Jedro

Med tem ko drži stališče tožene stranke, da v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v izvršbi zaradi določila 1. odstavka 292. člena ZUP ni mogoče uspešno uveljavljati argumentov zoper pravilnost odločbe, ki se izvršuje, pa ne drži trditev tožene stranke, da se v izvršilnem postopku, ko gre za izvršbo s prisilitvijo, v nobenem primeru ne odloča o pravicah, obveznostih strank, ampak se le prisilno izvršujejo obveznosti, o katerih je bilo odločeno v upravnem postopku. Ni namreč mogoče izključiti primera, da upravni organ z izdajo odločbe v izvršbi s prisilitvijo nedopustno poseže v iztožljivo ustavno pravico.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za delo družino in socialne zadeve RS št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep o denarni kazni Upravne enote A, št. ... z dne ..., s katerim je bilo odločeno, da se izvrši sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2003 in se od zavezanke izterja denarna kazen v višini 50.000,00 SIT, ker tožeča stranka ni omogočila in dopustila stikov v času od 1. 8. 2003 do 14. 8. 2003, dne 11. 2. 2004, od 16. 2. 2004 do 18. 2. 2004 in dne 21. 2. 2004 ter 22. 2. 2004 med BB in mladoletnima CC in DD in da bo, če zavezanka še naprej ne bo omogočala stikov, uporabljena in takoj izterjana denarna kazen v višini 100.000,00 SIT za vsak nerealiziran stik. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe upravni organ na prvi strani odločbe navaja dejstva, ki jih je prizadeta stranka navedla v upravnem postopku kot dokaz, da tožnica onemogoča stike. Na strani 2 prvostopenjske odločbe upravni organ navaja dejstva, ki jih je v upravnem postopku navedla tožnica v svoj zagovor, da ne onemogoča stikov, ampak da jih otroci odklanjajo. Med drugim je navedla, da glede na jasno in nedvoumno izraženo željo otrok ni imela nobenega razloga, da bi otrokoma dopovedovala in ju prepričevala naj gresta z očetom. Povedala je, da sina ne bo prepričevala, če tega noče. V eni priložnosti je ob prisotnosti prizadete stranke sinu rekla, da se lahko obleče in gre z očetom, vendar je sin to odklonil. Upravni organ se v obrazložitvi prvostopenjske odločbe sklicuje na določilo 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V drugem odstavku na strani 5 obrazložitve prvostopenjske odločbe pa upravni organ utemeljuje, zakaj je določil denarno kazen v višini 50.000,00 SIT. Pravi, da dejstvo, da tožnica otrok ni ovirala, še ne predstavlja izpolnitve obveznosti iz odločbe o stikih in da sama priznava, da ni prepričevala otrok in jima dopovedovala, naj gresta z očetom. Mati je dolžna s strpno in odgovorno vzgojo in z osebnim zgledom prizadevati si za spoštljiv in dostojen odnos otrok do očeta in do stikov z njim. Za realizacijo vsakega stika si mora zavezanka prizadevati z vsem svojim vplivom, ki ga ima kot mati, pri kateri otroka živita, in od katere sta v emocionalnem smislu odvisna. Zato tudi ni mogoče sprejeti možnosti, da otroka matere ne bi poslušala, če bi ju ta resnično hotela pripraviti za stike, kot so določeni z odločbo. Po odločbi je namreč dolžna omogočiti stike, oba otroka pripraviti na stike in sicer v emocionalnem in fizičnem smislu, tako da ju oče lahko prevzame in odpelje. Ni dovolj, če ju vpraša, ali želita z očetom, ampak ju je dolžna vzgajati tako, da bosta očeta sprejemala, ne pa da njun odklonilen odnos do očeta uporablja kot opravičilo za opustitev svoje dolžnosti. Tožnica odgovornosti za realizacijo stikov ne sme prevaliti na otroka ali koga drugega. Upravni organ je ugotovil, da tožnica otrok ni pripravila za stike kljub pozivom prizadete stranke niti je ob določenih terminih ni bilo doma. Tožnica je bila dne 1. 8. 2003 do 10.00 ure dolžna otroka pripraviti za 14 dnevno počitnikovanje in jima pripraviti ne samo stvari, ampak ju tudi čustveno pripraviti. Organ je utemeljil tudi, zakaj oče dne 18. 