Jedro

S prostorskimi akti ni bilo nedvomno določeno, katerim stavbam so posamezna parkirna mesta namenjena, vendar pa je izvedenka glede na zasnovo soseske, relativno enakomerno razporeditev parkirnih mest v soseski in kriterij oddaljenosti parkirnih mest od stanovanjskih stavb ugotovila, da posamezna območja stavb in parkirišč oblikujejo logično zaključene funkcionalne sklope oziroma funkcionalne podenote soseske. Tudi lokacijska dokumentacija potrjuje, da parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb, saj iz nje izhaja, da so parkirna mesta locirana na odprtih parkiriščih ob predvidenih stanovanjskih cestah na robu površin za stanovanjske objekte.

Ne drži očitek pritožbe, da je sodna izvedenka prekoračila svoja pooblastila. Svoje mnenje je oprla na vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in gradbene dokumentacije, ki se nanaša na obravnavane stavbe in zunanjo ureditev, ter opravila tudi terenski ogled in preučila sledove dejanske rabe obravnavanih zemljiških parcel ter morebitne vidne sledove pretekle redne rabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da imajo nepremičnine s parcelnimi številkami 1633/11, 1633/13, 1633/15, 1633/17, 1633/18 in 1839/1, vse k. o. ... (kot skupno pripadajoče zemljišče) pravni položaj skupnega dela stavb v etažni lastnini in da lastninska pravica na njih kot skupna lastnina učinkuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavb z ID znakom 0000-1709 na naslovu A. cesta 2, 4, in 6, ID znakom 0000-1747 na naslovu A. cesta 8 in 10, ID znakom 0000-1776 na naslovu A. cesta 12 in 14, ID znakom 0000-1805 na naslovu A. cesta 16, 18 in 20, ID znakom 0000-1826 na naslovu A. cesta 22, 24 in 26, ID znakom 0000-1844 na naslovu A. cesta 28 in 30, ID znakom 0000-1870 na naslovu A. cesta 32 in 34, ID znakom 0000-1622 na naslovu B. trg 1, 2, in 3, ID znakom 0000-1828 na naslovu B. trg 4, 5, in 6, ter ID znakom 0000-1907 na naslovu B. trg 6 (I. točka izreka). Odločilo je še, da se v preostalem delu glede nepremičnin 1633/12, 1633/14 in 1633/16, vse k. o. ... predlog zavrne (II. točka izreka).

2.Zoper I. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga zavrne. Podrejeno predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotna udeleženka meni, da parcele, ki so bile določene kot pripadajoče zemljišče k stavbam, predstavljajo javne površine v lasti občine C. oz. Republike Slovenije.

3.Sklep je nepravilen, ker niso podani urbanistični, dejanski in pravni kriterij, na podlagi katerih bi bile predmetne nepremičnine ugotovljene kot pripadajoče zemljišče. Sporne nepremičnine v naravi predstavljajo parkirišča, katerih lastnica je, z izjemo parcele 1633/11, občina C. Sodišče se je nekritično naslonilo na zaključke izvedenk. Izhodišča v izvedenskih mnenjih je napačno ocenilo kot prepričljiva, jasna, razumljiva ter popolna. Izvedenska mnenja bi moralo presojati kot vsak drug dokaz, ne pa slepo slediti zaključkom izvedenk, ki so polni notranjih nasprotij in nikakor niso prepričljivi. S takšnim ravnanjem je sodišče nasprotni udeleženki kršilo tudi pravico do zasebne lastnine.

