Jedro

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko prenaša. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprlo tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo. Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega odstavka 286. člena ZPP, čeprav je tedaj veljal prejšnji ZPP, ki ni poznal eventualne maksime.

Ko sta sodišči prve in druge stopnje presojali vsako pogodbo posebej, sta jo pravno opredelili kot pogodbo o delu (podjemu), ki je urejena v členih 600-628 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). S pogodbo o delu se prevzemnik posla (podjemnik, izvajalec) zaveže opraviti določen posel (v obravnavanem primeru se je toženec zavezal, da bo pitane teleta), naročnik pa se zavezuje, da mu bo to plačal. Pogodba o delu se včasih približuje prodajni pogodbi, saj tako kot podjemnik, tudi prodajalec dostikrat prodaja rezultat dela, svoj delovni uspeh. Zato ZOR v 601. členu opredeljuje razmerje med pogodbama in v prvem odstavku tega člena določa, da se v dvomu šteje pogodba, s katero se ena stranka zavezuje izdelati določeno premično stvar iz svojega materiala, za prodajno pogodbo. Pri prodaji se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (454. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Prvič je ugodilo tožbenemu zahtevku, drugič pa ga je zavrnilo, zato je izdani sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenj Gradcu, opr. št. I-IVL 1846/94 z dne 18.11.1994 razveljavilo in v 1. in 3. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnica je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno opredelili pogodbeno razmerje pravdnih strank, ker sta sklenjene pogodbe o storitvenem pitanju telet opredelili kot pogodbe o delu. Pri tem sta zanemarili vse tiste izraze in vsebinske določbe, ki jo opredeljujejo kot kupoprodajno pogodbo, zlasti točk V., VI. in VII. Ker tožnica ni bila lastnica živine, je tudi ni zavarovala. To bi morali storiti rejci. Navaja, da je toženec prejel na podlagi sklenjenih pogodb od maja do vključno avgusta 1992 teleta, ki jih tožnici ni niti izročil, niti plačal. Zato je tožnica upravičena do plačila vrednosti telet in neplačanih krmil, pa tudi marže, ker je toženec prodal živali mimo nje. Ne strinja se z mnenjem sodišč o dokaznem bremenu in sicer, da bi morala ona dokazati koliko telet je toženec prodal in koliko telet mu je poginilo. Tožnica tega ne more dokazovati, saj ni imela nobenega vpogleda v ravnanje toženca, ki se je s pogodbo zavezal, da bo izročil teleta. Poleg tega trdi, da je dokazala, da je toženec, ki ni imel nobenih drugih telet, razen tistih, ki jih je dobavila-prodala tožnica, nepošteno prodal teleta mimo nje. Samo toženec je lahko vodil evidenco o živini in odločal o njeni usodi. Zato bi moral on dokazati, da so poginila vsa teleta, kar pa ni res, saj je poginilo le okrog 20 odstotkov telet, preostanek pa je toženec prodal v Italijo. Toženec poleg telet dolguje tudi krmila in drug repro material in ni jasno, zakaj sodišči štejeta, da mu tega ni treba plačati. Še posebej zmotno se zdi tožnici mnenje sodišč o izjavi z dne 4.10.1993. Po njenem je dokazala, da med pravdnima strankama ni bilo drugega spornega razmerja kot izročitev telet po pogodbah od maja do avgusta 1992. Krediti, ki jih je najemal toženec, so se nanašali na HKS. Tožnica je s tožencem sklenila poravnavo o plačilu telet, pri čemer je popustila pri zahtevku za krmo, znesek pa je bil nižji, ker tedaj ni bilo obresti, ki so se natekle kasneje. V izjavi so bili določeni roki plačila in ni razumljivo, zakaj sta sodišči verjeli tožencu, da ne ve, na kaj se nanaša. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Tožnica pravilno opozarja na to, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno upoštevali določb ZPP o dokaznem bremenu ali pravilneje: o pravnem interesu, ki temelji na spoznanju pravdnih strank, da se zavedajo pomembnosti posameznega dejstva za izid pravde, pravnih pravil, ki povejo, katera stranka mora dokazati obstoj ali neobstoj tega dejstva in sodnikove dolžnosti, da odloči v zadevi (op. 1). Zato dokazno breme do izdaje sodbe nosita predvsem pravdni stranki (in morebitni intervenienti na njuni strani) in se izraža v procesni aktivnosti predlaganja dokazov, omogočanje njihove izvedbe pri izvajanju dokazov in obravnavanja uspehov dokazovanja.