2. 2004 ni kršil svoje dolžnosti. Razen bolezni CC v času od 16. 2. 2004 do 1. 3. 2004 ni bilo objektivnih okoliščin, ki bi v obravnavanih terminih preprečevale počitnice in druge stike z očetom. Pri odmeri (zagrožene) kazni v višini 100.000,00 SIT za vsak nerealiziran stik je organ upošteval, da tožnica neopravičeno, vztrajno in v celoti zavrača svoje obveznosti iz izvršljivega naslova, da si premoženjsko stanje zagotavlja s plačo, in da je z nižje zagroženo kaznijo ni bilo mogoče prisiliti v izpolnitev obveznosti. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo (pri)tožnica pravi, da je upravni organ upošteval samo vloge BB, ne pa tudi stališč (pri)tožnice in dokazne ocene o njenem zagovoru ni sprejel. Kazenski postopek zoper (pri)tožnico je šele v teku in (pri)tožnica bo imela možnost zagovarjati svoje pravice v kazenskem postopku in šele potem bi lahko upravni organ izdal odločbo. (Pri)tožnica uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker upravni organ ni prekinil postopka do pravnomočno končanega kazenskega postopka skladno z določilom 148. člena ZUP. Nadalje (pri)tožnica pravi, da odločba ne obravnava otrok samih. O čustvih otrok odločba ne razpravlja, ravno otroka pa sta tista, ki si stikov ne želita. (Pri)tožnica jih je, kot je v njenih močeh, na stike pripravljala, oče pa je bil poleg in je sam videl, da si otroka stikov ne želita. Pravi, da se odločba tudi ne ukvarja z aktivnostmi očeta v smeri, da bi pripomogel k stikom. Nihče ni z očetom pred izdajo odločbe opravil razgovora in ob tem (pri)tožnica poudarja, da se oče ni nikoli pretirano trudil stike vzpostaviti postopoma. Nanju se ni spomnil niti ob priliki rojstnih dni, zato je popolnoma nemogoče od otrok pričakovati, da bosta z njim preživela počitnice. Po izdaji odločbe o stikih je bil oče na naslovu (pri)tožnice in otrok dne 29. 8. 2001 in dne 5. 9. 2001, potem pa ne več do 11. 2. 2004. Po 5. 2. 2003, ko je bila izdana odločba o dovolitvi izvršbe, pa je bila (pri)tožnica z otrokoma doma vse sobote, očeta pa ni bilo. Otroka je poklical za rojstni dan, ni pa prinesel darila in ni ju prišel obiskati. S temi dejstvi se prvostopenjski organ ni ukvarjal. Zaradi tega in zlasti zaradi odklanjanja očeta s strani otrok, je sankcioniranje (pri)tožnice neutemeljeno, še manj pa primerno. Organ bi moral pritegniti ustreznega strokovnjaka, ki bi pomagal vsem štirim. Pritožnica ugovarja tudi višini kazni, ker odločba ne upošteva njenih finančnih razmer, pač pa ji jemlje sredstva, ki so namenjena otrokom. Organ bi v zvezi s tem lahko ugotovil tudi, da oče plačevanje preživnine pogojuje s stiki, kar je nedopustno. Predlaga prekinitev postopka do pravnomočne rešitve kazenskega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določili 290. in 292. člena ZUP in 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). V zvezi s slednjim tožena stranka pravi, da je roditelj, pri katerem otrok živi dolžan stike omogočiti, prav tako pa mora otroka na stike ustrezno pripraviti, tako da vsak posamičen stik lahko normalno poteka. Zavezanko praviloma opraviči le izredno, zunanje, objektivno, neodvrnljivo dejstvo ali okoliščina, kot je otrokova bolezen, višja sila ipd. Poleg zagotovitve fizične prisotnosti sina in hčerke ob času in kraju je tožnica dolžna otroka tudi psihično pripraviti na stike, tako da bosta sposobna vzpostaviti stik z očetom. Za realizacijo z odločbo določenih stikov si mora tožnica prizadevati z vsem svojim vplivom, ki ga kot mati nedvomno ima. Tožena stranka nadalje pravi, da je tožnica v upravnem postopku navedla, da stiki niso bili realizirani, ker otroka stike odklanjata. Taka navedba pa se nanaša na izvršilni naslov, zato je v postopku izvršbe brezpredmetna. Glede izdaje sklepa o denarnem kaznovanju pa tožena stranka pravi, da je utemeljen. Če pa želi spremembo izvršilnega