Jedro

Aktivne vojaške osebe po prenehanju službe v JLA nimajo statusa zavarovanca po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in zato nimajo pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 16.3.1992 to odločbo odpravila in sama odločila tako, da je njegovo zahtevo za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičenec do navedene pravice po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V 1. odstavku 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa tudi ni podlage, ker po agresiji na Republiko Slovenijo ni bil opravljen prenos zadev iz JLA v TO Republike Slovenije. Tožena stranka še navaja, da izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 243. člena in na 2. odstavku 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem je morala odločbo prve stopnje, s katero je bil tožniku dejansko priznan status upravičenaca do denarnega nadomestila, ker je bila njegova zahteva zavrnjena zaradi zamude roka za prijavo zavodu za zaposlovanje, spremeniti v tožnikovo škodo, ker je bil z njo očitno prekršen materialni zakon, in sicer zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, po katerem tožnik ni upravičenec do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

V tožbi tožnik navaja, da pravic iz 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republika Slovenije ni mogel uveljavljati zaradi agresije na Republiko Slovenijo, kar ugotavlja že tožena stranka. Nadalje navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker nima razlogov za zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in ker je z izpodbijano odločbo kršeno načelo prepovedi "reformatio in peius". Status upravičenca do denarnega nadomestila mu je bil namreč s prvostopno odločbo priznan, na pritožbo pa je tožena stranka odločila tako, da mu statusa upravičenca ne priznava. Smatra, da izpolnjuje pogoje, ki jih za pridobitev pravice do denarnega nadomestila določa zakon in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložoitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi sodbe tega sodišča z dne 4.3.1993, s katero je bila prejšnja odločba tožene stranke z dne 2.6.1992 odpravljena zaradi tega, ker sta tožena stranka in pred njo organ prve stopnje zadevo obravnavala po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št.5/91 in 12/92 - ZZZPB), ne da bi ugotovila in obrazložila, na kakšni podlagi ima tožnik status zavarovanca po navedenem zakonu glede na to, da mu je prenehalo delovno razmerje v JLA.

Čeprav ima tožnik prav, ko trdi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi, v kateri ugotavlja, da nima statusa zavarovanca, takega sklepa o dejanskem stanju ni obrazložila in tudi ni navedla, na katere določbe navedenega zakona opira svojo odločitev, pa navedena pomanjkljivost po presoji sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev v stvari. Ni sporno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje v JA, kjer je bil zaposlen do jeseni 1991, ko se je kot brezposeln prijavil zavodu za zaposlovanje. Pravno področje ureja zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki velja od 16.2.1991 in temelji na načelih obveznega in pod določenimi pogoji tudi prostovoljnega zavarovanja (14. in 15. člen zakona). Navedeni zakon v 2. členu določa, katere organizacije, delodajalci in druge osebe zagotavljajo sredstva za dejavnost zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti;med temi osebami nekdanje JLA ni, kar je razumljivo, saj so bile pravice aktivnih vojaških oseb po prenehanju službe v JLA drugače urejene z določbami zveznega zakona o službi v oboroženih silah, ki jih Republika Slovenija po osamosvojitvi ni prevzela v svoj pravni red.

Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti torej lahko uveljavi le zavarovanec po navedenem zakonu. Tožnik to ni bil, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja.

Ker je bila že z odločbo prve stopnje z dne 16.3.1992 tožnikova zahteva zavrnjena, bi morala tožena stranka pravzaprav njegovo pritožbo zavrniti, v obrazložitvi pa navesti pravo dejansko stanje in pravno podlago za odločitev (3. odstavek 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Čeprav ni tako ravnala, ker je navedeno prvostopno odločbo odpravila in sama enako odločila, za kar ni podlage v določbah 243. in 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku, na katere se sklicuje, navedena napaka v postopku po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zakonitost zavrnitve zahteve za denarno nadomestilo med brezposelnostjo glede na pravno ureditev, ki jo vsebuje zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.