Jedro

V opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke, oziroma iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene.

Nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca.

Potrebno je poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen.

Kaznivo dejanje po členu 258 KZ je v odnosu do kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 specialno / lex specialis.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom III K 33579/2021 z dne 31. 1. 2024 zoper obdolženo A. A. zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP ter na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke, bremenijo oškodovanca kot tožilca.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe 257. člena in 288. člena KZ-1, kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve 6. člena EKČP in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb oškodovanca kot tožilca, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da opisa dejanj v obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca, ne vsebujeta zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj oziroma, da dejanji, ki sta predmet obtožnega akta, nista kaznivi dejanji (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo obtožni predlog, ker ravnanji, ki se očitata obdolženi v izreku obtožnega predloga (točka 1 in točka 2) nista kaznivi dejanji, saj v opisu kaznivih dejanj niso konkretizirani vsi zakonski znaki, na podlagi katerih je možno pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju kaznivih dejanj. V posledici svoje odločitve v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo dokazov, saj niti ni izvedlo glavne obravnave in izvajalo dokazov v smeri obdolženi očitanih kaznivih dejanja, zato je pritožnikovo navajanje, da v izpodbijanem sklepu ni razvidna ocena dokazov, ki bi omogočila, da se vsa pomembna dejstva ugotovijo po resnici in popolnoma, zgrešeno in zmotno. Določbe 437. člena ZKP se namreč nanašajo na predhodni preizkus obtožnega predloga, ki ga sodnik opravi po uradni dolžnosti po prejemu obtožnega akta. Gre za materialni preizkus obtožnega akta o tem, ali je podan kakšen razlog iz 277. člena ZKP za zavrženje obtožnega predloga, preden opravi glavno obravnavo in izvaja dokaze. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje po preizkusu obtožnega predloga zaključilo, da dejanji, ki se v točki 1 in 2 izreka obtoženega predloga očitata obdolženi, zaradi umanjkanja zakonskih znakov v opisih, nista kaznivi dejanji. Zato v izpodbijanem sklepu pravilno ni dokazne ocene in je očitek pritožnika, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem oziru pomanjkljiva in nejasna, zmoten in neutemeljen. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zaradi navedenega ni podana kršitev ustavne pravice obdolženega do argumentirane odločbe oziroma kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. 6. Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da je zaradi načela specialnosti stek med kaznivim dejanjem protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 in kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 257. člena KZ-1 zgolj navidezen1. Slednje pomeni, da imamo opraviti z enim samim kaznivim dejanjem, kljub temu da je storilec z eno storitvijo ali opustitvijo uresničil zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh ali več zakonskih dejanskih stanov. Kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1 je v odnosu do 257. člena KZ-1 specialno (lex specialis).

7. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali so v izreku obtožnega akta (točka 1 in 2) zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj obdolženi konkretizirani do te mere, ki po objektivni in subjektivni plati omogočajo sklepanje na obstoj kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženkine pravice do obrambe. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišče prve stopnje, da sta opisa obeh očitanih kaznivih dejanja v izreku obtožnega predloga toliko nekonkretizirana, da teh pomanjkljivosti ni mogoče sanirati oziroma nadomestiti v obrazložitvi obtožnega akta.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 5 izpodbijanega sklepa, da v opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke oziroma da iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v navedeni točki izpodbijanega sklepa, je nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca. Iz očitanega opisa (le) izhaja, da naj bi obdolžena zlorabila svoj položaj in oškodovancu povzročila večjo škodo, s tem ko kot sodnica Okrajnega sodišča v Kranju pri izdaji sodbe opr. št. ZSV 11/2016 z dne 17. 1. 2018 in sklepov opr. št. ZSV 11/2016 z dne 7. 2. 2018 in 26. 2. 2021, ni priznala pravočasno izročenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca B. B. v znesku 12.288,51 EUE z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014 naprej. V takšnem opisu, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni konkretiziran nastanek dejanske prepovedane posledice, ki naj bi nastala zaradi obdolženkinega ravnanja.

9. Pritožnik tudi ne more uspeti z navedbami, da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena, ki se obdolženi očita v točki 2 izreka obtožnega predloga, vsebuje vse zakonske znake in da je zaključek prvostopenjskega sodišča v točki 7 izpodbijanega sklepa napačen. Sodišče prve stopnje je v točki 6 izpodbijanega obširno in temeljito obrazložilo, kdaj bo podana kazenska odgovornost sodnika za kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1. Tej obrazložitvi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je potrebno poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost2, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen. Sodišče prve stopnje je glede na opisan obtožbeni očitek v točki 2 izreka obtožnega predloga, po katerem naj bi obdolžena kot sodnica Okrajnega sodišča v Kranju pri izdaji sodbe opr. št. ZSV 11/2016 z dne 17. 1. 2018 in sklepov opr. št. ZSV 11/2016 z dne 7. 2. 2018 in 26. 2. 2021, zavestno kršila določbe Zakona o prekrških (ZP-1) (konkretno drugi odstavek 58. člena v zvezi s 95., 96., 129., 141. in 142. členom), s tem ko ni priznala pravočasno izročenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca B. B. v znesku 12.288,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zato da slednji ne bi prišel do poplačila v sodnem postopku, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da zgolj navedba, da je obdolženka kot sodnica ravnala v nasprotju s pozitivno zakonodajo, ne zadostuje, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. V opisu očitanega kaznivega dejanje so namreč izostale tiste okoliščine, ki bi konkretizirale obdolženkin razlog za zavestno kršitev navedenih določb Zakona o prekrških, kot tudi okoliščine, da je obdolženka tako ravnala z motiviranim namenom, da bi pritožniku v postopku zahteve za sodno varstvo škodovala.

10. Ker sodnik v okviru tako imenovanega materialnega preizkusa obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) le tega zavrže, če spozna, da je med drugim podan razlog za ustavitev postopka, ki je določen v 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, in sicer da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, je pritožbeno navajanje okoliščin o poteku postopka za sodno varstvo pred Okrajnim sodiščem v Kranju, oddelek za prekrške v zadevi opr. št. ZSV 11/2016, irelevantno.

11. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče ni ugotovilo pritožbeno zatrjevanih kršitev 6. člena EKČP, 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, zato je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 100,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo po tarifni številki 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Dežman Z., Merc K. v: Dr. Korošec D. in ostali, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 355. 2 Dežman Z., Merc K. v: Dr. Korošec D. in ostali, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 353.