naslova, lahko skladno z določili ZZZDR sproži nov postopek za določitev stikov pred pristojnim okrožnim sodiščem. Zavezanka se plačevanju denarne kazni lahko izogne s tem, da izpolnjuje svoje obveznosti, kot izhajajo iz izvršilnega naslova. Glede navedbe (pri)tožnice, da je prvostopenjski sklep izdan samo na podlagi vlog predlagatelja, tožena stranka pravi, da je neutemeljena, glede dokazne ocene pa se tožena stranka sklicuje na določili 164. in 165. člena ZUP. Tožena stranka pravi, da se v izvršilnem postopku ne odloča o nobenih pravicah, obveznostih strank, ampak se le prisilno izvršujejo obveznosti, o katerih je bilo že odločeno v upravnem postopku. V postopku pred izdajo sklepa o denarnem kaznovanju je tako treba ugotoviti le, ali na strani zavezanke obstaja kakšno izredno, zunanje, objektivno, neodvrnljivo dejstvo ali okoliščina, kot je otrokova bolezen, višja sila ipd, zaradi katerega stik ni bil realiziran v obsegu in na način predviden z izvršljivo odločbo. Postavitev izvedenca, ki bi ugotavljal korist otrok, v postopku izvršbe ni dopustna, saj v postopku izvršbe ni dopustno presojati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V postopku izvršbe se ne ugotavlja kazenske odgovornosti zavezanke, in je kazenski postopek od tega postopka povsem ločen. Odločitev v kazenskem postopku ne predstavlja predhodnega vprašanja niti ne more kako drugače vplivati na tek postopka. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin otrokoma CC in DD ter tožnici, napačne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi pristranosti upravne enote in ministrstva. V zvezi z varstvom pravic otrok tožeča stranka pravi, da je otrokom zagotovljena pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave), dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), sklicuje pa se tudi na 56. člen Ustave. Pravi, da imata otroka utemeljen odpor do očeta. Oče na stikih otroka zlorablja za prenos sporočil med razvezanima zakoncema. Do odpora otrok do stikov z očetom je privedlo nenehno zasliševanje otrok v zvezi s tožnico in njenim partnerjem s strani prizadete stranke, z več letno odsotnostjo, ko po svoji volji ni prihajal na stike, je prišlo do odtujenosti otrok do očeta, z lažnimi izjavami o otrocih pa je po mnenju tožnice dosegel vse prej kot njuno ljubezen. Siljenje otrok v stike ni v skladu z otrokovimi koristmi in otroci imajo pravico opredeliti se do stikov. Tožena stranka je odsotnost želje otrok po stikih označila kot tožničino ščuvanje otrok proti očetu in kot prelaganje njenih obveznosti na otroka. Kot primer upoštevanja zgolj pravic otrok tožeča stranka navaja odločitve Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. P 1772/2001, ko je Okrožno sodišče presodilo, da nova odločba o vzgoji in varstvu otrok zagotovo ne bi bila v korist mladoletnih otrok, zato je tožbeni zahtevek očeta zavrnilo. V zvezi z varstvom pravic tožeče stranke pa pravi, da tožena stranka presega svoje pristojnosti, s tem ko se spušča v vsebino tožničinih dolžnosti in razširja pravnomočno odločbo CSD o stikih z dne 31. 7. 2000. Zlasti prvostopenjski organ z vsiljevanjem grobo posega v pravice iz 41., 35. in 39. člena Ustave. Glede pristranosti pravi, da je pristranski prvostopenjski sklep o denarni kazni, ker je organ upošteval samo vloge upravičenca, ne pa tudi njene odgovore na vloge upravičenca, ki v dokaznem postopku niso bili upoštevani. Izpodbijana odločba pa je pristranska, ker tožena stranka pravi, da je neutemeljena tožničina navedba, da je upravni organ sklep izdal zgolj na podlagi ocene upravičenčevih vlog. Zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V zvezi z njenimi odgovori na vloge navaja, da stikov dejansko in po krivdi prizadete stranke ni bilo od julija 2001 do avgusta 2003. Dne 1. 8. 