4.Pritožba z obširnimi razlogi napada izvedensko mnenje sodne izvedenke D. D. Njeni zaključki so neprepričljivi, nepopolni in protislovni, zaradi česar sodišče na njih ne bi smelo temeljiti svoje odločitve, saj gre za napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5.Glede izvedenskega mnenja dr. E. E. pritožba navaja, da izvedenka ni jasno in popolno ugotovila, kakšen je bil standard parkiranja in ali je z določitvijo pripadajočih zemljišč na spornih nepremičninah ta standard izpolnjen, saj na strani 16 pisnega mnenja izvedenka ugotavlja, da je obravnavanim stavbam s skupaj 814 načrtovanimi (in 920 izvedenimi) stanovanji namenjenih 529 PM, kar po njenem mnenju ne dosega zastavljenega normativa 1 parkirno mesto oz. garažno mesto na stanovanje, nato pa na strani 22 protislovno navaja, da zazidalni načrt skupaj predvideva 5323 PM + GM, kar daje skupaj 1,17 parkirnega oz. garažnega mesta na eno stanovanje in da je navedeno po takratnih standardih predstavljalo ustrezno strokovno rešitev. Navedene ugotovitve izvedenke so postale še bolj nejasne, ko je izvedenka glede standarda parkiranja na naroku 20. 9. 2023 izpovedala, da pri izračunu parkirnih mest v skladu z normativi ni upoštevala parkirnih mest, ki se nahajajo ob primarnem in sekundarnem centru, niti garažnih hiš za pokritje PM. Število načrtovanih parkirnih mest je ostalo nepopolno ugotovljeno. Izvedenka je navedla, da je bilo v urbanistični dokumentaciji navedeno, da so ob obstoječi F. cesti in obodnih stanovanjskih cestah locirane parkirne površine in dve garažni hiši s kapaciteto 2 krat 600 garažnih mest, kar pokrije vse potrebe po parkiranju predmetnih stavb, kar bi pomenilo, da je še dodatno neutemeljena ugotovitev izvedenke, da gre pri predmetnih nepremičninah za pripadajoče zemljišče (ker gre za parkirišča na prostem), saj se je parkiranje za predmetne stavbe po takratnih standardih očitno lahko zagotovilo že z garažnimi mesti. Izvedenkin zaključek, da ni dovolj parkirnih mest, je sicer lahko logična posledica tega, da umetno opredeljuje, katera PM so bila namenjena predmetnim stavbam, saj sama navaja, da s prostorskimi akti ni nedvoumno določeno, katerim stavbam so posamezna parkirna mesta namenjena, kar je logično, saj je bilo parkiranje načrtovano na javnih površinah. Da gre za resnično umetno razločevanje, izhaja nadalje iz odgovora izvedenke, da urbanistični standardi iz obdobja družbene lastnine pa tudi normativi navedeni v PA in LD opredeljujejo zgolj potrebno število PM, ki jih je potrebno zagotoviti, bodisi za posamezne tipe stavb bodisi kot parkirni standard v načrtovani soseski in da vprašanje lastništva ni predmet tehničnih standardov. To pomeni, da v takratnih urbanističnih standardih ni ovir, da bi se parkiranje za predmetne stavbe zagotavljalo na javnih površinah, kot je to določala takratna urbanistična dokumentacija. Občina C. prilaga izvedensko mnenje dr. E. E. iz drugega postopka III N 718/2013 (gre za postopek ugotovitve pripadajočega zemljišča v soseski ...), kjer je izvedenka na vprašanje občine C., na kakšen način so se opredeljevala zemljišča v prostorskih aktih, ki so se načrtovala kot javno dobro, odgovorila, da predvideva, da so se načrtovala kot javne površine brez dodatnih pojasnil, da gre za površine v rabi posameznih stavb ali skupnih stavb in da je bila načrtovalska praksa raznolika in metodološko neusklajena. Navedeno meče dvom v pravilnost obrazložitve. Občina C. te dopolnitve izvedenskega mnenja v postopku III N 718/2013 ni mogla predložiti do konca glavne obravnave dne 20. 9. 2023, saj jo je prejela po koncu naroka v naslovni zadevi, torej brez svoje krivde (337. člen ZPP). Navedeni dokaz pa ne bo bistveno zavlekel postopka.

6.Notranja nasprotja so nadalje razvidna iz tega, da dr. E. E. navaja, da gre pri obravnavanih parkiriščih za pripadajoče zemljišče, čeprav na strani 18 in 21 mnenja navaja, da obravnavane parcele niso bile določene kot funkcionalno zemljišče obravnavanih stavb, pač pa kot samostojne parkirne površine ter na strani 42, da skupne površine v soseski niso bile vključene v gradbeno dokumentacijo in upravna dovoljenja, s katerimi so bile načrtovane in dovoljene posamezne večstanovanjske stavbe.

7.O tem, da so bila parkirna mesta načrtovana kot javna, izvedenka dr. E. E. ne omenja prav nobene urbanistične dokumentacije, čeprav je iz mnenja izvedenke D. D. razvidno, da takšna urbanistična dokumentacija dejansko obstaja, pa tudi občina C. je v pripombah zoper mnenje dr. E. E. navajala izsek iz Tehničnega dela zazidalnega načrta iz leta 1976 za gradnjo predmetnih stavb, iz katerega izhaja, da so bila parkirišča načrtovana kot javna. Glede na to je utemeljen zaključek občine C., da gre za javne površine.

