Jedro

Odločba o imenovanju predsednika sodišča je akt o izbiri. Za izbiro predsednika med kandidati, ki jih predlaga Sodni svet, je pooblaščen minister z zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z dnem 11. 2. 2004 imenovala A.A., okrajnega sodnika svetnika na Okrajnem sodišču v A., za predsednika Okrajnega sodišča v A. za dobo šestih let. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Sodni svet RS predlagal ministru za pravosodje v imenovanje na mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. tožečo stranko in A.A., pri čemer je dal prednost kandidatu in dosedanjemu predsedniku A.A., ker na podlagi zbranih podatkov ugotavlja, da bo lahko uspešno vodil Okrajno sodišče v A..

Tožena stranka je odločila, da izmed predlaganih kandidatov imenuje A.A. iz enakih razlogov, zaradi katerih mu je tudi Sodni svet RS dal prednost ter tudi zato, ker je iz mnenja predsednika Višjega sodišča v B. razvidno, da dosedanji predsednik svoje delo zadovoljivo in korektno opravlja, zaradi česar predsednik Višjega sodišča v B. ne vidi potrebe po zamenjavi na tem mestu.

Zoper izpodbijano odločbo o imenovanju vlaga tožeča stranka tožbo iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je sodni svet na podlagi pomanjkljivo izpeljanega postopka predlagal ministru v imenovanje na mesto predsednika Okrajnega sodišča v A. njo in A.A., pri čemer je neutemeljeno dal prednost slednjemu. Ob vložitvi kandidature je pričakovala, da se bo sodni svet glede postopka držal stališč in postopek izpeljal na podlagi objektivnih podatkov, pridobljenih po vnaprej predpisanem postopku ugotavljanja primernosti kandidatov. Sodni svet je sam sprejel stališča, da bo v postopku imenovanja kandidatov za mesti predsednika in podpredsednika sodišča, od pristojnih personalnih svetov zahteval izdelavo ocen po 8. točki 29. člena Zakona o sodniški službi ter zaprosil mnenje o kandidatih za predsednika, predsednika sodišča višje stopnje, za kandidate za podpredsednika pa predsednika sodišča, na katerem kandidira kandidat. Kasneje je sprejel še strožje stališče in sicer, da bo praviloma za primere, ko bo sodnik kandidiral na vodstveno mesto in ni zakonske ovire za izdelavo ocene sodniške službe, zahteval izdelavo celotne ocene sodniške službe po kriterijih iz 29. člena Zakona o sodniški službi (sklep seje št. 36). Nadalje je Sodni svet sprejel še priporočilo, s katerim je sodnikom predlagal, da ob vložitvi kandidatur na vodstvena mesta svoji prijavi priložijo tudi kratko predstavitev programa dela na vodstvenem mestu, na katerega se prijavljajo, sodnikom, ki ponovno kandidirajo na vodstveno funkcijo pa, da svoji prijavi priložijo tudi poročilo o rezultatih dela za sodišče (sklep 66. seje). Sodni svet je v postopku zaprosil le za mnenje predsednika višjega sodišča, ni pa zaprosil za izdelavo ocene sodniške službe, kar bi bilo po mnenju tožeče stranke nujno. Predlog Sodnega sveta ne temelji na nobenem od objektivnih kriterijev, ki jih je Sodni svet RS sam določil, temveč se v celoti naslanja na mnenje predsednika višjega sodišča, ki bi po sprejetih stališčih Sodnega sveta RS moralo biti le eden izmed elementov v postopku odločanja. Iz mnenja predsednika Višjega sodišča v B. ni razvidno, na podlagi kakšnih objektivnih kriterijev so bile oblikovane ugotovitve. Mnenje bi lahko temeljilo le na formalnem in neposrednem razgovoru s kandidati, pri čemer bi predsednik višjega sodišča imel možnost ugotoviti ali program dela, kot ga je predstavila sodišču tudi potrebuje. Program dela, ki ga je predstavila, se nanaša na sodno upravo in se brez pregleda dela na sodišču ne more preveriti. Dosedanji in sedanji predsednik pa zadev, ki bi jih bilo potrebno spremeniti, ni pripravljen spreminjati.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek voden v skladu z določilom 62. člena Zakona o sodiščih, ki določa postopek imenovanja predsednikov sodišč. V nadaljevanju povzema celoten potek postopka imenovanja predsednika sodišča in zaključuje, da je bil postopek imenovanja izpeljan v skladu z določili Zakona o sodiščih, ki določajo postopek imenovanja predsednikov sodišč, zato niso utemeljene navedbe tožeče stranke o kršitvah postopka, tožeča stranka pa tudi ni navedla, katera določila tega zakona naj bi bila v postopku imenovanja kršena, zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v zadevi prijavilo udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani akt je akt o izbiri. Predmet presoje je, ali je postopek imenovanja tekel tako, kot določa zakon. Zakon o sodiščih (Ur. list RS št. 19/94, 45/95, 26/95 - ZPP, 38/99, 28/00, 26/01 - PZ, 56/02 - ZJU in 67/02, v nadaljevanju ZS) v 2. odstavku 62. člena določa, da predsednike sodišč (razen predsednika vrhovnega sodišča RS) imenuje minister, pristojen za pravosodje, na predlog Sodnega sveta, za dobo šestih let, z možnostjo ponovnega imenovanja. V 7. odstavku istega člena pa, da če se na razpisano mesto prijavi več kandidatov, Sodni svet izbere in poda ministru obrazložen predlog največ treh kandidatov, pri tem lahko navede, kateremu kandidatu daje prednost in to obrazloži. Predlog se vroči vsem prijavljenim kandidatom. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je skladno z zakonom Sodni svet objavil javni poziv k vložitvi kandidatur, na katerega sta se prijavila dva kandidata, tožeča stranka in A.A.. Sodni svet je po tem, ko je pridobil mnenje predsednika Višjega sodišča v B., ki je podprl za predsednika kandidata A.A., predlagal ministru za pravosodje v imenovanje oba kandidata, pri čemer je dal prednost kandidatu in dosedanjemu predsedniku A.A. in to v svojem predlogu tudi obrazložil. Tožena stranka je po tem, ko je bil predlog Sodnega sveta vročen vsem kandidatom, izdala izpodbijano odločbo, s katero je sledila mnenju predsednika višjega sodišča ter predlogu Sodnega sveta, kar je v izpodbijani odločbi tudi obrazložila. ZS določa, da se določila ZUP smiselno uporabljajo le, kadar je treba v zadevi sodne uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, če ni z zakonom ali z zakonom, ki ureja sodniško službo drugače določeno (člen 60/2 ZS).