2003 je prizadeta stranka izrazila željo, da bi otroka šla z njim na počitnice, za kar pa otroka nista bila navdušena, kar sta odkrito povedala. Pravi, da zato ni ščuvala ali indoktrinirala otrok proti očetu. Naslednjič se je prizadeta stranka najavila za stik dne 11. 2. 2004. Ta stik je bil dejansko uresničen, vendar se je to zgodilo po dveh letih in pol. Prizadeta stranka se je pred hišo pogovarjala z otrokom, zaradi neprimernega vedenja do otrok, sta otroka odklonila, da bi šla z očetom. Tožeča stranka pravi, da je ta stik v vlogi z dne 26. 2. 2004 podrobno opisala. Pravi, da je v vlogah pojasnila tudi, da je oče v vlogi z dne 12. 2. 2004 navedel, da želi s tožnico govoriti glede zimskih počitnic. V vlogi z dne 24. 2. 2004 je lažno navedel, da je dne 16. 2. 2004 ob 10.00 uri zjutraj pozvonil na vrata stanovanja od otrok. V nadaljevanju zatrjuje lažnost navedb prizadete stranke, ki jih je upravni organ zaradi pristranosti kljub temu upošteval. Tudi glede poskusa stika na dan 21. 2. 2004, pravi, da je bila navedba prizadete stranke v upravnem postopku lažna, ker je priča potrdila, da je bil na ta dan ves čas doma. S tem tožeča stranka dokazuje, da tudi v tem primeru upravni organ ni ugotovil dejanskega stanja, ampak je upošteval le lažno navedbo prizadete stranke. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo drugostopenjskemu organu v novo odločanje. V odgovoru na tožbo prizadeta stranka pravi, da je bila zakonska zveza razvezana s sodno odločbo z dne 19. 10. 1999, otroka pa sta bila dodeljena v vzgojo in varstvo materi. Ker mati ni omogočala stikov, je CSD A izdal odločbo z dne 31. 7. 2000, s katero so bili določeni stiki. Zaradi nasilja nad mladoletnim CC pred Okrajnim sodiščem v A teče kazenski postopek zoper tožnico in njenega partnerja pod opr. št. ..., prizadeta stranka pa je pred okrožnim sodiščem vložila tožbo (6. 7. 2001) za predodelitev otrok. Z sodbo opr. št. ... z dne 30. 5. 2002 sta bila otroka predodeljena očetu. Zoper to sodbo se je tožnica pritožila in v ponovljenem postopku so bili ponovno določeni stiki za prizadeto stranko v tem upravnem sporu tudi na podlagi tožničine obljube, da bo očetu dopuščala stike z otrokoma in da jih bo na to pripravila. Prizadeta stranka pravi, da je sprejela takšno odločitev in se ni pritožila, vendar se je preprečevanje stikov nadaljevalo. Sodišču predlaga, da se seznani z njegovimi napori in neuspelimi poskusi, da bi vzpostavil stike z otroci iz številnih vlog, ki so v spisu. S takim ravnanjem so otrokoma preprečeni tudi stiki s sorodniki prizadete stranke. Tožnica zato krši pravice otrok in pravice prizadete stranke. Zaradi neuspešnih poskusov spet razmišlja, da bi vložil tožbo na predodelitev otrok. Prelaga zaslišanje strank. V pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2005 tožnica med drugim pravi, da BB ne more biti stranka v postopku, ker se odločba nanaša samo na denarno kazen tožnice, kar pomeni, da gre na strani BB za zadoščenje po maščevanju, ne pa za pravni interes. V nadaljevanju pa opisuje sodni postopek glede predodelitve otrok in vsebino sklepa Višjega sodišča z dne 11. 2. 2002, ki je razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča, navaja, zakaj so navedbe v odgovoru na tožbo prizadete stranke neresnične in kdaj so bili stiki realizirani in kdaj ne. Opisuje pa tudi odnos sorodnikov prizadete stranke do otrok. Pravi, da je v začetku izvajala psihološko pripravo za stike z očetom, otrokoma je pojasnjevala in ju spodbujala naj gresta med obiskom očeta z njim in pri tem prikazovala njunega očeta v pozitivni luči. Vendar je bil njen trud zaradi odnosa prizadete stranke do otrok izničen. Niti najmanj pa ne čuti dolžnosti, da bi otroka silila v stike z njim. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku. Tožba je utemeljena. Predmet spora je odločba, izdana v pritožbenem postopku v izvršbi v zvezi z določilom iz drugega stavka 2. odstavka 298. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002). Po določilu 1. odstavka 292. člena ZUP je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V predmetni zadevi se izvršuje odločba o določitvi stikov z dne 31. 7. 2000, v kateri je določeno, da se osebni stiki med prizadeto stranko v tem upravnem sporu in mladoletnim sinom CC (roj. 7. 3. 1992) in mladoletno hčerko DD (roj. 27. 2. 1995) opravljajo vsako sredo od 16.00 do 19.30 ure, vsak drugi vikend od sobote od 13.00 do nedelje do 19.00 ure, vsako leto 14 dni poletnih počitnic od 1. 8. od 10.00 ure do 14. 8. do 19.00 ure, prvi del vseh ostalih počitnic po šolskem koledarju od ponedeljka od 10.00 ure do srede do 19.00 ure in sicer tako, da oče prevzame otroka na domu, kjer živita z materjo in ju tja ob določeni uri tudi vrne, EE pa je kot mati otrok dolžna omogočiti in dopustiti stike med otrokoma in očetom, kakor so določeni s to odločbo. Tožena stranka ima prav, da v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v izvršbi zaradi določila 1. odstavka 292. člena ZUP ni mogoče uspešno uveljavljati argumentov zoper pravilnost odločbe, ki se izvršuje. Zato sodišče tožbenih navedb in argumentov tožeče stranke ni upoštevalo, kolikor se nanašajo na odločitev o stikih po odločbi z dne 31. 7. 2000, ampak zgolj kolikor se nanašajo na odločbo v izvršbi s prisilitvijo, s katero je bila določena takojšnja izterjava 50.000,00 SIT kazni in zagrožena kazen v višini 100.000,00 SIT kazni za vsak nadaljnji nerealizirani stik. Ob tem je sodišče upoštevalo, da je tožnica že v pritožbi ugovarjala višini kazni, ker odločba ne upošteva njenih finančnih razmer, vložena tožba v upravnem sporu pa se nanaša na odločbo tožene stranke, izdano v pritožbenem postopku zoper odločbo, katere edina vsebina v izreku je izterjava takojšnje in določitev nove, višje zagrožene denarne kazni. Med tem ko drži stališče tožene stranke, da v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v izvršbi zaradi določila 1. odstavka 292. člena ZUP ni mogoče uspešno uveljavljati argumentov zoper pravilnost odločbe, ki se izvršuje, pa ne drži trditev tožene stranke, da se v izvršilnem postopku, ko gre za izvršbo s prisilitvijo, v nobenem primeru ne odloča o pravicah, obveznostih strank, ampak se le prisilno izvršujejo obveznosti, o katerih je bilo odločeno v upravnem postopku. Ni namreč mogoče izključiti primera, da upravni organ z izdajo odločbe v izvršbi s prisilitvijo nedopustno poseže v iztožljivo ustavno pravico. Prvi razlog za to je ustavno-pravne narave, kajti človekove pravice se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave) in je v tem ustavnopravnem smislu treba pri uporabi določila drugega stavka 2. odstavka 298. člena ZUP upoštevati tudi omejitev iz določila 1. odstavka 292. člena ZUP. Otroci pa človekove pravice uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo (1. odstavek 56. člena Ustave), vključno s pravico do zasebnosti ali splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, ki varujeta svobodno izraženo voljo otroka, z upoštevanjem omejitev otrokove starosti in zrelosti. Ob tem je treba upoštevati tudi določilo 1. odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 8/1990 - MP v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva konvencij OZN ... Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92), po katerem naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodaja, otrokove koristi glavno vodilo. Drugi razlog, zaradi katerega ni mogoče izključiti možnosti, da se v izvršilnem postopku, ko gre za izvršbo s prisilitvijo, odloča tudi o pravicah, obveznostih strank, pa je dejstvo, da se odločba o izvršbi s prisilitvijo lahko izda, če zavezanec ravna v nasprotju z obveznostjo ali če dani rok preteče brez uspeha (drugi stavek 2. odstavka 298. člena ZUP). V obravnavani zadevi naj bi tožnica po ugotovitvi tožene stranke ravnala v nasprotju z njeno obveznostjo iz odločbe z dne 31. 