Jedro

Izvršitev odločbe zadržijo zgolj tožbe, vložene s strani organov, ne pa tožbe, vložene s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je zato ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.

Izrek

I.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev 1. točke izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-214/2026/3 z dne 12. 6. 2026 zadrži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II.Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija 1. točko izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-214/2026/3 z dne 12. 6. 2026. V tej odločbi je Informacijski pooblaščenec v izreku pod točko 1 ugodil pritožbi prosilca družbe A., d.o.o. in delno odpravil odločbo Ministrstva za zdravje št. 090-16/2026-2711-7 z dne 10. 4. 2026 ter mu odredil, da je dolžan v 31 dneh od vročitve te odločbe prosilcu v obliki fotokopij posredovati dokumente tožeče stranke, in sicer "Opis funkcionalnosti v obstoječi informacijski rešitvi eTTL ponudnika", na način, da mu posreduje podatke o navedenih funkcionalnostih in bolnišnicah, pri katerih je implementirana (stolpci A, B in C), "Obrazec 1: Strukturirana ponudba", na način, da mu posreduje še podatke o cenah na enoto mere" ter "reference", slednje pa na način, da prekrije podatke, ki jih v nadaljevanju izreka odločbe tožena stranka konkretno opredeli. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku predlaga odpravo 1. točke izreka izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Hkrati s tožbo tožeča stranka tudi predlaga izdajo začasne odredbe in sicer, da naj sodišče zadrži izvršitev 1. točke izreka izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v zadevi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da po 10. členu Zakona o Informacijskem pooblaščencu le tožba zavezanca zadrži izvršitev odločbe. Posredovanje podatkov, za katere se v upravnem sporu zatrjuje, da ne bi smeli biti razkriti, je posledica, ki jo je treba preprečiti, dokler sodišče ne odloči o zakonitosti naložene obveznosti. Razkritje je namreč dokončno in nepopravljivo. Zakon o Informacijskem pooblaščencu pa ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko tožbo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranska udeleženka iz upravnega postopka, v konkretnem primeru tožeča stranka. Stališče Vrhovnega sodišča RS v tovrstnih primerih je, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti, ter se to dejstvo obravnava kot težko popravljivo škodo in ne potrebuje obsežnejše utemeljitve. Iz tega izhaja, da je kot škoda lahko razumljeno tudi stanje, povzročeno z vnaprejšnjim posredovanjem informacij, ki še ni presojeno kot zakonito, če bi njihovo razkritje pomenilo prikrajšanje tožeče stranke na področju njenega delovanja. Ker v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoče, je v tem pogledu brez dvoma prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa zato brez pomena.

3.Tožeča stranka nato v nadaljevanju poudarja pomen podatkov, ki so predmet razkritja. Razkritje zadevnih podatkov bi škodovalo njeni konkurenčni sposobnosti oziroma finančnim in poslovnim interesom, pa tudi njenih strank. Vsebina podatkov se namreč nanaša na podrobne informacijske rešitve/funkcionalnosti pri posameznih strankah in tako razkrivajo, katere vse funkcionalnosti so implementirane in s tem na kakšen način stranke tožeče stranke zadovoljujejo lastne potrebe in kateri in kolikim strankam je tožeča stranka implementirala posamezne rešitve/funkcionalnosti. Gre za občutljive poslovne informacije. Prosilec bi s seznanitvijo s podrobno strukturo posameznih strank gospodarskih subjektov in s seznanitvijo, s kakšnimi kapacitetami oziroma izkušnjami razpolagajo in prispevajo posamezni gospodarski subjekti v ponudbi tožeče stranke, ter s seznanitvijo, katere funkcionalnosti posamezna stranka ima, lahko prilagodil pri vsakem nadaljnjem naročilu, tako s ponudbeno ceno kot z novačenjem posameznih gospodarskih subjektov. Glede na to bi lahko med drugim presodil, ali na določenem javnem naročilu sploh pričakuje konkurenco ali ne, na ta način pa bi lahko tožeča stranka bila v znatno slabšem položaju pri sodelovanju v nadaljnjih postopkih javnega naročanja. Razkritje portfelja strank tožeče stranke in drugih gospodarskih subjektov, ki nastopajo v ponudbi tožeče stranke, vodi do tveganja ciljnega nagovarjanja, prilagajanja komercialnih nastopov ali priprave prilagojenih ponudb, kar bi prosilcu, ki je konkurent tožeče stranke, lahko prineslo konkurenčno prednost. Tudi sam prosilec priznava, da gre za kompleksne informacijske rešitve, unikatne tehnične zahteve, specifično infrastrukturo ipd. Škoda ne bi nastala le tožeči stranki, temveč tudi njenim partnerjem oziroma drugim gospodarskim subjektom, katerih reference so bile uporabljene v ponudbi.

