Jedro

Če želi sodišče s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 286.a člena ZPP omejiti pravico stranke do izjavljanja že na prvem naroku za glavno obravnavo, (zlasti, če se ta opravi hkrati oz. ob istem času kot pripravljalni narok), mora strankam predhodno posredovati jasno in nedvoumno opozorilo v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP, t.j. takšno, v katerem stranki za predložitev vloge določi konkreten rok in jo opozori na posledice, če tega ne bo storila. Zgolj splošno opozorilo na določbo četrtega odstavka 286.a člena ZPP ne zadostuje, saj pritožba utemeljeno opozarja na njegovo nedoločljivost oziroma nezadostno določljivost pojma "dovolj zgodaj", ki odpira preširoko polje možnih razlag, kdaj je določena vloga sodišču posredovana dovolj zgodaj, da jo je še mogoče upoštevati, in že iz tega razloga vodi v arbitrarnost in prekomerno ogroža pravico stranke do pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in V. točki izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 1.010.125,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2019 do plačila (I.), tožeči stranki pa je tudi naložilo, da mora toženki in intervenientkama povrniti potrebne pravdne stroške (V.). S sklepom je postopek delno ustavilo za del tožbenega zahtevka v višini 289.674,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2019 do plačila (II.), dopustilo je stransko intervencijo prve stranske intervenientke (III.) in odločilo, da se sprememba tožbe iz tožničine vloge z dne 8. 9. 2022 ne dopusti (IV. točka izreka).

2.Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo (I. in V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Glede obsega izpodbijanja v preostalem delu sodne odločbe je pritožba nejasna in nekonsistentna, saj v uvodu izrecno navede, da ne izpodbija sodne odločbe v II. in IV. točki izreka, v pritožbenem predlogu pa pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi tudi v II. in III. točki izreka. Ker pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje iz II. in III. točke izreka ne uveljavlja nobenih razlogov (po vsebini bi se pritožbeni razlogi eventualno lahko smiselno nanašali le na IV. točko izreka, a je tožeča stranka v pritožbi izrecno izjavila, da IV. točke izreka ne izpodbija), je pritožbeno sodišče štelo, da je pritožba vložena le zoper sodbo s pripadajočo stroškovno odločitvijo (če bi pritožbo zoper II. in III. točko izreka upoštevalo, pa bi jo zavrglo zaradi nepopolnosti na podlagi 343. člen ZPP).

3.Na pritožbo sta odgovorila stranska intervenienta. Nasprotovala sta pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožeča stranka je kot najemnica sklenila 10-letno najemno pogodbo s prvo stransko intervenientko za veliko specialno skladišče na ... letališču, ki je bilo v letu 2018 zgrajeno po specifikacijah tožeče stranke. Prva stranska intervenientka je skladišče še v istem letu prodala toženki, ki je prevzela pravice in obveznosti najemodajalke. Tožeča stranka s tožbo zahteva odškodnino zaradi napak na skladišču (razpokana tla, puščajoča streha) in njegovi opremi (neustrezne hladilnice).

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti, pritrdilo je nosilnemu ugovoru tožene stranke, da so bile trditve tožeče stranke, s katerimi naj bi izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, presplošne, pavšalne in nedokazane, in da predlagani dokazi za dokazovanje (nekonkretiziranih) dejstev niso bili niti primerni. A je bilo za takšne zaključke prvostopnega sodišča ključno dejstvo, da je tožeča stranka (obsežno) pripravljalno vlogo, s katero je odgovarjala na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, predložila na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2022, s katero pa je bila po oceni prvostopnega sodišča prepozna in je zato ni upoštevalo. Pritožba tej oceni in zaključkom prvostopnega sodišča nasprotuje. Za odločitev o pritožbi je tako bistveno, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo procesna pravila o prekluzijah, t.j zlasti določili prvega odstavka 286. člena in četrtega odstavka 286. a člena ZPP, katerih uporabo narekujejo procesne aktivnosti strank in sodišča v navedenem primeru.