Procesno dokazno breme ureja ZPP tako, da ne zavezuje le ene pravdne stranke, temveč se med postopkom lahko premešča. V zvezi z izjavo z dne 4.10.1993 revizija utemeljeno opozarja, da toženec ni dokazal, da bi bilo med pravdnima strankama kakšno drugo sporno razmerje, razen tistega o izročitvi pitanih govedi v letu 1992. Zato je izjava, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki, lahko sporazum o razrešitvi spornega razmerja (čeprav ne tudi neposredni izvršilni naslov) in jo je treba upoštevati v dokaznem postopku ter jo z vso resnostjo oceniti z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je tožnica pred pravdo vložila izvršbo na podlagi verodostojnih listin in oprla tožbeni zahtevek na tedaj predložene listine (prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP), ji ne onemogoča, da bi po ugovoru toženca, češ da tožnici ničesar ne dolguje, izpodbijala njegove navedbe in z izjavo dokazovala nasprotno (212. člen ZPP). To je storila takoj, tako da je sodišče na naroku za prvo glavno obravnavo dne 31.1.1996 že pregledalo opomin pred tožbo (ki se sklicuje na to izjavo) in sporno izjavo.Tožnica je torej predlagala nove dokaze pravočasno celo po določbah sedaj veljavnega prvega odstavka 286. člena ZPP, čeprav je tedaj veljal prejšnji ZPP, ki ni poznal eventualne maksime. Glede na vse navedeno, je treba izjavo z dne 4.10.1993 ovrednotiti samo po sebi in skupaj z vsemi izvedenimi dokazi. Samo toženčeva izjava, češ da ni res, da bi se dogovorili za plačilo dveh obrokov do konca leta 1993, ne zadošča. Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti temeljito dokazno oceno, tako da bo soočilo tudi izpovedi prič in presodilo njeno težo v časovnem zaporedju.

Revizija utemeljeno opozarja tudi na dokazno breme o poginu govedi. Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da je res prišlo do pogina telet zaradi okužbe z virusom IBR in IPV, na katero toženec ni mogel vplivati. Toda število poginulih telet mora dokazati toženec, ki na ta način dokazuje nezmožnost izpolnitve pogodbe, to je izročitve pitanih govedi tožnici. To še toliko bolj, ker je tožnica dokazovala, da je toženec "mimo nje" prodal nekaj živine v Italijo.

Seveda pa je potreba po ugotavljanju števila poginulih živali odvisna od pravne narave pogodb. Sodišči prve in druge stopnje sta samostojno presojali vsako Pogodbo o pitanju telet in ne vseh skupaj kot celoto. Za tak pristop nista pojasnili svojega stališča, čeprav je očitno, da je šlo za neko dolgoročnejše razmerje med pogodbenicama, ki je temeljilo na kooperantskem razmerju, ki se je lahko izražalo samo v posamičnih pogodbah o pitanju govedi, lahko pa je bilo globlje in bolj dolgoročno. Ta pristop bosta morali sodišči pojasniti širše in ne samo na podlagi zapisov v vsaki pogodbi zase.

Ko sta sodišči prve in druge stopnje presojali vsako pogodbo posebej, sta jo pravno opredelili kot pogodbo o delu (podjemu), ki je urejena v členih 600-628 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). S pogodbo o delu se prevzemnik posla (podjemnik, izvajalec) zaveže opraviti določen posel (v obravnavanem primeru se je toženec zavezal, da bo pital teleta), naročnik pa se zavezuje, da mu bo to plačal. Izhajali sta iz predmeta pogodbe, ki naj bi bil pitanje telet, in sicer po I. točki pogodbe od povprečne odkupne teže teleta do končne žive teže. Značilno se jima je zdelo tudi poimenovanje pogodbenih strank (organizator pitanja-rejec in ne prodajalec-kupec), pa tudi opredelitev obveznosti pogodbenih strank, saj po III. točki pogodbe rejec skrbi za ustreznost hlevskih prostorov, oskrbovanje pitancev po navodilih tehnološke službe tožeče stranke, zagotavlja ustrezno krmo in po končanem pitanju celotno količino pitancev odda tožeči stranki). Toda pogodba je sama po sebi nejasna in posamezna določila v njej kažejo na kupoprodajno pogodbo. Tako je v prvi alinei V. točke pogodbe o pitanju telet je zapisano, da bo organizator pitanja nabavil teleta do višine hlevskih kapacitet po dinamiki odkupa telet po dnevni ceni, v zadnji alinei pa je določeno, da bo kreditiral rejca za dogovorjeno proizvodnjo pod pogoji, ki jih nudi poslovna banka za kreditiranje tovrstne proizvodnje. V VI. točki pogodbe je nato določeno, da bo odkupil vso spitano živino po dnevni odkupni ceni. Ob odkupu se izvrši poračun telet in krme. Vse to kaže na to, da je organizator pitanja za rejca nabavil teleta, ki jih je kupil po dnevni ceni, nato pa se je organizator pitanja zavezal, da jih bo ponovno odkupil in to po dnevni odkupni ceni. Sodišči prve in druge stopnje sicer poudarjata, da je v III. točki pogodbe zapisano, da bo rejec po končanem pitanju celotno količino pitancev oddal organizatorju pitanja, toda ta izraz je uporabljen tudi v VII. točki pogodbe, v kateri je določena možnost prodaje drugemu. Če teleta ne bi bila rejčeva, jih komu drugemu ne bi mogel oddati ali pravilno: prodati.