8.Zaključki dr. E. E., da gre pri obravnavanih nepremičninah za pripadajoče zemljišče, so neprepričljivi, nepopolni in protisovni, zato sodišče prve stopnje na njih ne bi smelo temeljiti svoje odločitve, saj gre za napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dr. E. E. se je pri izdelavi mnenja naslonila na kriterije ZVEtL-1 za ugotovitev pripadajočega zemljišča, s čimer je presegla svoje naloge sodne izvedenke, zato je rezultat izvedenskega mnenja pravna ne pa strokovna ocena primera. Sicer pa obstaja nasprotje tudi med mnenjem dr. E. E. in D. D., ki zelenice ob parkiriščih označuje kot javne, dr. E. E. pa ne, kar še dodatno meče dvom v pravilnost obeh izvedenskih mnenj. Izvedenka D. D. priznava, da so bile tako zelenice kot parkirna mesta načrtovani kot javno, nato pa z neobrazloženo razlago napravi zaključek, da so bile samo zelenice v resnici načrtovane kot javne, parkirišča pa ne. Po drugi strani pa dr. E. E. v pisnem mnenju sploh ne omenja dejstva, da so bili parkirišča in zelenice v zazidalnem načrtu načrtovana kot javna, ampak enostavno oboje zmeče v isti koš in reče, da oboje služi stavbam in da gre za pripadajoča zemljišča. Takšni sklepi so polni notranjih nasprotij in tudi pretirano poenostavljeni glede na ponujeno strokovno dokumentacijo, s takšnimi zaključki pa sta tudi obe izvedenki izgubili svojo kredibilnost. Zaradi tega je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno.

9.Niti pravni vidik utemeljitve predmetnih zemljišč ni izkazan, saj je občina C. tekom postopka trdila in z dokazi podprla, da je izvedbo in ureditev parkirnih mest financiral Sklad stavbnih zemljišč občine C., ne pa investitor, ki je gradil predmetne stavbe (družba G.). Zato parkirišča niso bila predmet upravnih ali gradbenih dovoljenj za predmetne stavbe. Navedena dejstva so pomembna zaradi utemeljitve pravnega vidika, saj je zakonska domneva iz 44. člena ZVEtL-1 izpodbojna, občina C. pa z zgornjimi navedbami trdi, da pravica uporabe na spornih nepremičninah na investitorja nikoli ni prešla, saj je bilo že ob gradnji mišljeno in načrtovano, da gre za javna parkirišča. Predlagatelji tudi niso izkazali, da bi s čimerkoli financirali gradnjo parkirnih mest in da je bila kupnina za parkirna mesta vključena v kupnino za stanovanja. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravni kriterij tako ni podan. Prav tako ni podan dejanski kriterij, saj se je raba s strani lastnikov stavb vršila zgolj v okviru javne rabe. Občina C. pretekli rabi ni oporekala, saj je ves čas štela, da gre za javna parkirišča, torej je življenjsko logično, da jih lahko uporablja vsakdo. Drug razlog pa je to, da predlagatelji rabe v času družbene lastnine sploh niso zatrjevali, ampak so trdili, da zemljišča uporabljajo že več kot 10 let, kar pomeni, da so jih uporabljali zgolj od leta 2007 dalje. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, posledično pa tudi materialno pravo glede ugotovitve, da gre za skupno pripadajoče zemljišče.

10.Predlagatelji in udeleženci postopka na pritožbo nasprotne udeleženke niso odgovorili.

11.Pritožba ni utemeljena.

12.Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o skupnem pripadajočem zemljišču k stavbam na naslovih A. cesta 2, 4, 6, 8, 10, 12, 14, 16, 18, 20, 22, 24, 26, 28, 30, 32 in 34 ter k stavbam na naslovu B. trg 1, 2, 3, 4, 5 in 6. Ugotovilo je, da parcele 1633/11, 1633/13, 1633/15, 1633/17, 1633/18 in 1839/1, vse k. o. ..., predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče teh stavb.

13.V skladu z določilom 43. člena ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali opredeljeno v posamičnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, instalacijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.

14.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za urbanizem dr. E. E. in sodnega izvedenca za geodezijo H. H.

15.Obširni pritožbeni očitki, s katerimi pritožba graja mnenje sodne izvedenke D. D., so nerelevantni, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na njeno mnenje, temveč se je v razlogih oprlo izključno na mnenje sodne izvedenke dr. E. E. Poleg tega je sodna izvedenka D. D. svoje mnenje izdelala zgolj glede stavb A. cesta 2, 4, 6, 8, 10, torej še preden je prišlo do razširitve predloga za določitev skupnega pripadajočega zemljišča.