7.Tožnica je tožbo vložila 8. 6. 2021, toženka je na tožbo odgovorila (pravočasno) dne 23. 12. 2021 in v odgovoru opozorila na splošnost, nesklepčnost in nedokazanost tožničinih trditev. Tožnica je 23. 2. 2022 predlagala čimprejšnji razpis naroka, sodišče je dne 10. 3. 2022 razpisalo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (za dne 8.9.2022) ter strankama poleg standardnega vabila, ki vsebuje opozorilo iz prvega odstavka 286. člena ZPP "da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke" poslalo še dodatno opozorilo (list. 89), "da je kljub temu dolžnost stranke, da pripravljalne vloge sodišču pošlje dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom tako, da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka (primerjaj četrti odstavek 286.a člena ZPP) in da se vse vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku (peti odstavek 286.a člena ZPP)". Tožeča stranka je vabilo z navedenimi opozorili prejela dne 14. 3. 2022, obsežno vlogo s številnimi dokaznimi predlogi pa je sodišču in nasprotni stranki izročila šele na naroku dne 8.9.2022. To je bilo po oceni prvostopnega sodišča prepozno, glede na njegovo razlago o součinkovanju prvega odstavka 286. člena ZPP in četrtega odstavka 286.a člena ZPP. Menilo je, da ne glede na določilo prvega odstavka 286. člena ZPP stranko lahko zadene prekluzija navajanja dejstev in predlaganja dokazov že na prvem naroku, in da so bile v konkretnem primeru podane prav takšne okoliščine, ki tej odločitvi pritrjujejo.

8.V načelu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da se citirani določbi logično - jezikovno ne izključujeta in da lahko torej ne glede na splošno procesno pravilo iz prvega odstavka 286. člena ZPP, da lahko stranka na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, nastopijo situacije, ko tega ne sme več storiti in je s trditvami in dokazi na prvem naroku že prekludirana. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi pritožbi, da izpodbijana sodba z ozirom na predstavljene dejanske okoliščine primera za tožečo stranko predstavlja sodbo presenečenja, ker da tožeča stranka nikakor ni mogla pričakovati tovrstnega ravnanja prvostopnega sodišča (nedopustitev njene prve pripravljalne vloge na prvem naroku). Na to možnost je bila v vabilu na narok vendar (četudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dovolj jasno) opozorjena. Ravno prepogosta praksa strank v pravdnih postopkih, da (ključne) pripravljalne vloge sodišču in nasprotni stranki posredujejo tik pred narokom ali celo na njem in tako narok pretvorijo le v zbirno mesto za izmenjavo vlog, je botrovala spremembam in dopolnitvam ZPP z novelo ZPP-D v letu 2008. Glavni namen in cilj teh sprememb je bil prav v tem, da preprečijo takšna procesna ravnanja strank, kot jih je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo tožeči stranki. Posredovanje obsežnih pripravljalnih vlog s številnimi dokazi na naroku ali tik pred njim je ne glede na to, za kakšen narok gre (pripravljalni narok ali prvi ali kasnejši narok za glavno obravnavo) nezaželeno procesno ravnanje, ki je v nasprotju z načelom koncentracije in pospešitve postopka. A odgovor na vprašanje, s kakšnimi sredstvi preprečevati oz. sankcionirati takšna ravnanja, ni enoznačen in tudi ne enostaven.