4.V kolikor bi prišlo do razkritja dokumentov, navedenih v odločbi, vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari ni mogoča, tožeča stranka pa svojega položaja ne bi mogla več izboljšati niti ob uspehu tožbe v upravnem sporu, saj bi bili dokumenti že razkriti, zaradi česar bi bilo sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo neučinkovito. Ko je informacija enkrat razkrita, njen umik ni več mogoč ne glede na morebitno odpravo izpodbijane odločbe. Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je že samo posredovanje podatkov tista posledica, ki jo je treba preprečiti, dokler sodišče ne odloči o zakonitosti naložene obveznosti. Razkritje je dokončno in nepopravljivo.

5.Javna korist z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta. Zahtevani dokumenti bi namreč postali dostopni, če bi sodišče predmetno tožbo zavrnilo in bi tako pri posredovanju dokumentov prišlo zgolj do časovnega zamika. Prav tako z odločitvijo izvršitve ne bi bila prizadeta korist nasprotnih strank.

6.Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka v predlogu kot razlog za odložitev izvršitve odločbe navaja varstvo poslovne skrivnosti, čeprav je bilo že v pritožbenem postopku pred toženo stranko ugotovljeno, da pri predložitvi zadevnih dokumentov organu ni ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki jo od poslovnih subjektov zahteva zakon. Poleg tega poslovne skrivnosti ne morejo predstavljati reference javnih zavodov. Težko popravljive škode tožeča stranka po mnenju tožene stranke ni konkretizirala in ni dokazala, saj so njene navedbe splošne, primerljive navedbam poslovnih subjektov nasploh, poleg tega pa pri posredovanju dokumentov ni ravnala z ustrezno skrbnostjo.

7.Sodišče je v ta upravni spor kot stranki z interesom pritegnilo tudi zavezanca, to je Ministrstvo za zdravje, ter prosilca gospodarsko družbo A. d.o.o. Ministrstvo za zdravje na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorilo.

8.Stranka z interesom A. d.o.o. pa v odgovoru na zahtevo izdaje začasne odredbe navaja, da tožeča stranka škode ni konkretizirala, ampak jo utemeljuje s hipotetičnimi scenariji in s splošnim sklicevanjem na poslovno skrivnost. Ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe bi tudi pomenila večmesečni ali večletni odlog dostopa do informacij, katerih javnost je določil že zakonodajalec. Tožeča stranka škodo opisuje izključno na abstraktni ravni. Tožeča stranka ne opredeli, katera konkretna informacija iz posameznega dokumenta naj bi imela kakšno tržno vrednost, kakšna škoda naj bi ji nastala, kdaj in po kakšnem vzročnem mehanizmu. Vse navedbe so oblikovane pogojno in pomenijo opis hipotetične, ne pa resne in neposredno grozeče škode. Škoda zaradi razkritja podatkov, ki so v pretežni meri že javno dostopni oziroma preverljivi, ni verjetno izkazana. Zatrjevana škoda je poleg tega po svoji naravi premoženjska, ki je praviloma nadomestljiva in ni težko popravljiva. O nepopravljivi premoženjski škodi je mogoče govoriti šele, če posega v preživetje oziroma ključne vidike delovanja subjekta. Tožena stranka je ugotovila, da zahtevani dokumenti ob oddaji ponudbe niso bili označeni kot poslovna skrivnost. Zgolj obstoj internega akta za izkaz poslovne skrivnosti ne zadošča. Potrebna je jasna in konkretna opredelitev podatkov, ki so poslovna skrivnost, ne le njihova splošna in pavšalna opredelitev, ter določitev načina varovanja. Poleg tega gre za absolutno javne podatke, na katere volja oziroma drugačna kategorizacija s strani imetnika nima vpliva. Postopek javnega naročanja je v celoti namenjen porabi javnih sredstev, ponudbena dokumentacija pa je podlaga, na kateri naročnik odloča o razpolaganju z njimi. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožeča stranka izkazala določeno stopnjo pravno varovane škode, predlog ne prestane tehtanja po načelu sorazmernosti. Korist stranke z interesom je pravočasen dostop. Informacije imajo časovno vrednost. Zadržanje izvršitve do pravnomočnega zaključka upravnega spora bi pravico do dostopa dejansko izvotlilo, saj bi informacije do takrat izgubile uporabno vrednost. Tožeča stranka niti ne poskuša razmejiti, glede katerih konkretnih podatkov naj bi ji grozila škoda, temveč zahteva pavšalno zadržanje vsega. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj zadržanje izvršitve odločbe omeji izključno na posamično opredeljene podatke, glede katerih je težko popravljiva škoda konkretno izkazana, pri čemer zadržanje ne zajema podatkov, ki so javni po drugem odstavku 35. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Poleg tega zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki I izreka:

9.Zahteva za izdajo začasne odredbe glede zadržanja izvršitve 1. točke izreka izpodbijane odločbe je utemeljena.

10.Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju more sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

11.Sodišče je pri svoji odločitvi, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, izhajalo iz stališča, da ko so enkrat zahtevani podatki razkriti, vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča. Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba v izpodbijanem delu odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem tožeča stranka svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Razen tega odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi niti koristi prosilca, če bi se izkazalo, da tožba ni utemeljena. V tem primeru bodo zahtevani podatki po pravnomočnosti odločbe postali dostopni.

12.Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi to, da v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu velja, da če organ zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, je dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali drugo dokumentarno gradivo, kar pomeni, da če je tožbo vložil organ, se izvršitev odločbe odloži po samem zakonu.

13.V obravnavanem primeru sicer tožeča stranka nima statusa organa, ampak stranskega udeleženca, zato tožba tožeče stranke sama po sebi ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe, vendar pa navedeno zakonsko določilo kaže na to, kolikšen pomen je dal zakonodajalec vložitvi tožbe v postopku dostopa do informacij javnega značaja, po mnenju sodišča nedvomno zaradi tega, ker se pri realizaciji take odločbe prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti. Vložitev tožbe pa zadrži izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca zgolj v primeru, če tožbo vloži organ. Torej izvršitev odločbe zadržijo zgolj tožbe, vložene s strani organov, ne pa tožbe, vložene s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je iz tega razloga ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti. Ker je sodišče že iz teh razlogov sledilo predlogu za izdajo začasne odredbe, se do ostalih razlogov, navedenih v zahtevi in odgovorih nanjo, posebej ne opredeljuje.

14.Enaka stališča je v primerljivih procesnih situacijah zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS (sklepa I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016, I Up 216/2019 z dne 18. 12. 2019).

15.Sodišče se ne strinja z navedbami tožene stranke in stranke z interesom, da tožeča stranka ni v zadostni meri obrazložila nastanek težko popravljive škode in da škode ni konkretizirano zatrjevala. Tožeča stranka je navedla, da je že samo posredovanje podatkov, za katere se v upravnem sporu zatrjuje, da ne bi smeli biti razkriti, tista posledica, ki jo je treba preprečiti, dokler sodišče ne odloči o zakonitosti naložene obveznosti. Navedla je, da je razkritje dokončno in nepopravljivo in da v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoča in je v tem pogledu brez dvoma prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa brez pomena. Poleg tega je še navedla, da v kolikor bi prišlo do razkritja dokumentov, vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari ni mogoča, tožeča stranka pa svojega položaja ne bi mogla več izboljšati niti ob uspehu tožbe v upravnem sporu. Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je že samo posredovanje podatkov, za katere se v upravnem sporu zatrjuje, da ne bi smeli biti razkriti, tista posledica, ki jo je treba preprečiti, dokler sodišče ne odloči o zakonitosti naložene obveznosti. S temi navedbami je po presoji sodišča tožeča stranka dovolj konkretno in tudi utemeljeno pojasnila, zakaj bi ji z izvršitvijo akta lahko nastala težko popravljiva škoda, saj bi v nasprotnem primeru sodno varstvo zanjo izgubilo svoj pomen. Tudi če bi sodišče zgolj delno zadržalo izvršitev izpodbijanega dela odločbe tožene stranke, bi s tem bila tožeča stranka še vedno prikrajšana za pravico do učinkovitega sodnega varstva, saj bi bil v tem primeru del podatkov pred pravnomočno odločitvijo razkrit, zato tudi ni sledilo podrejenemu predlogu stranke z interesom o delnem zadržanju izvršitve odločbe.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala verjetnost nastanka nepopravljive škode in je zato njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

K točki II izreka:

16.Odločanje o stroških postopka glede predloga za izdajo začasne odredbe si je sodišče pridržalo za končno odločitev.