Izpodbijani akt pa je posamični akt o izbiri, za izdajo katerega ni potrebno opraviti dokaznega postopka v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS št. 80/99, 70/00 in 52/02 - ZUP), saj pri imenovanju na vodstveno mesto ne gre za pravico ali pravni interes kandidata. Zakon o sodiščih prepušča izbiro in imenovanje predsednika sodišč ministru (člen 62/2 ZS), torej je za izbiro predsednika med kandidati, ki jih predlaga Sodni svet, pooblaščena tožena stranka z zakonom.

Tožena stranka je po mnenju sodišča pri končni izbiri predlaganega kandidata vezana le na predloge Sodnega sveta in mora pri tem, v kolikor ne sledi predlogu Sodnega sveta to le posebej obrazložiti, saj bi bila sicer odločba v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti, glede na to, da je po 62. členu ZS Sodnemu svetu pridržana prva (vsebinska) izbira med kandidati (Odl. US RS U-I-224/96, Ur. list RS št. 36/97). Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožeče stranke, da Sodni svet ni upošteval stališč, ki jih je glede izbire predsednikov in podpredsednikov sam sprejel. ZS predpisuje le postopek izbire med kandidati in kandidacijski postopek in ne daje niti Sodnemu svetu in niti toženi stranki pooblastila, da bi poleg v ZS predpisanih pogojev izdelala še dodatne kriterije in merila za ocenjevanje primernosti kandidatov. Po mnenju sodišča so torej stališča, ki jih je sprejel Sodni svet, njegova interna navodila za ravnanje, ki pa nimajo značaja splošnega akta niti v formalnem niti v materialno pravnem smislu. Glede na navedeno je uporaba sprejetih stališč v domeni Sodnega sveta in neuporaba teh stališč ni pravno sankcionirana. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, saj tožeča stranka glavne obravnave ni predlagala. V tožbi predlagani dokazi pa so že priloženi upravnemu spisu. Tožeča stranka pa v tožbi tudi ni navedla morebitnih novih dejstev, ki bi jih lahko navajala na glavni obravnavi, pa jih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe (3. odstavek 14. člena ZUS).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.