16.V nadaljevanju pritožba graja tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. E. E., ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot popolnega, razumljivega in brez nasprotij in je nanj oprlo svojo odločitev.

11.V mnenju je dr. E. E. ugotovila, da je v besedilnem delu zazidalnega načrta določeno, da so parkirna mesta zasnovana po normativu 1 PM1 - GM2 na eno stanovanje oziroma 2 PM na tri stanovanja. Glede na normativ 1 PM na eno stanovanje in upoštevaje, da je bilo v obravnavani soseski izvedenih 920 stanovanj in 529 PM, normativ ni bil dosežen. V garažnih hišah izven obravnavanega območja pa naj bi se zagotovile še preostale kapacitete za redno skupno rabo obravnavanih stanovanj. Glede na te ugotovitve sodne izvedenke, ki je na ustnem zaslišanju tudi izrecno pojasnila, da je v vseh prostorskih aktih in lokacijski dokumentaciji izrecno navedeno, da velja normativ 1 PM za eno stanovanje oziroma 2 PM na 3 stanovanja, to je 0,67 parkirnega mesta na stanovanje, ki velja brez upoštevanja garažnih mest in dodatnih parkirnih mest v središču soseske, je pritožbeni očitek, da sodna izvedenka ni ugotovila, kakšen je bil standard parkiranja, neutemeljen. Prav tako je neupravičen očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede parkirnih mest, saj je bilo že leta 1976 načrtovanih pet parkirišč s 119, 176, 44, 42 in 148 parkirnimi mesti in je že prostorski akt izrecno predvidel nujno potrebno število PM na terenu. Dr. E. E. je tudi ugotovila, da prostorski akti zelo jasno določajo, da so parkirna mesta locirana na odprtih parkiriščih ob predvidenih stanovanjskih cestah na robu površin, predvidenih za stanovanjske objekte, tj. ob obrobju soseske, kar posledično pomeni, da v parkirna mesta, namenjena obravnavanim stavbam, ni moč šteti tudi garažnih mest v garažah, za kar se zavzema pritožba. Tudi PM, ki so predvidena v centru soseske, so, kot izhaja iz mnenja dr. E. E., zgolj dodatna PM, ki se ne vštevajo v normativ. Ker je torej prostorski akt predvidel nujno potrebno minimalno število PM na terenu, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala izvedenka v normativ všteti tudi PM v garažah in parkirna mesta, ki se nahajajo ob primarnem in sekundarnem centru. Glede slednjih je dr. E. E. tudi izrecno ugotovila, da so ta parkirna mesta izven obravnavanega območja in niso bila vključena v normative po prostorskih aktih in lokacijski dokumentaciji ter so bila v teh dokumentih navedena kot dodatna parkirna mesta.

12.Normativ glede parkiranja 1 PM na eno stanovanje oz. 2 PM na tri stanovanja s predvidenimi 529 parkirnimi mesti za izvedenih 920 stanovanj ni dosežen. Zato so navedbe pritožbe, da gre za javne površine in ne za skupno pripadajoče zemljišče stavb v soseski, še toliko bolj nelogične. To potrjuje tudi ustno mnenje dr. E. E., da stanovanjska soseska brez zunanjih PM ne more funkcionirati in da je zagotovitev PM za stanovanjske stavbe po urbanističnih standardih nujna. Prav tako je neutemeljen očitek pritožbe, da je mnenje dr. E. E. glede normativa parkiranja nejasno, ker je izvedenka v nadaljevanju pisnega mnenja navedla, da zazidalni načrt skupaj predvideva 5323 PM + GM, kar pomeni 1,17 PM oz. GM na eno stanovanje, saj so v tem normativu upoštevana tudi GM, glede katerih pa je dr. E. E. prepričljivo pojasnila in obrazložila, zakaj se GM v normativ glede obravnavanih stavb ne upoštevajo (ker so bila GM predvidena kot lastniška, medtem ko je prostorski akt predvidel minimalno število PM na terenu, pri čemer so bila ta parkirna mesta v kartografskem delu zazidalnega načrta tudi natančno označena in vrisana). Poleg tega je dr. E. E. na strani 23 mnenja tudi ugotovila, da v obravnavanem območju ni umeščena nobena od načrtovanih garažnih hiš, medtem ko so parkirne površine izvedene.

