načelu sorazmernosti primerni in nujni za zavarovanje pravic drugih ter v omejeno pravico ne posežejo prekomerno, torej bolj kot je to potrebno zaradi zavarovanja drugih enako ali bolj pomembnih ustavnih pravic (sorazmernost v ožjem smislu).

5.Ni mogoče pritrditi pobudniku, da je z obveznim privezovanjem z varnostnim pasom kršena določba 19. člena Ustave, saj ta določba varuje le človekovo osebno svobodo in prostost, zlasti pred aretacijo in podobnim, ne pa pred tem, da se mu v nekaterih specifičnih situacijah (npr. pri vožnji z motornim vozilom), v katere vstopa prostovoljno, zapoveduje spoštovanje določenih pravil ravnanja. Prav tako ni prizadeta svoboda gibanja po 32. členu Ustave, saj se ta nanaša le na prosto gibanje, zlasti v smislu izbire prebivališča, gibanja po državi in zunaj nje itd.

Pač pa gre pri obveznem privezovanju z varnostnim pasom za poseg v eno od ustavnih pravic iz 35. člena Ustave.

6.Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v svoji odločbi št. U-I- 137/93 (OdlUS III, 62), 35. člen Ustave, s tem ko jamči nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic, zagotavlja tudi t.i. splošno svobodo ravnanja ljudi. Ta "splošna svoboda ravnanja" ima npr. v nemški ustavi celo položaj ene od najpomembnejših ustavnih pravic - v 2. členu ustave. V tej pomembni ustavni pravici je pravzaprav zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano - in ne obratno. Če je kaj prepovedano (npr. voziti se v avtomobilu neprivezan), je to torej poseg v omenjeno ustavno pravico oziroma svoboščino - s čimer pa seveda še ni rečeno, da je vsak tak poseg ustavno nedopusten. Dopusten je, če je v skladu z načelom sorazmernosti (glej konec 4. točke zgoraj) potreben za varstvo pravic drugih.

7.Pobudnik zatrjuje, da omenjeni poseg lahko služi le varstvu pravic prizadetega samega (pred možnimi poškodbami itd.), ne pa varstvu pravic drugih. Po presoji Ustavnega sodišča pa omenjeni poseg služi tudi varstvu pravic drugih, vsaj s tem, da z zmanjševanjem števila in teže poškodb v prometnih nesrečah zmanjšuje število tistih, ki na ta način izgubijo življenje (da smrt vsakogar praviloma hkrati prizadene ne le čustva, ampak tudi pravice njegovih svojcev, ni treba posebej utemeljevati), dalje s tem, da zmanjšuje število težko poškodovanih (kar zaradi stroškov zdravljenja, zmanjšane delovne sposobnosti itd. spet posega tako v pravice njegovih svojcev kakor tudi v pravice vseh državljanov, ker bistveno zvišuje stroške, h katerih pokritju morajo prispevati vsi, ali pa zmanjšuje dostopnost teh sredstev za druge primere), in morda še na druge načine. A že zgoraj navedeno zadošča za ugotovitev, da je izpodbijani poseg v splošno svobodo ravnanja po načelu sorazmernosti treba šteti za ustavno dopusten: je primerno sredstvo za dosego zgoraj opisanih ustavno legitimnih ciljev, je za njihovo dosego tudi nujen (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti, lahko le povečajo njegov učinek) in ga gotovo tudi ni možno šteti za prekomernega, saj nasproti pozitivnim učinkom, ki jih zagotavlja, pomeni le neznaten poseg v človekovo "splošno svobodo ravnanja" oziroma v njegove osebnostne pravice. Zato je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Zupančič.

PREDSEDNIK dr. Lovro Šturm