Jedro

Po veljavni sodni praksi ni nujno, da je pri verzijskem zahtevku pridobitelj stvari s to stvarjo tudi neposredno okoriščen (ima od nje korist), ampak zadostuje, da bi korist lahko pridobil, pa jo je iz kateregakoli razloga opustil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 2006/00814, z dne 27.10.2006, razveljavilo še v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 11.288,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2005 dalje do plačila, kot neutemeljenega zavrnilo, pod 2. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 1.077,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) v zvezi s 4. odstavkom 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ko je ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila enoletni rok za uveljavljanje terjatve zoper družbenika. Tožeča stranka namreč terja uporabnino za čas od januarja 2004 do decembra 2004 zoper toženo stranko direktno. V tem obdobju je namreč toženec po svojih pooblaščencih prostor še vedno imel v uporabi, saj je iz zapisnika o deložaciji z dne 20.3.2006 razvidno, da ga je za dolžnika, to je toženo stranko, izvršitelju izročila pooblaščenka dolžnika ga. K. G. Pritožba očita neutemeljenost pomislekov sodišča, da tožeča stranka s svojim premoženjem ni skrbno gospodarila. Tožeča stranka se je namreč za izpraznitev poslovnega prostora poslužila pravno priznane sodne poti, pri čemer ni imela vpliva na hitrost delovanja sodišč. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ni potrebno, da za obogatenega pridobitev stvari pomeni objektivno korist, torej da se je dejansko okoristil s stvarjo, ker zadostuje že, da bi obogateni imel od pridobljene stvari korist. Četudi je toženec na prestajanju kazni zapora, to ne pomeni, da s stvarjo ni okoriščen. Očitno so imeli poslovni prostor v svoji posesti njegovi pooblaščenci, ki so zanj sodelovali tudi v uradnem sodnem postopku. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožeča stranka v ničemer ni izkazala pooblastilnega razmerja med toženo stranko in K. G. To razmerje izhaja že iz deložacijskega zapisnika izvršitelja, ki ima naravo javne listine. Da je v postopku izvršbe toženca kot pooblaščenka zastopala K. G., toženec ni niti prerekal. Čeprav pritožnica meni, da je njen zahtevek utemeljen primarno po temelju uporabnine, meni, da bi ji bilo potrebno ugoditi tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. Protipravnost ravnanja toženca je izkazana že z dejstvom njegovega položaja dolžnika v deložacijskem postopku, ko je v nasprotju s svojo pravnomočno obveznostjo dopuščal izročitev poslovnega prostora tožeči stranki in je zato moral izročitev opraviti izvršitelj. Če bi toženec izročil prostor, kot je bil zavezan, do škode v višini uporabnine ne bi prišlo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na kar pravilno smiselno opozarja pritožba, je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil tisti, ki bi kot edini družbenik iz registra izbrisane d.o.o. moral poskrbeti, da bi obravnavani poslovni prostor pravočasno izročil tožeči stranki. Toženec je namreč bil nedvomno tisti, zoper katerega se je vodil izvršilni postopek pod opr. št. In 2003/01543 zaradi izpraznitve poslovnih prostorov in izročitve le-teh tožeči stranki (glej poročilo upniku o deložaciji izvršitelja z dne 20.3.2006 - priloga A14). Čeprav je toženec v to vlogo vstopil po izbrisu prvotnega dolžnika - d.o.o. iz sodnega registra kot edini družbenik te družbe, je bil od njegovega vstopa v izvršilnem postopku dalje on zavezanec za vrnitev poslovnega prostora upniku in s tem tudi nosilec posledic, v kolikor prostorov ni izročil in je s tem povzročil dolgotrajnost postopka in zaradi tega nemožnost uporabe teh prostorov njihovemu lastniku. Torej, če bi toženec obravnavane poslovne prostore po veljavnem izvršilnem naslovu tožeči stranki prostovoljno takoj vrnil in jih ne bi brez pravne podlage (protipravno) zadrževal med drugim še vse leto 2004, tožeča stranka ne bi bila prikrajšana za vtoževano uporabnino oziroma za to višino ne bi bila oškodovana. Da je bil toženec stranka citiranega izvršilnega postopka in zato zavezanec za plačilo poslovnih prostorov, ne negira niti dejstvo, da je bil toženec ves čas postopka v tujini, četudi v zaporu, ker se posest lahko in se očitno tudi je izvajala po pooblaščenki (posredna posest). Na tožencu je torej bilo, da kot stranka postopka prostore vrne oziroma je on odgovoren za posledice nevračila le-teh. Da je bila K. G. pooblaščenka toženca, izhaja iz javne listine - poročila v prilogi A14 - torej je procesna dejanja v izvršilnem postopku toženec opravljal po njej. Slediti je tudi pritožbi, da skladno veljavni sodni praksi ni nujno, da je pri verzijskem zahtevku pridobitelj stvari s to stvarjo tudi neposredno okoriščen (ima od nje korist), ampak zadostuje, da bi korist lahko pridobil, pa jo je iz kateregakoli razloga opustil. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko toženca ni štelo za posestnika in uporabnika obravnavanih poslovnih prostorov v vtoževanem obdobju (leto 2004), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (glede preostalih v postopku podanih pravno relevantnih ugovorov, zlasti o zahtevku po višini), v posledici česar je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob ponovljenem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in tudi preostale (po večini) utemeljene pritožbene pripombe, za kar naj v nakazani smeri še dodatno razišče dejansko stanje in odloči o tožbenem zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.