13.Pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodne izvedenke dr. E. E. neprepričljive, nepopolne in protislovne, zaradi česar je napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično prekršena pravica do zasebne lastnine nasprotne udeleženke, ni upravičen. Izvedensko mnenje dr. E. E. je namreč izčrpno, zelo natančno in brez nasprotij, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi česar mu je tudi utemeljeno sledilo. Zato očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen. Ne drži očitek pritožbe, da je sodna izvedenka prekoračila svoja pooblastila. Svoje mnenje je oprla na vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in gradbene dokumentacije, ki se nanaša na obravnavane stavbe in zunanjo ureditev, ter opravila tudi terenski ogled in preučila sledove dejanske rabe obravnavanih zemljiških parcel ter morebitne vidne sledove pretekle redne rabe. Svoje mnenje je tako oprla na Generalni plan urbanističnega razvoja ... iz leta 1966, Odlok o sprejetju tehničnega dela zazidalnega načrta za stanovanjsko območje zazidalnega otoka MS 4, 5 ... za 1. razširjeno fazo zazidalnega otoka 4, 5 ... (za območje urejanja MS5/2) iz leta 1982, Dokumentacijo za realizacijo zazidalnega načrta 2. in naslednjih faz izgradnje MS 4, 5 ... (mapa 1 - urbanistična dokumentacija in mapa 2 - geodetsko - komunalna dokumentacija) iz leta 1982 ter Dokumentacijo za realizacijo zazidalnega načrta za MS 4, 5 ... za prvo fazo izgradnje - mapa 2 (geodetsko - komunalni del) iz leta 1982.

14.Ni utemeljen očitek pritožbe, da je mnenje sodne izvedenke dr. E. E. v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke D. D. glede zelenic. Kot izhaja iz mnenja izvedenke D. D., je slednja za del zelenic navedla, da sodijo k sklopu parkirišč, del zelenic pa predstavlja javno površino (stran 12 izvedenskega mnenja D. D. oziroma list. št. 60 spisa). Enako dr. E. E. v svojem mnenju ugotavlja, da v sklop parkirišč sodijo neposredni dovozi in le tisti deli zelenic, ki omogočajo senčenje in emisijsko zamejitev PM.

15.Sklicevanje pritožbe na dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je dr. E. E. izdelala v zadevi III N 718/2013 in se nanaša na ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom I. ulica 2 in 4, ni utemeljeno, saj se priloženo dopolnilno mnenje nanaša na postopek, ki teče med drugimi udeleženci in se nanaša na drugo stavbo. Vendar pa tudi sicer iz pojasnila Načrta za realizacijo zazidalne soseske ... 2. Faza izhaja, da so javna zemljišča zemljišča, ki imajo karakter skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot, kar pomeni, da tudi ta pojasnila niso v prid navedbam pritožnice, da gre za javno občinsko zemljišče. Prav tako je dr. E. E. na ustnem zaslišanju pojasnila, da navedba "javno zemljišče" v prostorskem aktu iz časa družbene lastnine nima istega pomena kot ga ima danes.

16.Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da obravnavane nepremičnine predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, to pomeni, da je na pridobitelja stavbe prešel tudi ustrezen delež na pripadajočem zemljišču, saj je pravica na pripadajočem zemljišču kogentno vezana na pravice na stavbi. Pravica na pripadajočem zemljišču je bila namreč v času družbene lastnine po obrnjenem načelu superficies solo cedit vezana na pravice na stavbi in je tako s pridobitvijo pravice na stavbi na pridobitelja avtomatično prešla tudi pravica na njenem pripadajočem zemljišču. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da predlagatelji niso izkazali pravne podlage za pridobitev pravic na skupnem pripadajočem zemljišču. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da navedene parcele 1633/11, 1633/13, 1633/15, 1633/17, 1633/18 in 1839/1, vse k.o. ..., predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, brez katerega soseska obravnavanih stavb ne more funkcionirati, sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni še posebej opredelilo do vprašanja financiranja izgradnje parkirišč.

17.Pritožbeni očitek, da so predlagatelji obravnavana zemljišča uporabljali zgolj od leta 2007 dalje, ni upravičen, saj je pooblaščenka predlagateljev na prvem naroku dne 20. 9. 2023 (list. št. 336) izrecno podala navedbo, da vsa parkirišča, ki so predmet postopka, ves čas od izgradnje vzdržujejo in zanje skrbijo etažni lastniki vseh obravnavanih stavb, česar nasprotna udeleženka, kot sama priznava v pritožbi, ni prerekala.

18.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

19.Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.

-------------------------------

1Parkirno mesto. 2 Garažno mesto.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 43, 43/1, 44 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.