9.Da poseg v pravico strank glede navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov s sistemom prekluzij, to je s časovno omejitvijo te možnosti, ni nedopusten, se je izreklo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-2443/08 z dne 8. 10. 2009. Zavzelo je stališče, da je časovna omejitev navajanja dejstev in predlaganja dokazov ustavnopravno dopustna, ker stranke sili, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka, pri čemer spodbuda strankam naj bodo aktivne ne more biti postavljena le kot prošnja, temveč kot zahteva z jasnimi sankcijami. Vendar pa je hkrati opozorilo, da iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi zahteva, da zakon zagotovi takšno ureditev pravdnega postopka, ki v čim večji možni meri omogoča, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Težnja po zagotovitvi koncentracije in pospešitve postopka pa lahko ta cilj ogrozi. Odgovornost zakonodajalca in tudi sodišča je, da najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. S tem namenom je zakonodajalec v četrtem odstavku 286. člena ZPP (veljavnem pred novelo ZPP-D) dopustil, da stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. S to zakonsko določbo je zakonodajalec sodišče pooblastil, da v vsakem konkretnem primeru tehta, kateremu od načel (načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost. Pri tehtanju teh načel ne more priti do tega, da bi eno načelo povsem izključilo drugo oziroma, da bi vedno prevladalo eno načelo. Rezultat tehtanja je vedno odvisen od okoliščin konkretnega primera. Ko sodišče tehta glede na okoliščine konkretnega primeta oceni, kateremu od načel je treba dati prednost. Če sodišče pravilno opravi svojo nalogo, nikoli ne more priti do nesorazmerja. Ob upoštevanju teh izhodišč je Ustavno sodišče ocenilo, da časovna omejitev navajanja dejstev in predlaganja dokazov ne pomeni prekomernega posega v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave.

10.Navedena ustavna odločba je sicer obravnavala omejitve izjavljanja strank oz. prekluzije le na kasnejših narokih za glavno obravnavo, t.j. razmerje med prvim in takrat veljavnim četrtim odstavkom 286. člena ZPP, ki je strankam omogočil, da lahko ob določenih pogojih tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. Četudi je novela ZPP-D (Ur. list RS, št. 45/2008) z uveljavitvijo (novega) 286. a člena ZPP načelu koncentracije in pospešitve postopka nedvomno podelila večjo težo z uvedbo možnosti, da se pravica do navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov omeji že na prvem naroku, pa so navedena stališča Ustavnega sodišča RS v celoti uporabljiva tudi v primerih, ko je treba uporabiti veljavno zakonsko ureditev. Še zlasti je aktualno stališče, da nobenemu od določil 1. odst. 186. člena ZPP in 4. odst. 286. a čl. ZPP ni mogoče podeliti absolutne prednosti, saj bi v tem primeru eno pravilo izničilo drugo, in da se v vsakem konkretnem primeru (od sodišča) zahteva tehtanje pravic in interesov, ter iskanje pravičnega in poštenega ravnovesja med načeloma koncentracije in materialne resnice. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da niti pravna teorija niti sodna praksa po uveljavitvi te novele zahtevanega ravnovesja ni porušila v korist načela pospešitve in koncentracije postopka in v škodo strankine pravice do izjave. Nasprotno, postrožena zakonska ureditev, ki prekluzije omogoča že na prvem naroku za glavno obravnavo, in s tem bistveno bolj kot prejšnja omejuje strankino pravico do izjave, terja kvečjemu še dodatno skrbnost in previdnost pri vzpostavitvi tega ravnovesja.

11.V luči stališč iz citirane ustavne odločbe zato ni mogoče pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da je sodna praksa pritožbenih sodišč glede pravilne razlage relevantnega procesnega prava (součinkovanja 1. odst. 186. člena ZPP in 4. odst. 286. a čl. ZPP) neenotna, in tudi ne njegovemu mnenju, da je edina sodba Vrhovnega sodišča na to temo (II Ips 342/2013) to vprašanje dokončno razrešila. Pri tehtanju različnih okoliščin primera se tehtnica, (kateri od zavarovanih interesov prevlada), pač lahko nagne na eno ali drugo stran, zato različne odločitve sodišč same po sebi še ne pomenijo neenotnosti. Pri tem pa seveda ne sme priti do arbitrarnosti, in nedvomno je treba (smiselno) enake okoliščine primera ovrednotiti enako. V zvezi s sodbo VSRS II Ips 342/3013 pritožba utemeljeno opozarja, da se dejansko stanje, na katerem je VSRS gradilo svoje zaključke, v bistvenem razlikuje od dejanskega stanja v tej zadevi. V navedeni sodbi se je VSRS ukvarjalo z vprašanjem pravice stranke, ki ji je bila vloga nasprotne stranke vročena tik pred prvim narokom za glavno obravnavo oziroma oziroma na njem, do roka, da na to vlogo odgovori. Opredeljevalo je situacije, v katerih zaradi vložitve pripravljalne vloge tik pred ali na naroku, (za katero je izrecno zapisalo, da je bila v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno), ni treba preložiti naroka zato, da bi se nasprotna stranka o tej vlogi izjavila. Četudi so stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v navedeni sodbi, na prvi pogled zdijo smiselno uporabljiva tudi v konkretnem primeru, je lahko njihova uporaba v drugačnih dejanskih okoliščinah primera nedopustno manipulativna. Upoštevati je namreč treba, da je imelo Vrhovno sodišče pred očmi (v svojem fokusu) samo tiste konkretne dejanske okoliščine, zaradi katerih je določeno stališče sprejelo, in ne drugih, na katere bi se sicer določeno stališče lahko prilegalo, lahko pa tudi ne. Vsekakor se VSRS v citirani sodbi ni ukvarjalo z vprašanjem součinkovanja 1. odst. 186. člena ZPP in 4. odst. 286. a čl. ZPP, ni presojalo, kdaj je pripravljalna vloga, ki je bila v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno, vendarle prepozna, in ni omejilo pravice stranke do navajanja dejstev in predlaganja dokazov na prvem naroku.