Pogodba o delu se včasih približuje prodajni pogodbi, saj tako kot podjemnik, tudi prodajalec dostikrat prodaja rezultat dela, svoj delovni uspeh. Zato ZOR v 601. členu opredeljuje razmerje med pogodbama in v prvem odstavku tega člena določa, da se v dvomu šteje pogodba, s katero se ena stranka zavezuje izdelati določeno premično stvar iz svojega materiala, za prodajno pogodbo. Pri prodaji se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (454. člen ZOR). Bistven je torej sporazum o blagu in ceni, kar je obravnavanem primeru v zgoraj poudarjenem besedilu določeno.

Seveda pa ni mogoče izključiti, da bi šlo za mešano pogodbo. Toda za odločitev v sporu niti ni pomembno njeno poimenovanje. Bistveno je vprašanje: čigava so bila teleta v času vzreje. Tudi če bi pogodbeni stranki med seboj res sklenili samo več posamičnih pogodb o delu, bi bila nevarnost za uničenje stvari (do katere je v določenem obsegu prišlo med rejo) odvisna od tega, ali je dal material za izdelavo stvari prevzemnik ali naročnik. Prehod nevarnosti zaradi naključnega uničenja stvari pri pogodbi o delu ureja ZOR v 625, 626. in 627. členu. Za primere, ko da material za izdelavo stvari prevzemnik posla, torej rejec, je v prvem odstavku 625. člena ZOR določeno, da gre uničenje stvari pred izročitvijo stvari naročniku na prevzemnikovo nevarnost in da nima pravice do povračila za dani material in ne do plačila za svoje delo. Podobno je pri prodaji, kjer po 456. členu nosi nevarnost naključnega uničenja stvari prodajalec, z izročitvijo stvari pa preide nevarnost na kupca. To pomeni, da bi prešla nevarnost za uničenje telet z izročitvijo rejcu nanj. Po 626. členu ZOR pa naročnik, ki je pri pogodbi o delu dal material, prevzema nevarnost za naključno uničenje.

Tako se izkaže, da za odločitev o tem, kdo nosi nevarnost za uničenje telet, ni bistveno vprašanje, ali gre za prodajno pogodbo ali pogodbo o delu ali za mešano pogodbo (ki se začne s prodajo, sledi pogodba o delu in na koncu spet prodaja). Bistveno je vprašanje, čigava so bila teleta v času, ko jih je toženec redil. Da bo mogoče z gotovostjo ugotoviti kdo je bil lastnik telet v času pogina, bo treba najprej ugotoviti, ali sta pravdni stranki sklepali posamične pogodbe, ali so te temeljile na dolgoročnejšem razmerju in če so, na kakšnem. Šele nato bo mogoče presojati vsebino sklenjenih pogodb, toda ne le na podlagi zapisanega besedila, temveč skupaj z ostalimi dokazi, zlasti izpovedmi prič in pravdnih strank. Ker bo šele dopolnjena dokazna ocena omogočila pravilno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sodbi in odločilo, naj o zadevi ponovno razsodi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje naj tedaj, ko bo odločilo o glavni stvari, odloči tudi o vseh pravdnih stroških, zato je odločitev o stroških revizije pridržana (tretji odstavek 165. člena ZPP).

op.1: Jan Zobec: Dokazno breme v pravdnem postopku, Pravosodni bilten, Ljubljana 2004, št. 1, str. 129