7. 2000, to pa je dejansko vprašanje. To pomeni, da mora upravni organ v tovrstnih zadevah v skladu z vsemi pravili ugotavljanja dejanskega stanja in dokazne ocene pred izdajo odločbe s prisilitvijo ugotoviti, da starš, pri katerem otrok živi, dejansko ni ravnal v skladu z obveznostjo, pri čemer pa mora upravni organ skladno s standardi varstva otrokovih pravic upoštevati tudi voljo prizadetih otrok glede na njihovo starost in zrelost. V zvezi s procesnimi pravicami otrok je posebej pomembno določilo 12. člena MKOP, ki pravi, da države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo in v ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. In tudi po Evropski konvenciji o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 26/99, Uradni list RS, št. 86/99, točka b, 6. člena) pravosodni organi v postopkih, ki zadevajo otroka, pred sprejemom odločitve, kadar se za otroka po notranjem pravu šteje, da ima zadostno stopnjo razumevanja, ustrezno upoštevajo izraženo otrokovo mnenje. Ti standardi so tudi za konkretni primer relevantni, ker tekom izvršilnega postopka in upravnega spora lahko pride do okoliščin v zvezi z zrelostjo in voljo otrok, ki so pravno relevantne za ugotavljanje obveznosti iz odločbe, ki se izvršuje, in so vezane na vprašanje, ali je mati omogočila in dopustila stike med otrokoma in očetom (drugi stavek 2. odstavka 298. člena ZUP). V konkretni zadevi sta otroka v času med izdajo odločbe, ki se izvršuje, in izdajo prvostopenjske odločbo s prisilitvijo, zaradi svoje starosti pridobila dokazno težo in pomen pri upoštevanju njune volje, da uresničujeta stike s staršem, pri katerem ne živita. Mladoletni CC je v času prvostopenjske odločbe star 12 let, DD pa en mesec manj kot 9 let, zato bi bila lahko njuna volja glede stikov z očetom pravno relevantna pri določitvi izterjave in zagrozitvi višje kazni, če bi organ ugotovil stopnjo njune zrelosti; v času izdaje odločbe, ki se izvršuje, sta bila otroka stara 8 let in 4 mesece oziroma 5 let in 5 mesecev. Kajti, starejši kot je otrok, večjo težo igra njegova volja. V takih okoliščinah pri ugotavljanju dejanskega stanja ob izdaji odločbe s prisilitvijo ni mogoče šteti, da ima mati absolutno možnost in dolžnost vplivanja na otroka, da bo sprejel stike z drugim staršem, tako kot je to postavil prvostopenjski organ, ko je navedel, da "ni mogoče sprejeti možnosti, da otroka matere ne bi poslušala, če bi ju ta resnično hotela pripraviti za stike /.../ Po odločbi je namreč dolžna omogočiti stike /.../ tako da ju oče lahko prevzame in odpelje /.../", tožena stranka pa je takšno pravno stališče v izpodbijani odločbi potrdila. Mati torej v določenih okoliščinah nima absolutne obveznosti, da omogoči, da do stikov pride. Tega od starša, pri katerem otrok z določeno stopnjo razumne volje živi, ni mogoče zahtevati, ker bi se v takem primeru zanikala volja otroka, ki pa mora biti po navedenih ustavnih in mednarodno-pravnih standardih pri določeni starosti in zrelosti otroka ustrezno pravno zavarovana. Upoštevati je treba, na primer, stališče Ustavnega sodišča RS, po katerem stiki niso nedopustni samo takrat, kadar se z njimi ogroža telesni ali duševni razvoj otrok, ampak so nedopustni tudi, če pomenijo za otroka psihično obremenitev (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-101/04 z dne 8. 6. 