Jedro

Dokazanost navedb, da je prišlo do zamrznitve vode v javnem vodovodnem omrežju, da je bila posledično motena oskrba z vodo na toženčevem priključku, da mu je tožnikov delavec dal navodilo, naj za preprečitev ponovnega motenja pusti nekoliko odprto pipo v svojem domu, da je vtoževana količina vode, kolikor odstopa od toženčeve povprečne porabe, posledica upoštevanja tega navodila, bi mogla utemeljevati zaključek, da je tožnik upravičen zaračunati le povprečno porabo vode v primerljivem obdobju. Ker bi s takim ravnanjem toženec preprečil neizpolnjevanje tožnikove obveznosti o redni oskrbi s pitno vodo, mu ne bi bilo dopustno naložiti bremena, povezanega s takim ravnanjem, in ki bi bilo ugotovljivo ob upoštevanju odstopanja ugotovljene porabe vode v obdobju, na katerega se nanaša sporna terjatev, od povprečne porabe vode tožnika v daljšem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v drugi alineji II. točke izreka in v IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138402/2013 z dne 4. 9. 2013, (2) odločilo, da je toženec dolžan plačati 1,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2014 in 105,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013, (3) zavrnilo, kar tožnik zahteva več ali drugače, in (4) tožencu naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da se sporni račun nanaša na porabo vode od 31. 12. 2012 do 15. 1. 2013 in ne na obdobje od 24. 10. 2011 do 15. 1. 2013, kot je nekritično povzeto v sodbi. Ker je nesporne postavke lahko plačal šele potem, ko jih je tožnik specificiral, tožniku od zneska 13,51 EUR ne gredo zamudne obresti. Zahtevek za plačilo 1,08 EUR z obrestmi je zato neutemeljen. Sodišče ni ugotavljalo, ali se račun nanaša na porabo vode v januarju 2013 ali v obdobju od 24. 10. 2011 do 15. 1. 2013. Če gre za poračun za navedeno obdobje, ugovarja zastaranje. Ni ugotavljalo poprečne dejanske porabe vode pred in po izdanem računu. Ni ugodilo predlogu za zaslišanje priče R. H., ki mu je dal navodila o ukrepih v skrajni sili proti zamrznitvi javnega vodovodnega priključka. Odmrznitev je bila opravljena 16. 12. 2012 in ne 16. 2. 2012, kot je najbrž pomotoma navedeno v sodbi. Ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede primernosti priključka. Ni bil izveden narok, čeprav ga je toženec predlagal že s tem, da je predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem prič. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne odgovarja na vprašanje, kdo in kako je dolžan zagotavljati preskrbo z vodo oziroma ali je res dolžan sam in na lastne stroške poskrbeti za ukrepe proti zamrznjenju vode na neprimerno izvedenem javnem priključku. Tožnik je dolžan zagotavljati vodo vsem občanom pod enakimi pogoji in pri tem poskrbeti za tehnično ustrezne vodovodne priključke. Če bi bil vodovodni priključek ustrezen, ne bi prihajalo do zamrznitve. Šlo je za ravnanje v skrajni sili, tj. za povzročitev manjše škode, kot bi nastala na zdravju toženca, ki je invalid s hudimi zdravstvenimi težavami in je zanj dostop do vode nujno potreben. Toženčevo ravnanje bi lahko opredelili tudi kot samopomoč. Škoda, ki mu je nastala zaradi nekoristnega izteka vode, ne more iti v njegovo breme. Obveznost plačila vode od priključka na javno vodovodno omrežje nosi uporabnik, če vodovodni priključek deluje normalno, skladno s standardi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik izvajalec gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo na območju Občine C., - da je voda v cevi 16. 2. 2012 zamrznila in sta tožnikova delavca opravila taljenje, - da je voda, ki je zaračunana na spornem računu, iztekla skozi vodomer pri tožencu, - da je po spornem računu obračunana razlika med dejansko porabljeno vodo in zaračunano ter plačano akontacijo za čas od 24. 10. 2011 do 15. 1. 2013. 6. Na podlagi teh ugotovitev sodba zavzema stališče, da je toženec dolžan plačati obračunano porabo vode, ker ni sporno, da je iztekla skozi njegov vodomer. Za uporabo določb o skrajni sili ni podlage, toženec pa tudi ni podal trditev o morebitni tožnikovi odškodninski odgovornosti.

7. Pravilno je stališče sodbe, da ne gre za skrajno silo, niti ni bilo podlage za presojo o morebitni tožnikovi odškodninski odgovornosti. Pritožba pa – glede na toženčeve ugovorne navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje – utemeljeno graja pravilnost stališča, da je toženec dolžan plačati obračunano porabo vode, ki je iztekla skozi njegov vodomer.

8. Dolžnosti tožnika kot izvajalca storitev oskrbe s pitno vodo v okviru obvezne občinske gospodarske javne službe so bile v obdobju, na katerega se nanaša sporna terjatev, določene v Pravilniku o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Pravilnik). Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik dolžan zagotavljati oskrbo s pitno vodo uporabnikom storitev javne službe pod enakimi pogoji in skrbeti za vzdrževanje objektov in naprav javnega vodovoda, tj. do priključka stavbe na javni vodovod (prvi odstavek 22. člena in 24. člen Pravilnika). V postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožnik zatrjeval, da je zaradi napak na javnem vodovodnem omrežju prišlo do zamrznitve vode v napeljavi, posledično pa do motene oskrbe s pitno vodo na naslovu njegovega prebivališča, da mu je tožnikov delavec dal navodilo, naj za preprečitev ponovne zamrznitve pusti eno pipo delno odprto, da je izrazito velika poraba vode, kakršno je ugotovil tožnik, posledica upoštevanja tega navodila in da je zato dolžan plačati le za povprečno porabo vode.

9. Dokazanost navedb, da je prišlo do zamrznitve vode v javnem vodovodnem omrežju, da je bila posledično motena oskrba z vodo na toženčevem priključku, da mu je tožnikov delavec dal navodilo, naj za preprečitev ponovnega motenja pusti nekoliko odprto pipo v svojem domu, da je vtoževana količina vode, kolikor odstopa od toženčeve povprečne porabe, posledica upoštevanja tega navodila, bi mogla utemeljevati zaključek, da je tožnik upravičen zaračunati le povprečno porabo vode v primerljivem obdobju. Ker bi s takim ravnanjem toženec preprečil neizpolnjevanje tožnikove obveznosti o redni oskrbi s pitno vodo, mu ne bi bilo dopustno naložiti bremena, povezanega s takim ravnanjem, in ki bi bilo ugotovljivo ob upoštevanju odstopanja ugotovljene porabe vode v obdobju, na katerega se nanaša sporna terjatev, od povprečne porabe vode tožnika v daljšem obdobju.

10. Toženec je za dokazovanje svojih trditev predlagal dokaze, ki zaradi zmotnega materianopravnega zaključka niso bili izvedeni.

11. Neutemeljeno pa je pritožbeno stališče v zvezi s temeljem za obračun zamudnih obresti od nesporno dolgovanega zneska v višini 1,08 EUR. Že ugotovitev sodbe, da so bile posamezne postavke na računu specificirane, utemeljuje pravilnost sklepa, da je prišel v zamudo in da je zato dolžan plačilo zamudnih obresti.

12. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v drugi alineji II. točke izreka in glede odločitve o stroških postopka (IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker dopolnitev dejanskega stanja narekuje izvedbo obravnave in ugotovitev samostojne celote dejstev, odprava ugotovljene pomanjkljivosti pred sodiščem druge stopnje ni mogoča. Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.