12.V zadevah, v katerih so Višja sodišča omejila pravico stranke, da na prvem naroku podajo nove navedbe in predlaga nove dokaze (VSL I Cpg 1478/2010, VSL I Cpg 746/2019), pa so bile podane dodatne specifične dejanske okoliščine v tem, da je stranka z vlogo, ki jo je predložila na prvem naroku, popolnoma spremenila dotedanjo trditveno podlago, ki je spor zasukala v neko povsem drugo smer. Le v takšnih specifičnih situacijah so višja sodišča pri iskanju ravnovesja med načelom koncentracije in pospešitve postopka ter načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe, stranki odrekla pravico do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa, če posebnih specifičnih okoliščin ni bilo podanih, višja sodišča pravice stranke iz 1. odstavka 286. člena ZPP, da na prvem naroku za glavno obravnavo navede dejstva in predloži dokaze, niso omejevala (VSL sodba I Cp 3403/2012, VSL sklep I Cpg 634/2021, VSL sklep I Cpg 531/2015, VSL sodba I Cpg 1593/2013).

13.Po mnenju pritožbenega sodišča je po noveli ZPP-D sicer prekluzija navajanja navedb in predlaganja dokazov na prvem naroku dopustna tudi v drugih primerih (ne samo takrat, ko stranka z vlogo na naroku spremeni dejansko podlago zahtevka). A morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Predvsem mora biti stranka na posledice, ki jo lahko zadenejo zaradi nepravočasne predložitve vloge, jasno in nedvoumno predhodno opozorjena (drugi odstavek 286. člena ZPP). Takšno opozorilo, kot ga je v konkretnem primeru strankam posredovalo sodišče prve stopnje, temu pogoju ne zadosti. Zgolj prepis dveh zakonskih določb (1. odst. 186. člena ZPP in 4. odst. 286. a čl. ZPP), s katerima dobi stranka nejasna ali celo nasprotujoča si sporočila glede možnosti podajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo, strankam ničesar ne pove o součinkovanju citiranih določb. Dvom v jasnost takšnega opozorila vzbuja že splošna sistemska zakonska struktura, po kateri se, (če se zakon piše pravilno), glavno nosilno pravilo postavi kot samostojno pravilo ali kot pravilo prvega odstavka, vsi nadaljnji odstavki pa določajo modalitete ali izjeme od osnovnega pravila. Pravilo 1. odstavka 286. člena ZPP tako določa pravico stranke, da najkasneje na prvem naroku navede vsa dejstva in predloži dokaze, 2. odstavek pa situacijo, ko stranka to pravico izgubi, (če je sodišče stranko pred narokom pisno pozvalo k ustrezni procesni aktivnosti in ji za to določilo rok) in se pri tem sklicuje na 1. odstavek 286.a člena ZPP. Določilo četrtega odstavka 268.a člena ZPP ima po mnenju pritožbenega sodišča bistveno bolj omejen domet kot določili 1. odstavkov 286. in 286.a člena ZPP, saj se omejitev vlaganja pripravljalnih vlog brez poziva nanaša na fazo postopka (po pripravljalnem naroku), t.j. praviloma po tem, ko je osnovno procesno gradivo, potrebno za vsebinsko presojo spora na glavni obravnavi, že zbrano. S pravilom iz 4. odstavka 286.a člena ZPP je zakonodajalec želel omejiti "preveliko" procesno aktivnost strank in njihovo nenehno vlaganje vlog in odgovorov na vloge. Če pa želi sodišče s sklicevanjem na določbo 4. odstavka 286.a člena ZPP omejiti pravico stranke do izjavljanja že na prvem naroku za glavno obravnavo, (zlasti, če se ta opravi hkrati oz. ob istem času kot pripravljalni narok), mora strankam predhodno posredovati jasno in nedvoumno opozorilo v smislu 2. odstavka 286. člena ZPP, t.j. takšno, v katerem stranki za predložitev vloge določi konkreten rok in jo opozori na posledice, če tega ne bo storila. Zgolj splošno opozorilo na določbo 4. odstavka 286.a člena ZPP ne zadostuje, saj pritožba utemeljeno opozarja na njegovo nedoločljivost oziroma nezadostno določljivost pojma "dovolj zgodaj", ki odpira preširoko polje možnih razlag, kdaj je določena vloga sodišču posredovana dovolj zgodaj, da jo je še mogoče upoštevati, in že iz tega razloga vodi v arbitrarnost in prekomerno ogroža pravico stranke do pravnega varstva.