2004). Zaradi tega odločba v izvršbi s prisilitvijo lahko pomeni poseben poseg vsaj v otrokove pravice, lahko pa tudi v pravice zavezanca v izvršbi. Omejevanje pravice zavezanca (iz 1. odstavka 54. člena Ustave) z izvršbo s prisilitvijo, kot sestavni del omejevanja te pravice, ki je bilo storjeno že z odločbo o stikih, mora biti po splošnem pravnem načelu sorazmerno (3. odstavek 15. člena Ustave) s koristmi, ki jo ta omejitev prinese za uresničevanje starševske pravice prizadete stranke in varovanja otrokovih koristi na drugi strani. V okviru načela sorazmernosti pa je treba paziti tudi, da je kazen nujna in v tem smislu primerna, kar pomeni, da mora biti njena višina glede na materialno stanje oziroma prihodke zavezanca takšna, da je utemeljeno pričakovati, da bo kazen dosegla svoj namen, a da bo čim manj posegla v pravice zavezanke. Če določena kazen v izvršbi v navedenem smislu ni sorazmerna, ampak celo poseže v materialno substanco zavezanca, ki je potrebna za kritje minimalnih življenjskih stroškov, takšna denarna kazen (lahko) pomeni nedopustno omejitev pravice do človekovega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in je tudi v nasprotju z načelom socialne države (2. člen Ustave). Če odločitev o kazni s prisilitvijo oziroma višina denarne kazni v zadevah o stikih med starši in otroki ni ustrezno utemeljena, pa gre lahko tudi za kršitev procesne ustavne pravice iz 22. člena Ustave, ki zahteva, da so upravne odločbe ustrezno obrazložene. Določitev denarne kazni mora biti skladna tudi z določilom 3. odstavka 298. člena ZUP, po katerem, prva denarna kazen ne sme presegati 100.000,00 SIT, vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev pa je lahko znova izrečena do tega zneska. Iz povedanega sledi, da mora upravni organ v tovrstnih zadevah, ko gre za izvršbo s prisilitvijo, če dejanske okoliščine primera kažejo potrebo, najprej ugotoviti stopnjo zrelosti otrok zaradi upoštevanja njune volje glede stikov z prizadeto stranko in nadalje ugotoviti, ali tožnica glede na starost in zrelost otrok ter avtonomnost njihove volje, ni storila tega, kar je razumno od nje zahtevati, da bi se odločba o stikih izvršila. V konkretni zadevi iz obrazložitve dejanskega stanja v prvostopenjski odločbi izhaja, da je upravni organ ugotavljal, ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti glede omogočanja in dopuščanja stikov ali ne. Pri tem je upravni organ v obrazložitev vključil tako navedbe tožnice kot tudi prizadete stranke v upravnem postopku, zato je tožena stranka pravilno štela, da je dokazna ocena s tega vidika zakonita in toženi stranki ni mogoče očitati nepristranskosti. Ker pa je tožeča stranka pred izdajo prvostopenjske odločbe sama navedla, da glede na jasno in nedvoumno izraženo voljo otrok ni imela nobenega razloga, da bi otrokoma dopovedovala in ju prepričevala naj gresta z očetom, je to tudi po mnenju sodišča zadostna podlaga za ugotovitev, da tožnica ni storila vsega, kar je od nje razumno zahtevati v okoliščinah, ko sta otroka že takrat zavračala stike. Tožena stranka je pravilno sklepala, da tožnica v ničemer ni aktivno poskušala vplivati na mnenje otrok in njuno razumevanje okoliščin glede vzdrževanja stikov med otroci in prizadeto stranko. Zgolj pasivno dajanje možnosti za uresničevanje stikov pa ni dovolj za izpolnitev obveznosti iz upravne odločbe o stikih. Vendar pa niti upravni organ niti tožena stranka ob tem nista ugotavljala materialnega stanja tožnice in njenih prihodkov, za to da bi na tej podlagi določila sorazmerno kazen v skladu z določilom 3. odstavka 298. člena ZUP. V tem smislu izpodbijana odločba nima dejstev, ki so potrebna za odločanje in tudi za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe v upravnem sporu. Sodišče namreč ne more preizkusiti, ali je določena kazen v višini 50.000,00 SIT zakonita ali ne. Poleg tega je bila višina denarne kazni pritožbeni ugovor, na katerega tožena stranka ni z ničemer odgovorila, kar je v nasprotju z določilom 2. odstavka 254. člena ZUP, ki pravi, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Ob tem sodišče pripominja - kar je sicer še bolj relevantno za tisti del izpodbijane določitve, ki se nanaša na zagroženo kazen v višini 100.000,00 SIT - da upravni organ tudi ni ugotavljal vpliva volje otrok na izvrševanje tožničine obveznosti po odločbi o stikih, čeprav je imel mladoletni CC ob prvem nerealiziranem stiku, ki je bil podlaga za kazen v višini 50.000,00 SIT 11 let in 5 mesecev in ob zadnjem relevantnem nerealiziranem stiku skoraj 12 let, DD pa je imela ob prvem nerealiziranem stiku 8 let in 5 mesecev in ob zadnjem 9 let. Dejstva, ki jih je navajala tožnica v upravnem postopku, prizadeta stranka pa jih ni prerekala, namreč kažejo, da sta otroka očetu stike osebno in neposredno ali pa posredno zavrnila dne 10. 