Jedro

Sodišče je v sodbi navedlo dovolj razumne razloge za svoj sklep, s tem, da jih zahteva ne sprejema in izpodbija njihovo dokazno vrednost, pa po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000 (stopetdeset tisoč) SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenega S.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 196. člena v zvezi z 2. točko 42. člena in 2. točko 43. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 196. člena KZ je obsojencu odvzelo zasežena mamila. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka, razen v delu, kjer je prvostopenjsko sodišče odločilo, da stroški obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi (in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi) ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da v pravnomočni sodbi sodišče ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali dejanski sklep, da je bila zasežena indijska konoplja last obsojenega S.B. V vsebini izpovedb prič B.F. in T.T. za tak zaključek ni podlage, kajti priči samo potrjujeta, tako kot zapisnik o hišni preiskavi in potrdilo o zasegu predmetov, da je bila pri tem procesnem dejanju najdena indijska konoplja. Naveznih okoliščin, ki bi kazale, da je ta obsojenčeva, sodišče v sodbi ni navedlo. Dejstva, da je obsojenec podpisal zapisnik o hišni preiskavi in potrdilo o zasegu predmetov, ni mogoče razlagati tako, da je s podpisom potrdil, da je konoplja njegova. Iz obeh listin ni razvidno, da bi vsebovali pouk, da oseba, ki ju podpiše, na ta način potrjuje, da so zaseženi predmeti njeni. Po zagovornikovem mnenju je zato nevzdržno sklepanje v obeh izpodbijanih odločbah, da je obsojenec proizvajal, predeloval in zaradi prodaje hranil substance, ki so razglašene za mamilo. Zato vložnik ocenjuje, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec brez pripomb podpisal zapisnik o hišni preiskavi in potrdilo o zasegu "šopa posušene sivozelene rastline", najdene na podstrešju stanovanjske hiše. Na podlagi strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave je ugotovilo, da je šlo za 155,99 g posušenih rastlinskih stebel z vršički in za rastlino konopljo, z latinskim imenom cannabis sativa, ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog v skupini I pod zap. št. 32 razvrščena med prepovedane droge. Da je droga obsojenčeva je sodišče sklepalo tudi na podlagi dejstva, da je obsojenec v zagovoru izključil, da bi kateri izmed drugih v hiši živečih družinskih članov kadil konopljo, zavrnilo pa je obsojenčev zagovor, da bi za časa življenja konopljo na podstrešju utegnil sušiti njegov rajni dedek, ki je umrl leta 2001. V razlogih je navedlo, da je glede na opravljeno analizo zasežene snovi mogoče ugotoviti, da zasežena konoplja ne predstavlja rastline, katera bi se sušila že več let, saj v tem primeru ne bi vsebovala ugotovljenih kanabinoidnih komponent. Tega, da je sodišče v tem delu odgovorilo na izrazito strokovno vprašanje, ki presega povprečno strokovno razgledanost sodnika in bi nanj moral odgovoriti izvedenec, zahteva ne problematizira. Sodišče je v razlogih tudi navedlo, da bi obsojenec, če bi konoplja ne bila njegova, ob sestavi potrdila o zasegu predmetov in zapisnika o preiskavi stanovanja temu ugovarjal, saj se obe listini glasita na njegovo ime. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani pravnomočni sodbi navedeni dovolj (še) razumni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo sklep, da je bila droga obsojenčeva. S tem, da jih obsojenčev zagovornik ne sprejema in izpodbija njihovo dokazno vrednost, pa po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tega, da je iz izreka sodbe razvidno, da je obsojenec neupravičeno proizvajal in zaradi nadaljnje prodaje hranil substance, ki so razglašene za mamilo, da pa je v obrazložitvi poleg teh dveh kot alternativnih načinov izvršitve navedeno tudi predelovanje, zahteva ne uveljavlja.

Z navedbami, da materialno pravo ni pravilno uporabljeno, saj sodišče ugotavlja, da je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse tri izvršitvene oblike kaznivega dejanja (proizvodnja, predelovanje in hramba zaradi nadaljnje prodaje), obsojencu pa se pri tem očita, da "bi naj" storil očitano kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa in da razlogov za takšno sklepanje v izpodbijanih odločbah "ni jasno zaslediti", vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kakor je že pojasnjeno so v sodbi navedeni razlogi o navedenih odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj sodišče ugotavlja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Potem ko sodišče navedlo, da je obsojenec sušil in hranil konopljo zaradi prodaje, je tudi povedalo, da se je zavedal (protipravnosti) svojega dejanja in da je tudi iz načina storitve razvidno, da ga je hotel storiti. Zato z nasprotnimi vložnik ne more izpodbiti zakonitosti pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.B., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za preprosto zadevo.