14.Tudi pravna teorija zastopa stališče, da "se procesni instrumenti ne smejo zlorabiti za golo formalizacijo postopka in za prekomerno oteževanje cilja, vsebinsko pravilne odločitve. Kritično je treba ocenjevati, ali je tudi sodnik v konkretnem primeru dosegel pravilno ravnotežje med cilji koncentracije pospešitve in ekonomičnosti na eni strani ter ciljem celovite vsebinske presoje spora na drugi strani. Sistem prekluzij torej ni tog in tudi ni sam s seboj v nasprotju, pač pa je mehak in prožen in nudi sodniku podlago za tehtanje vseh okoliščin primera" (dr. Aleš Galič, O namenu prekluzij v pravdnem postopku, revija Odvetnik II, 60/2013).

15.Razumen in v vsakem oziru dobrodošel je sicer namen sodnika, da postopek že do pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki se običajno razpisujeta skupaj, pripelje do faze, v kateri je izvedba naroka lahko zares konstruktivna in vsebinsko plodna, saj, če je že pred narokom mogoče definirati sporne točke razmerja med pravdnima strankama, je na prvem naroku mogoče tudi že izvesti potrebne dokaze (npr. vabiti priče, določiti izvedenca ipd.) A če sodnik razpiše narok v situaciji, ko mu je znano oz. bi mu moralo biti znano, ker je razvidno že na prvi pogled brez poglobljenega študija spisa, da je procesno gradivo stranke tako pomanjkljivo, da je nesposobno obravnavanja (da torej tožba ni sklepčna), ni razrešen dolžnosti splošnega materialnoprocesnega vodstva. Zaveza po korektnem vodenju postopka mu tudi v takšni situaciji nalaga, da stranko spodbudi k aktivnejšemu ravnanju, da jo torej pozove, da na odgovor na tožbo odgovori v določenem roku, ker bo sicer prekludirana.

16.Z ozirom na konkretne dejanske okoliščine primera je bila po mnenju pritožbenega sodišča sankcija prekluzije trditev in dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, prestroga in pomeni prehud poseg v pravico tožeče stranke do izjave v postopku. Ker je pritožba že iz navedenih razlogov utemeljena, pritožbeno sodišče na druge pritožbene razloge ni odgovarjalo. Zaradi kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pripravljalno vlogo tožeče stranke upošteva kot pravočasno.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 286/2, 286/4, 286a, 286a/1, 286a/4, 286a/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.