3. 2004, 20. 3. 2004, 24. 3. 2004, 31. 3. 2004, 7. 4. 2004, 14. 4. 2004, 17. 4. 2004. V tem smislu je sodišče v upravnem sporu upoštevalo izraženo voljo otrok. Zaradi istih dveh razlogov je nezakonita izpodbijana odločba tudi v tistem delu, ki se nanaša na zagroženo kazen v višini 100.000,00 SIT, če v naslednjem terminu in nato redno v vseh zaporednih rokih po odločbi z dne 31. 7. 2000 tožnica ne bo izpolnila svoje obveznosti in bo ta kazen izterjana takoj za vsak nerealizirani stik. Za takšno odločitev v izpodbijani odločbi ni obrazložitve niti glede višine kazni glede na materialno stanje tožnice niti glede upoštevanja vpliva volje otrok na obveznost tožnice. CC je bil v času prvostopenjske odločbe star 12 let, DD pa en mesec manj kot 9 let, zato bi bila lahko njuna volja glede stikov z očetom pravno relevantna pri zagrozitvi zelo visoke denarne kazni, če bi organ ugotovil stopnjo njune zrelosti. Še posebej za visoko zagroženo denarno kazen bi upravni organ, v skladu z zgoraj postavljenimi standardi, najprej moral ugotoviti stopnjo zrelosti otrok zaradi upoštevanja njune volje glede stikov z prizadeto stranko in nadalje ugotoviti, ali tožnica glede na starost in zrelost otrok ter avtonomnost njihove volje, ni storila tega, kar je razumno od nje zahtevati, da bi se odločba o stikih izvršila. Poseben vidik nezakonitosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na določeno zagroženo kazen, pa je sama uporaba določila 3. odstavka 298. člena ZUP. Po tem določilu je vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev lahko znova izrečena do tega zneska. Ker se je prva izrečena kazen pravilno nanašala na nerealizirane stike v daljšem časovnem obdobju, potem mora to veljati tudi za nadaljnje nerealizirane stike, ne pa da organ maksimalno višino kazni določi za vsak posamezen nerealiziran stik. S tako zagroženo kaznijo je upravni organ v upravni zadevi odločil mimo besedila in namena zakonskega določila. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in sicer na podlagi določila 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in zaradi neupoštevanja procesnih pravil utemeljevanja upravnih odločb (2. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP; 2. odstavek 254. člena ZUP) ter določila 3. odstavka 298. člena ZUP, procesnih pravic otrok (12. člen MKOP) ter procesne pravice tožnice iz 22. člena Ustave. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V predmeti zadevi je sodišče štelo, da ima BB položaj stranke v postopku, ker ima izpodbijana odločba namen omogočiti BB uresničevanje pravice do stikov iz določila 1. odstavka 54. člena Ustave in ZZZDR (Uradni list SRS, št. 14/89, Uradni list RS, št. 64/2001, 42/2003 - odločba US), zaradi česar ima omenjena stranka nedvomno pravni interes v tem upravnem sporu in je zato argument tožeče stranke o tem, da gre zgolj za iskanje zadoščenja za maščevanje neutemeljen. Sodišče je pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 15. 6. 2005 sicer vključilo v opis procesnih dejanja strank, vendar dejstev iz te vloge ni upoštevalo v presoji izpodbijanega akta, ker to glede na ostala dejstva, o katerih sta se stranki izrekli, ni bilo potrebno in ker zaradi učinkovitosti postopka te pripravljalne vloge ni (predhodno) vročilo prizadeti stranki, saj bi to po nepotrebnem podaljšalo postopek.