Jedro

Pri izrekanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja imetniku ob doseženi določeni vsoti kazenskih točk, se upošteva le pravnomočne odločbe o prekršku, odločilna okoliščina za presojo, ali je bila predpisana vsota točk dosežena v predpisanem obdobju (kot tudi za presojo statusa voznika), pa je čas storitve prekrška oziroma prekrškov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom storilcu J. R. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 11. 4. 2010, storilcu je naložilo tudi plačilo sodne takse. Višje sodišče v Celju je (storilčevo) pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani sklep in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep o prenehanju veljavnosti storilčevega vozniškega dovoljenja je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da v obravnavani zadevi sodišče ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 22. člena ZP-1. Storilec je prekršek, s katerim je presegel 18 kazenskih točk, storil 11. 4. 2010, to je več kot tri leta po tem, ko je storil prvi prekršek (6. 2. 2005). Ker je bil prvi prekršek, za katerega je bilo storilcu izrečenih 10 kazenskih točk, storjen izven triletnega časovnega okvira, v katerem se po tretjem odstavku 22. člena ZP-1 seštevajo kazenske točke, ga sodišče pri seštevku ne bi smelo upoštevati. Ob navedenem je storilec ob storitvi zadnjega prekrška 11. 4. 2010 dosegel 15 kazenskih točk, kar pomeni, da se mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bi smelo izreči. Sodišče je slednje storilo in s tem kršilo določbo tretjega odstavka 22. člena ZP-1. 5. Vrhovno sodišče je vprašanje, ki ga izpostavlja vrhovna državna tožilka, presojalo že v več odločbah. V sodbi IV Ips 21/2004 z dne 20. 12. 2007 je (med drugim) obrazložilo, da v skladu z določbo tretjega odstavka 22. člena ZP-1 sodišče izreče vozniku prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, če v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Pri izrekanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja imetniku, ob doseženi ali preseženi določeni vsoti kazenskih točk, se upošteva le pravnomočne odločbe o prekršku, vendar pa je odločilna okoliščina za presojo statusa voznika, kot tudi za ugotovitev, ali je bila predpisana vsota dosežena ali presežena v obdobju dveh let (po tretjem odstavku 22. člena sedaj veljavnega ZP-1 treh let), le čas storitve prekrška oziroma prekrškov.

6. V obravnavanem primeru je Okrajno sodišče v Celju z izpodbijanim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pri čemer je upoštevalo izključno datume pravnomočnosti odločb, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu v obdobju od 22. 8. 2008 do 25. 5. 2011. Datumov storitve prekrškov sodišče v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo.

7. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je storilec prekršek (sodba Okrajnega sodišča v Domžalah PR 691/2010 z dne 11. 10. 2010, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2011), s katerim je presegel 18 kazenskih točk, storil 11. 4. 2010, torej več kot tri leta po tem, ko je storil prvi prekršek (6. 2. 2005), zaradi katerega mu je bila izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu, ki jih je sodišče upoštevalo pri seštevku kazenskih točk v izpodbijanem pravnomočnem sklepu.

8. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve tretjega odstavka 22. člena ZP-1 na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Storilec s storitvijo prekrškov, navedenih v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, (še) ni dosegel 18 kazenskih točk (s storjenimi prekrški je dosegel skupno 15 kazenskih točk), zato razveljavljenega pravnomočnega sklepa ni bilo treba vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.